Duhovnost daje upanje in zmanjšuje strah pred smrtjo

Bolezni, Kam po pomoč, Odnosi

Hiša Ljubhospica je v sodelovanju s Svetovnim etosom Slovenija ob svetovnem dnevu paliativne in hospic oskrbe, ki ga obeležujemo v soboto, 13. oktobra, organizirala okroglo mizo o odnosu do umiranja in smrti. Na pogovor so povabili predstavnike največjih štirih verskih skupnosti, ki so v Hiši Ljubhospica podpisali zavezo k duhovni oskrbi hudo bolnih ob koncu življenja.

Ljubhospic prostovoljstvo

Ob začetku dogodka je predstavnica ustanovitelja, Lekarne Ljubljana, Janja Kadunc Mezek poudarila, da so se že ob ustanovitvi Ljubhospica zavedali izjemnega pomena duhovnosti v celostni oskrbi »Zaveza k duhovni oskrbi je edinstven dokument, s katerim smo postavili standard razvoja duhovne oskrbe in zagotovili, da je ta postala pravica vseh ljudi, ne glede na veroizpoved. Z njo smo duhovno oskrbo pravzaprav postavili ob bok zdravstveni in psihosocialni oskrbi bolnika,« je poudarila v nagovoru.

Škof Evangeličanske cerkve Geza Filo se je strinjal, da je prav duhovna oskrba v hiši hospica najpomembnejši element oskrbe, saj bolniku omogoča, da mirno sklene svoje življenje in se poslovi. Kritičen pa je bil do odnosa, ki ga imamo Slovenci, do umiranja in smrti. »Ta se najbolje kaže v podobi pokopališč. Svojci šele po smrti kažejo odnos do pokojnika z bogatimi nagrobnimi spomeniki in okraševanjem groba, namesto da bi odnos z njim negovali v času življenja,« je povedal v razpravi.

Imam Senad Karišik iz Islamske skupnosti v Sloveniji je dodal, da se moramo vse življenje zavedati minljivosti, saj prav to zavedanje prinaša nenehno izpraševanje o tem, kako živimo.

Sogovorniki so se strinjali, da je ob koncu življenja za bolnika, ki se poslavlja, najpomembnejši občutek odpuščanja in sprave. Vlogo bolnikove družine v času umiranja so izpostavili kot najpomembnejšo in si bili enotni, da kot duhovniki ne morejo nadomestiti bolnikovih bližnjih, lahko pa so pomembna opora v tem občutljivem obdobju.

Svoje številne izkušnje z umirajočimi je povzel tudi brat Matej Štravs, pater kapucin iz Katoliške cerkve, ki je prav tako poudaril, kako pomembna je prisotnost svojcev v tem času. »V Hiši Ljubhospica dajemo zelo velik pomen pripravi svojcev na slovo, kar je izjemno dragoceno tako za bolnika kot za družino.«

Beseda je tekla tudi o žalovanju. Duhovnik Alekdandar Obradović iz Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji je izpostavil, kako pomembno je ohraniti spomin na umrlega in ga spoštovati. »Ljudje včasih rečejo, da se je s smrtjo bližnjega tudi njihovo življenje zaključilo. To je napačno! Ta človek je nezamenljiv, za vedno bo ostal v našem spominu.

To je eno od najpomembnejših sporočil naše veroizpovedi. Nikoli ne pozabimo na umrle.« Imam Senad Karišik je sklenil, da imajo vse religije v svojem bistvu skupen odnos do minljivosti: »Vera je pravzaprav upanje, upanje pa zmanjšuje strah pred smrtjo. Vesel sem, da ljudem lahko dajemo upanje, tako v Hiši Ljubhospica kot tudi sicer.«

Škof Geza Filo pa je dodal, da se mora človek vse življenje razvijati z mislijo, da je smrt naravna in tako rekoč samoumevna. »Pomembno pa je, kako živiš, kakšen je tvoj odnos do sebe, drugih, do stvarstva. Pomembno je, da se vse življenje trudimo odpuščati in doseči spravo.«

V Hiši Ljubhospica sicer zagotavljajo duhovno oporo tudi neverujočim. »Duhovnost je v življenju, še posebej pa ob njegovem izteku zelo pomembna, česar se v vsakodnevnem hitenju premalo zavedamo,« poudarja vodja hiše Tatjana Fink. »V Hiši Ljubhospica zato bolnika ne gledamo samo kot bolno telo, ampak kot človeka. Upamo si odpirati vprašanja, kot denimo, kaj je ob dejstvu bližajočega se konca še smisel zanj, v kaj upa, česa ga je strah. Ali pa smo samo z njim v prisotnosti, ko razmišlja o svojem življenju in zaključuje življenjsko bilanco.«

Hiša Ljubhospica je edini stacionarni hospic v Sloveniji, kjer zagotavljajo neprekinjeno celostno oskrbo ob koncu življenja. Oskrba je za bolnike brezplačna. Več informacij o programu >


Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi