fbpx

Dojenje je starodavno. Zakaj je z njim toliko težav?

Družina, Obvestila, Zanimivo

Ženske dojimo svoje otroke od prvinskih časov, torej odkar obstaja človeška vrsta. Toda to ne pomeni, da je dojenje…

Čeprav je razvita družba v 20. stoletju skoraj povsem zavrgla dragoceno znanje prednikov, matere danes vztrajno obujajo tisočletno večino in umetnost dojenja

»Ženske dojimo svoje otroke od prvinskih časov, torej odkar obstaja človeška vrsta. Toda to ne pomeni, da je dojenje povsem preprosto. Dojenje je biološko, pa tudi kulturno vedenje, matere se ga moramo naučiti. Potrebujemo toplo besedo, iskreno podporo in pravo znanje. Če karkoli od tega odpove, nastanejo težave in frustracije, včasih poporodne depresije ali tudi bolezni. Družina in širša družba sta tisti, ki močno vplivata na to, kako dojenje steče in koliko časa traja,«

pravi Mojca Vozel, svetovalka za dojenje pri mednarodni organizaciji La Leche League International, raziskovalka prehranjevanja otrok in avtorica nove knjige Želim dojiti.

Knjiga je obsežen priročnik na 352 straneh, kakršnega v Sloveniji še nimamo. Razdeljena je v 13 poglavij in odgovarja na 100 najpogostejših vprašanj, povezanih z dojenjem. Nastala je po desetletju avtoričine svetovalne prakse, kot dialog med svetovalko in materami ter nekaterimi očeti. Vsa vprašanja v knjigi so resnična vprašanja, ki so jih na spletnem forumu na portalu med.over.net postavljali slovenski starši.

»Pri soočanju z njihovimi dilemami in strahovi sem spoznala, da najbolj potrebujejo pomiritev in zagotovilo, da so dojenčkovi vzorci pričakovani in normalni. Pogosto dojenje ne steče zato, ker mati dojenčkovega vedenja ne razume, tava v temi in krivi samo sebe. Zato je ta knjiga materina sočutna podpornica – vez z žensko skupnostjo. Tega nam v sodobni družbi primanjkuje. Če otrok ne spi ali joka, ljudje trdijo, da mati zagotovo dela nekaj narobe, da ni vešča in ji je treba dati navodila. Doječim materam povsod delijo nasvete, pogosto nasprotujoče. To ne deluje. Matere potrebujejo nekoga, ki jim prisluhne, jih skuša razumeti in jim pritrditi, da dajejo vse od sebe ter da en sam pravilen način sploh ne obstaja! Če mati podpore ni deležna, dojenje ne steče – vsemu strokovnemu znanju navkljub,«

razlaga avtorica.

V Sloveniji se na leto rodi okoli 20.000 dojenčkov in sprva se jih kakšnih 85 odstotkov polno doji brez dodajanja kakršnihkoli drugih tekočin. Ta delež že v prvih tednih prehitro upada, saj mnoge matere zaradi mitov, napačnih nasvetov in pomanjkanja podpore dojenje opustijo. Težav je dolga vrsta. Nosečnico skrbi, ali bo imela dovolj mleka, kako porod vpliva na dojenje in kako dojenje podpirajo porodnišnice. V prvih tednih je največ vprašanj glede pravilnega pristavljanja, bolečih bradavic, dojenja zaspančkov, urnikov in materine prehrane. Mnoge matere zajame strah pred izgubo mleka, ki je eden glavnih vzrokov za opuščanje dojenja. Težko je tudi, kadar se dojenček krega na dojki ali uprizori dojilno stavko. Matere se soočajo še z dilemami o uvajanju goste hrane in odstavljanju od dojke, alergijah, dojenju ob bolezni otroka ali matere. Nerazumljene so njihove težave z nočnim spanjem. Vse situacije so v knjigi natančno opisane, razlage pa dopolnjene z možnimi ukrepi in življenjskimi primeri.

zelim-dojiti

Knjiga vsebuje antropološko noto, saj znanje črpa predvsem iz antropoloških študij in primerjav med pred-industrijskimi družbami ter sodobno razvito družbo. Avtorica pravi:

»Zahodna kultura se je v nekaj stoletjih radikalno spremenila. V dobri veri, da industrija in tehnološki napredek prinašata rešitev za vse, smo zavrgli dragoceno kulturno znanje prednikov in ponekod izgubili stik z biološkimi temelji človeka. Pri dojenju, ki je preplet narave in kulture, je to zelo očitna posledica.«

Kot v predgovoru pojasni Alenka Benedik, laktacijska svetovalka IBCLC in svetovalka za dojenje pri La Leche League International, je bilo dojenje v 70. letih na robu izumrtja:

»Večina otrok je bila umetno hranjenih in prenos znanja iz roda v rod je bil prekinjen. Medtem ko je bilo dojenje nekdaj samoumevni del javnega življenja, si mora danes ponovno utirati pot.«

Mojca Vozel poudarja, da vse ženske vendarle niso izgubile te tisočletne veščine in umetnosti, toda treba jo je obnavljati in spet prenašati od matere do matere. To pa je proces, ki bo potekal še vsaj nekaj generacij.


Sledite nam