fbpx

Cepljenje – so očitki nasprotnikov cepljenja upravičeni?

Človeško telo, Zdravje in bolezni

Cepljenje nedvomno omogoča zaščito pred nalezljivimi boleznimi, vendar mora biti za kolektivno zaščito cepljenih vsaj 95 odstotkov populacije.

cepiva-razna

Do zdaj je farmacevtska znanost razvila cepiva proti številnim nalezljivim in nenalezljivim, vendar potencialno usodnim boleznim, zaradi katerih lahko celo umremo, saj proti njim ni učinkovitega vzročnega zdravljenja. S cepljenjem, zlasti s sistematičnim cepljenjem otrok proti otroškim nalezljivim boleznim, je stroka dosegla, da se z boleznimi, ki se jih starejše generacije še spominjajo, saj so za njimi zbolelinjihovi vrstniki ali pa celo sami, dandanes takorekoč ne srečujemo več. Govorimo o mumpsu, rdečkah, otroški paralizi, davici, oslovskem kašlju, ošpicah …
Toda to še ne pomeni, da tudi povzročiteljev ni več. Nasprotno. Ti so še vedno prisotni, le da jim je odvzeta moč, saj je velika večina populacije cepljena. Prav zato lahko brez kančka obotavljanja trdimo, da je cepljenje eden od največjih dosežkov sodobne medicine in ukrepov javnega zdravja.

Zaščito zagotavlja le visoka precepljenost

cepljenjeCepljenje nedvomno omogoča zaščito pred nalezljivimi boleznimi, vendar mora biti za kolektivno zaščito cepljenih vsaj 95 odstotkov populacije. Če je ta prag dosežen, pojasnjujedoc.dr. Marko Vudrag z Zavoda za zdravstveno varstvo Nova Gorica,povzročitelj nalezljive bolezni (virus ali bakterija) ne more zakrožiti. “Kolektivna imunost seveda velja le za nalezljive bolezni. Pri drugih boleznih, kot staklopni meningoencefalitis in tetanus, je potrebna individualna zaščita. Če proti njim nismo cepljeni, so lahko cepljeni vsi drugi, pa nam to ne bi prav nič pomagalo,” pojasnjuje sogovornik in dodaja, da bi se ob morebitnem padcu precepljenosti zanesljivo vrnile tudi nalezljive bolezni. Zaradi nekaterih medicinskih indikacij (hude alergije, nekatere bolezni osrednjega živčnega sistema …) nekateri otroci ne smejo biti cepljeni, saj bi jim to škodovalo. Takšni posamezniki so kljub temu zaščiteni – ščitijo jih cepljeni vrstniki, seveda ob zadostni precepljenosti.

Le simptomatsko zdravljenje

In kaj bi se zgodilo v takem primeru? Nič lepega. Asist. Marko Pokorn z Infekcijske klinike UKC Ljubljana pravi, da bi imeli veliko težav z zdravljenjem otrok, zlasti v primeru večjih epidemij. Prostora v bolnišnici imajo že zdaj (pre)malo, še večjo težavo pa pomeni zdravljenje. Za večino otroških bolezni, ki se zaradi precepljenostine pojavljajože vrsto let in celo desetletij, namreč ni vzročnih zdravil. Na voljo je le simptomatsko zdravljenje, denimo zbijanje povišane temperature, dodajanje tekočin in podobno.

Obvezno ali prostovoljno cepljenje?

Cepljenje je medicinski ukrep, ki sodi med najvarnejše, tako vsaj kažejo podatki, ki jihzbirajo v registru neželenih učinkov. “Popolnoma varen in stoodstotno zanesljiv pa ni noben postopek v medicini, nobeno zdravilo in nobeno cepivo,” pravi prof. dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani. “Če mi nekdo zagotovi, da bo na milijon odmerkov oziroma cepljenih ljudi umrl en človek, je to zelo hudo. Vendar pa je to glede na koristi cepljenja, torej zaščito tolikega števila ljudi pred nalezljivimi boleznimi, kljub vsemu izredno varen postopek. Naj povem, da je statistika ugodnejša in beležimo manj kot eno smrt na milijon cepljenih ljudi, kar cepljenje uvršča med najvarnejše ukrepe v farmakologiji in medicini nasploh.”

Kljub temu se prav glede(ne)potrebnosti, predvsem pa obveznosti cepljenja dviguje vse več prahu in nasprotovanja. Vse glasnejše so zahteve po odpravi obveznega cepljenja dojenčkov in predšolskih otrok. Starše, ki zdaj zavračajo redno cepljenje, mora izbrani pediater po zakonu prijaviti inšpekcijski službi, zagrožena pa je tudi denarna kazen. Na začetku novembra je skupina staršev ministru za zdravje predala peticijo s pet tisoč zbranimi podpisi v podporo odpravi obveznega cepljenja, kar utemeljujejo tudi s tem, da je Slovenija med redkimi evropskimi državami, ki tega še ni storila. 

Kako stroka gleda na tovrstne pritiske in zahteve? Dr. Vudrag: “Kolektivno zaščito pred nalezljivimi boleznimi lahko dosežemo le z dovolj visoko stopnjo precepljenosti, ki jo zdaj imamo, zato se nalezljive bolezni, ki so v programu obveznega cepljenja, tako rekoč ne pojavljajo. Stroke ne zanima, ali je cepljenje obvezno ali ne, zanima nas le varnost pred nalezljivimi boleznimi in posledično zadostna precepljenost, ki zagotavlja to varnost. Pri tem tudi sledimo cilju enakih možnosti za vse otroke – z najboljšo zaščito pred nalezljivimi boleznimi. Menim, da ni tako zelo pomembno, kakšno obliko cepljenja imamo, pomembno je, da stroka s starši pravilno in ustrezno komunicira o cepljenju, da jim ponudi pravilne informacije. Širši javnosti in nasprotnikom cepljenja je treba strpno in argumentirano pojasniti, kakšne so lahko posledice neprecepljenosti zaradi nalezljivih bolezni, proti katerim cepimo,”razlaga sogovornik in dodaja, da v marsikateri razviti državi cepljenje resda ni več obvezno, toda če želite otroka vpisati v vrtec ali se vpisati na univerzo, morate predložiti dokazilo o opravljenih cepljenjih.

Neželeni učinki cepljenja, adjuvansi …

Med najpogostejšimi očitki vseh, ki nasprotujejo cepljenju, sta predvsem dva: potencialni hudi neželeni učinki z vročinskimi krči, vnetjem možganske opne in celo smrtjo ter “nečistost” cepiv, ki poleg mrtvih ali oslabljenih virusov vsebujejo še adjuvanse, konzervanse, stabilizatorje … Na te očitke dr. Vudrag odgovarja, da so tako kot pri vseh farmakoloških pripravkih (zdravila in cepiva) tudi pri cepljenju oziroma po njem možni neželeni učinki, vendar jih je malo. Vsekakor je vedno treba tehtati med težo in pogostnostjo neželenih učinkov ter med koristmi cepljenja, torej zaščito pred hudimi nalezljivimi boleznimi ter njihovimi takojšnjimi in dolgoročnimi posledicami. 

Prof. Štrukelj dodaja, da najpogostejši odzivi na cepljenje – blaga rdečina, oteklina na mestu vboda in rahlo povišana kratkotrajna povišana temperatura – niso neželeni učinki (četudi jih tako imenujemo), marveč nujen in zaželen odgovor organizma, ki pomeni, da je telo začelo proizvajati protitelesa. Prav to je tudi končni namen cepljenja. In težji zapleti? “Leta 2010 smo imeli zabeleženih 637 tisoč odmerkov cepiv, nobenega smrtnega primera in 377 primerov resnih neželenih učinkov, kamor uvrščamo vse sprejeme v bolnišnico po cepljenju in nenadno izgubo zavesti po njem, ki pa lahko nastopi tudi zaradi strahu pred iglo. V istem letu smo imeli 1.300.000 registriranih avtov in v avtomobilskih nesrečah je umrlo 127 ljudi, 8000 je bilo poškodovanih, škoda ogromna. Kaj naj zdaj naredimo? Naj prepovemo uporabo avtomobilov, kerobstaja veliko večja verjetnost, da bomo umrli ali se resno in trajno poškodovali, če uporabljamo avto, kot če se cepimo.”

Brez adjuvansov bi cepivo učinkovalo slabše

Vsa sodobna cepiva vsebujejo poleg osnovne substance, torej antigena, še dodatke: adjuvanse, puferni sistem, konzervanse, stabilizatorje … Predvsem adjuvansi in konzervansi so zelo pomembni. Adjuvansi pospešijo imunski odziv na cepivo. Del bakterije ali virusa se veže na adjuvans, s čimer se lažje izpostavi makrofagom, torej prvim celicam, ki napadejo naš sistem. Ko makrofagi pridejo v stik z adjuvansi, je to znamenje za limfocite B, naj začnejo proizvajati protitelesa. V našem organizmu ta proces poteka ves čas, saj smo nenehno izpostavljeni antigenom izokolja. Če teh pomagal oziroma adjuvansa v cepivu ne bi bilo, bi bil imunski odziv šibkejši in protiteles bi bilo znatno manj. 

Konzervansi so v cepivu zato, da za daljši čas zaščitijo pripravek. Dolgo vrsto let so namreč cepiva pripravljali v obliki več odmernih sistemov. Če jih niso uporabili naenkrat, so jih shranili v hladilnik in jih uporabili pozneje, pojasnjuje prof. Štrukelj. Brez konzervansov bi se v cepivu zelo hitro razmnožili mikroorganizmi, zaradi česar bi bilo cepivo neuporabno. “Zaradi vse močnejših pritiskov javnosti smo raziskovalci začeli iskati načine izdelave, ki bi bili neodvisni od konzervansov. Tako smo zasnovali tako imenovano enoodmerno vialo, ki zadošča za cepljenje enega človeka in jo po uporabi zavržemo. Zdaj je že kar lepo število cepiv narejenih na ta način, to pa proizvodnjo seveda podraži. Prej smo izdelali sto odmerkov cepiva za enak strošek kot zdaj en odmerek enoodmernega. Več odmerna viala je zelo primerna v primeru epidemij, ko moramo v kratkem času cepiti veliko število ljudi.”

Strog nadzor nad cepivi

Cepiva so pod zelo strogim nadzorom, ki poteka v več korakih. Kot pojasnjuje prof. Štrukelj, je prvi korak opravljen že pri proizvajalcu, izvajajo pa ga inšpekcije, ki jih pošlje FDA oziroma EMA. Drugi vzvod nadzora opravlja evropska farmakopeja, ki nadzira vsebnost cepiv in njegove deklaracije. Tretji korak opravijo nacionalne agencije za zdravila. Težava nastane pri pandemijah (te razglasi Svetovna zdravstvena organizacija), ko je potrebno zelo hitro ukrepanje in ni časa, da bi šlo cepivo, ki ga naredijo, skozi vsa gosta sita. V času pandemij so proizvajalci pod velikim pritiskom, naj čimprej izdelajo cepivo. Za take primere se zatečejo k tako imenovani mock up različici, kar pomeni, da imajo že povsem pripravljen sistem za izdelavo cepiva, izolirati morajo le še antigen. Cepivo je lahko pripravljeno v dveh tednih. Ker ni časa za zelo podrobne nadzorne vzvode, je treba pri vsakem primeru pandemije posebej tehtati med koristmi cepiva in potencialno škodo, pojasnjuje prof. Štrukelj.

Avtor: Maja Južnič Sotlar

Vir: 

viva 

Preberite še druge članke na www.viva.si.


Sledite nam