fbpx

Če otrok “nič” ne je

Prehrana, Zanimivo, Zdravje otrok

Ponosni smo, da znamo ravnati z otrokom, pravila zdrave in uravnotežene prehrane pa imamo v malem prstu. Do otroka …

Otroke pogosto označujemo glede na količino zaužite hrane. Pravimo, da so “dobri” ali “slabi” jedci. Otrok, ki pospravi krožnik do zadnje mrvice, nam, vsaj dokler je majhen, ne povzroča skrbi. Je pravo darilo in nagrada za naš kuharski trud, saj pospravi skoraj vse, kar postavimo predenj! Ponosni smo, da znamo ravnati z otrokom, pravila zdrave in uravnotežene prehrane pa imamo v malem prstu. Do otroka smo prijazni, ljubeče ga ogovarjamo in hvalimo in vse le zato, ker poje vso hrano, ki jo pripravimo zanj.

Zgodba je seveda povsem drugačna, kadar otrok hrano zavrne. Kakšna izguba časa in energije, povrhu vsega pa je ranjen še naš ponos. Seveda nas tudi skrbi. Morda otrok ni zaužil dovolj energijskih in hranljivih snovi, potrebnih za nemoteno rast in razvoj? Po pomoč se zatečemo k raznovrstnim trikom, ki nam vsaj v tistem trenutku pomagajo “prepričati” otroka in vsiliti nekaj grižljajev v usta. Na koncu, ko s poskusi popolnoma pogorimo, pozabimo na vse dobre sklepe o zdravi prehrani in ponudimo otroku liziko – v prepričanju, da je to še vedno bolje, kot nič.

crazy-ways-to-get-kids-to-eat-veggies-web-twfd

Hranjenje ne sme biti prisila

V stalnem strahu in skrbi, da otrok mora nekaj pojesti, se poslužujemo najrazličnejših zvijač, s katerimi skušamo v otroku vzbuditi občutek krivde, hvaležnosti, sočutja ali sramu. Včasih ga ignoriramo ali mu čisto preprosto grozimo in ga izsiljujemo. Takšno dejanje včasih celo zaleže, vendar je dolgoročno gledano povsem nesmiselno. Hranjenje postane prisila, otrok (in vi) pa čedalje bolj vznemirjeni. Bolje je, če premislimo, zakaj otrok zavrne hrano. Je morda žejen? Mu hrana ne ugaja zaradi barve, vonja in okusa? Je preveč vznemirjen? Preizkuša vašo potrpežljivost? Kaj pa če sploh ni lačen ali pa si morda želi več vaše pozornosti?

Otrok zavrne hrano, ne vas

Kakorkoli, dobrikanje, jeza in grožnje so nesmiselni. Saj se nismo pripravljeni dan za dnem prerekati z otrokom. Pomislimo, kako vse to vpliva na naš odnos z njim. Spomnimo se svojega otroštva in hrane s katero so nas silili. Pogosto te hrane še danes ne maramo. Ne pozabite, da otrok zavrne hrano ne pa vas. Ne enačimo sebe z nedeljskim kosilom ali golažem in polento. Če nas otrokovo odklanjanje hrane vedno znova prizadene, si kuhanje poenostavimo. Z manj porabljenega časa in energije bo tudi naša užaljenost manjša.

Zakaj nekateri otroci jedo tako malo

Morda pa pojejo več, kot si mislimo. Tudi sokovi, mleko, pecivo in čokolada med obroki so hrana, ki otroka nasiti in poteši lakoto. Mnogi starši so presenečeni, ko zvedo, da je za majhnega otroka, do vstopa v šolo, dovolj po ena jedilna žlica vsake jedi za vsako leto njegove starosti. Triletniku torej lahko zadoščajo 3 žlice juhe, 3 žlice krompirja, mesa, zelenjave, sadja,…. Če so prigrizki in osvežilne pijače vzrok otrokovemu slabemu apetitu, jih skušajmo omejiti. Med obroki mu ponudimo košček sadja, zelenjave ali skodelico mleka, a ne preblizu glavnemu obroku. Morda so otroka izkušnje naučile, da odkloni glavno jed, saj ve, da bo imel kasneje možnost izbire prigrizka po lastni presoji. Zaradi našega strahu in prepričanja, da živi le od “zraka” , lahko kasneje dobi kar želi. Če želimo prekiniti začaran krog, moramo takšne prigrizke omejiti. Seveda ne bo šlo brez pritoževanja in izsiljevanja – v tem primeru otrokovega – a vredno se je potruditi.

Najpogostejše zmote

Starši pogosto pozabimo, da:

– če mi sami živimo od prigrizkov in neprestano nekaj meljemo, to zelo težko prepovemo otroku,

– otrokov apetit je zelo spremenljiv, pogojen pa je z njegovo starostjo in rastjo, zato ne pričakujmo volčjega apetita vsak dan,

– otrok starejši od dveh let, je bistveno manj, kot je jedel pred tem – in to povzroča skrbi večini staršev,

– otrok z dedno zasnovo za visoko rast bo običajno pojedel več, medtem, ko bo manjši otrok potreboval manj hrane. Višek hrane vpliva na debelost in ne na velikost!

Slabo počutje zmanjšuje željo po hrani. Pravi uničevalec apetita je tudi zaprtje. Če je otrok zaprt dodajmo njegovi hrani malo več vlaknin (sadje, zelenjava, fižol, črni kruh) in tekočine. Za mizo se obnašajmo tako, kot da je popolnoma jasno, da bo otrok ponujeno hrano pojedel. Ne kličimo težav z vprašanjem v stilu: “Ali nameravaš zajtrk pojesti še danes?” ali “Boš danes jedel grah?” Bolje bo , če mu ponudimo manjše količine hrane brez dodatnih vprašanj in komentarjev. Servirano hrano pustimo 15 minut na mizi pred otrokom in medtem, ko mi jemo prijazno kramljamo. Morda mu bo zadišala hrana, pa si bo premislil in vseeno nekaj pojedel. To bo veliko bolje, kot da tekamo za otrokom po celem stanovanju z zvrhano žlico hrane.Otrok Obrok 40

Bitka za mizo

Čeprav smo besni, ker je otrok že stotič odklonil našo odlično enolončnico, preštejmo do 10 in razmislimo, če tiči vzrok za zavrnitev hrane je drugje. Hrana je lahko izgovor, grešni kozel za nekaj povsem drugega. Otrok raste in se počasi osamosvaja. V odnos starši – otrok želi vnesti nekaj več neodvisnosti in samostojnosti. Skušajte razumeti, da otrok nekje mora nabirati izkušnje in uveljavljati lastno mnenje – in to počne doma, ker je varno in si to lahko privošči.

Z otrokom jemo, kadarkoli moremo. Ne glejmo ga in ne komentirajmo vsakega njegovega grižljaja. Hranjenje naj bo družabni dogodek. Težko je nasprotovati družinskemu obroku z odlično hrano, ki jo odrasli pojemo z vidnim zadovoljstvom in kjer se nihče ne pritožuje. Izogibajmo se kritiziranju hrane , saj nas otrok zelo rad posnema. Pogosto imajo otroci, ki so slabi jedci, prav takšne starše! Zelo redko jedo otroci tako malo, da trpijo njihovo zdravje, rast in razvoj. K zdravi in uravnoteženi prehrani spadajo tudi družinski obroki s prijetnim vzdušjem. Vaši jedilniki naj ne bodo en sam dolgčas. Hrana naj bo privlačna na pogled, vabljiva in dišeča, saj že čisto majhni otroci reagirajo na izgled hrane. Neprestano siljenje otroka s hrano in pričakovanje, da bo jedel več, kot potrebuje, uniči njegov prirojeni občutek za lakoto.

Česa otroci ne marajo

Otroci ne marajo hrane, če je hrana tako kašasta, da ne prepoznajo sestavin, če je prekrita s preveč omake, če je videti tuje in neznano ali če je podobna hrani, ki je otrok ne mara, pa tudi če je brezbarvna, na pogled umazana ali celo sprijeta v kepe in seveda, če je jed premrzla ali prevroča.

Ali hujšate

Potem nikar ne razpravljajte o tem na dolgo in široko z otrokom. Naša obsedenost z idealno telesno maso lahko vpliva na njegovo zdravje. Danes že otroci v vrtcu obsojajo in zavračajo debelost, ter razmišljajo o shujševalnih dietah. Zapomnimo si, da otroci potrebujejo maščobe v prehrani. Zanje ne veljajo enaka pravila, kot za odrasle.

Izbirčneži

V življenju vsakega malčka nastopi obdobje, ko želi neprestano jesti samo eno jed. Prav j,e da tej njegovi želji ustrežemo a le enkrat na dan. Drugače naj je prav tako, kot ostali družinski člani. Če vemo, da jedi ne mara mu na krožnik naložimo čisto malo brez komentarja. Morda bo pustil krožnik nedotaknjen – ali bo samo poskusil, odločil se bo sam. Vztrajajmo, saj so znanstveniki ugotovili, da moramo otroku ponuditi novo jed večkrat (tudi 10 – krat), da premagamo njegov strah pred novim in neznanim. Veliko otrok ne mara zelenjave. Temu se ne smemo čuditi, saj je tudi kot narod zaužijemo veliko premalo.

Kako bi otroci pripravili zelenjavo

Story 36673-otroska 3-thumbNe bi je razkuhali v brezoblično, nerazpoznavno kašo. Razrezali bi jo na majhne koščke, na hitro skuhali ali popekli in takoj postregli. Ponudili bi več vrst zelenjave. Veliko majhnih otrok ima raje okus surove zelenjave, izjema je le paradižnik, kjer imajo raje ketchup, paradižnikovo juho ali paradižnikovo omako. Tudi italijanske specialitete (pizze, lasagne,..) so jim všeč. Nikoli ne silimo otroka z določeno vrsto zelenjave, češ, da je to dobro zanj – zelenjava vendar ni zdravilo! Ne nagrajujmo ga s sladkarijami, saj bo kmalu hotel za vsako žlico zelenjave nagrado.

Kaj pa dobri jedci

Otroci, ki radi jedo so nam v ponos in veselje (vsaj dokler so majhni). Pri njih smo brez skrbi, saj vemo, da ne trpijo pomanjkanja. Vendar pa otrok je, da zadosti svojim potrebam po energijskih in hranljivih snoveh, ter poteši lahkoto. Njegov apetit se spreminja. Nikar mu ne vzbudimo občutka, da mora pojesti veliko, da bo ohranil našo ljubezen. Če imamo več otrok, jih ne primerjajmo med seboj. Vse stvari se s časom spremenijo. Majhnega otroka hvalimo, ker vse poje, ko pa zraste, ga grajamo, ker se baše s hrano in ima težave s prekomerno telesno maso.

Uravnotežena prehrana

Otroke moramo seznaniti z naučli uravnotežene prehrane in zdravega življenja, vendar obstaja razkorak med znanjem in ravnanjem. Ne pričakujmo preveč!

Že dveletni otrok nam bo znal pokazati sladkarije in povedati, da so škodljive a jih bo kljub temu izbral v trgovini. Naša naloga je, da otroka seznanimo z raznovrstnimi jedmi – najti moramo ravnotežje med jedmi, ki se zdijo primerne nam in med tistimi, ki so všeč otroku. Naj nam bo v tolažbo dejstvo, da so vsa živila hranljiva in a bo celo največji izbirčnež jedel, ko bo lačen.


Sledite nam