Depersonalizacija: vzroki in rešitve

Bolezni, Odnosi, Zanimivo

Depersonalizacijska motnja sodi v skupino disociativnih motenj, za katere sta značilni popačeni obliki doživljanja (depersonalizacija in derealizacija), ki se sicer utegneta prehodno pojaviti tudi pri popolnoma zdravih ljudeh in pri nekaterih drugih motnjah. Kadar gre za depersonalizacijsko motnjo, simptomi derealizacije in depersonalizacije vztrajajo, pomembno vplivajo na vsa pomembna življenjska področja in nadvse ovirajo normalno življenje.

Kaj je depersonalizacija?

Depersonalizacija je sanjanju podoben občutek oddaljevanja od okolice ter občutek ločenosti od svoje identitete in lastnega telesa v smislu zunaj telesne izkušnje. Osebe, ki doživlja depersonalizacijo, čutijo, da so stvari ”manj resnične” kot bi morale biti in se počutijo, kot da se gledajo iz neke razdalje, ne da bi imeli občutek popolnega nadzora. Osebe v tem stanju se obenem zavedajo, da so to samo občutki in ne resničnost.

Čeprav je znana kot ena izmed najbolj bolečih motenj, je depersonalizacija obenem predvsem varovalo pred nevarnostjo. Pojav depersonalizacije na robu stresa lahko primerjamo s sprožitvijo zračne blazine v času avtomobilske nesreče, saj na enak način, kot slednja varuje pred telesnimi poškodbami, depersonalizacija posameznika ščiti pred psihološkimi travmami. Njena obrambna funkcija je najočitnejša pri travmi, akutni anksioznosti in paničnih napadih. V nekaterih situacijah posameznik izkusi travmo, vendar je njena narava tako kočljiva in kompleksna, da se posameznik izogiba njeni zavedni registraciji. Čeprav posameznika zavaruje pred čustveno ali psihološko stisko zaradi travme, obenem hkrati ustvari travmo zaradi občutka neresničnosti.

Vzroki in dejavniki tveganja

Strokovnjaki ne vedo natančno, kaj povzroča depersonalizacijo, vendar menijo, da izvira iz neravnovesja v možganskih kemikalijah. Kot pri drugih disociativnih motnjah občutja depersonalizacije običajno sprožijo smrtno nevarni ali travmatični dogodki, kot so ekstremno nasilje, vojna, ugrabitev ali zloraba v otroštvu.

Občutke depersonalizacije lahko sprožajo nekatera zdravila in psihoaktivne snovi, kot so kanabis, benzodiazepini, alkohol in halucinogeni, kakor tudi odtegnitev od omenjenih snovi.

Depersonalizacijski motnji se lahko pridružuje tudi katera druga duševna motnja (shizofrenija, depresija, anksioznost, motnje spanja, bipolarna motnja ter druge disociativne motnje …).

Depersonalizacija in disociacija, ki sta povezani tudi z utrujenostjo in resno nevarnostjo, sta povezani tudi s posttravmatsko stresno motnjo in lahko sledita močnemu paničnemu napadu.

Ljudje, ki doživljajo disociacijo, imajo verjetneje izgubo spomina ali pomanjkljiv spomin, zlasti kar zadeva določene ljudi, dogodke ali življenjska obdobja.

V nekaterih kulturah ljudje skušajo doseči depersonalizacijo s pomočjo religioznih in meditativnih praks, a v teh primerih ne gre za duševno motnjo.

Posamezniki z disociativno motnjo verjetneje kažejo obsesivno vedenje, ki lahko vključuje ponavljajoče se preverjanje resničnosti in samopoškodovalno vedenje, ki pa je verjetneje povezano s travmo, kot pa s pomanjkanjem občutka za resničnost.

Zdravljenje

Trenutno za depersonalizacijo ni zdravljenja, vendar pri nekaterih ljudeh pri lajšanju simptomov lahko pomagajo nekatera zdravila. Psihoterapija lahko na neogrožajoč način pomaga pri predelavi simptomov, pri zniževanju ravni anksioznosti in zmanjševanju obsesivnega vedenja, ki to motnjo pogosto spremljata. Psihoterapija v teh primerih postane raziskovanje, ki lahko vodi k odkritju skrite travme, njeno razumevanje pa lahko pomembno pomaga k zmanjševanju depersonalizacije. Preko terapije je mogoče ubesediti vse telesne senzacije, okrepiti stik z lastnim telesom in izboljšati delovanje na čustvenem področju.

 

Za več informacij ste dobrodošli v Centru za zakonsko in družinsko terapijo Upanje.

 

Naslovna foto: Dragana Gordic (Freepik)

 


Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi