fbpx

Če bi vedeli, bi bili ponosni, tako pa tavamo

Odnosi v družini, Otroški svet

Kako obogatiti današnjo šolo s slovensko ljudsko dediščino in kako privzgojiti stare vrednote našega ljudstva? Začne se pri vprašanju “Kje pa sem jaz doma?” in konča pri odgovoru “V deželi, kjer je pred 60.000 leti zazvenela melodija iz najstarejšega glasbila na svetu, iz piščali, ki jo je iz medvedove kosti izdelal neki neandertalski »glasbilar«.”

student izbrazevanje sola

Doma sem v deželi, kjer je pred 5000 leti neki kamenodobni »konstruktor« izdelal najstarejše vozilo na svetu – leseno kolo z osjo.

Prestolnica države, v kateri živim, je pred tisočletji bila prometno križišče Evrope – sečišče magistral Baltik – Jadran in Črno morje – Jadran. Na izlet grem k Cerkniškemu jezeru, najbolj slovitemu presihajočemu jezeru na svetu. 

Vendar, ali so vsa ta svetovna čuda le neke informacije, dobljene iz televizije in časopisov ali so morda vgrajene v nas, kot tihi ponos na našo deželo?

In že smo pri vprašanju ali danes šola daje šolarjem poleg kopice znanja tudi ljubezen do naše dežele.

  • Ali naši šolarji vedo,  da naš narod hrani deset tisoče ljudskih pesmi, ki odmevajo po naši deželi vse od časov neandertalčeve piščali?
  • Ali naši šolarji vedo, da imamo deset tisoče šeg, da ima pri nas vsaka vas svoj glas? 
  • Ali  vedo, da je  iz kamenodobnega lesenega kolesa  zraslo ljudsko znanje o kozolcu toplarju, ki sega v svetovni vrh ljudskega stavbarstva?
  • Ali naši šolarji vedo, da so taborske cerkvice  edine kmečke trdnjave v zgodovini Evrope?  Tabore je gradil naš nepismen kmet  ne le s svojimi rokami, ampak tudi s svojim znanjem.

Ljudsko znanje je vir vsega znanja

V šoli ni nobenega predmeta, ki ga učitelj ne bi mogel obogatiti z ljudskim znanjem. Šolar naj ve, da je ljudsko znanje vir vsega znanja.

Tudi vse današnje industrije so zrasle iz ljudskega znanja. Težka industrija je nastala iz vaških kovačiji, tekstilna industrija se je začela pri vaških predicah in tkalcih, lesna industrija je zrasla iz znanja vaških tesarjev, mizarjev, kolarjev.

Nobeno znanje ne pade z Marsa, ampak zraste od spodaj navzgor.

Znanje o ljudski dediščini je nadvse pomembno tudi v turizmu. Če bi današnja Evropa želela videti prastaro Evropo, naj jo pride k nam pogledat! Korenine naših šeg – kurentovanje, jurjevanje, kresovanje in druge šege segajo v indoevropsko pradavnino. V čas, ko je bila Evropa zares še skupni jezikovni in kulturni prostor.

Evropo družijo tudi skupna verovanja v davna skrivnostna bitja, kot so velikani, vile, zmaji, povodni možje. 

Naše gore so gradili velikani – ajdi. Kako veliki so bili ti velikani, lahko danes vidimo na Vršiču, kjer še danes s stene Prisanjka zre na nas mogočni obraz okamnele velikanke – Prisanjške ajdovske deklice.  

Živela je v času, ko so bile naše gore prekrite s cvetočimi travniki, to je bilo v davnih dneh, v času Zlatorogovega kraljestva, preden je užaljeni Zlatorog s svojimi zlatimi rogovi razril raj pod Triglavom. 

Kako ljudsko znanje vpliva na šolsko učenje in znanje

Z odprtimi očmi in ušesi bodo učenci prisluhnili učitelju zemljepisa, ki jim bo povedal pripoved o Zlatorogu, preden bo začel s šolsko snovjo o nastanku Alp. »Na srček potrkaj, da ti otrok glavo odpre!«, se glasi staro učiteljsko pravilo.  

Tudi učitelj zgodovine bo v razredu imel  išino, ko bo ob poglavju o Turkih povedal, da na Šmarni gori še danes zvoni poldan ob pol dvanajstih – to pa zato, ker je nekega davnega dne ravno ob pol dvanajstih čudež zadržal Turke na Sedlu med vrhom Šmarne gore in Grmade. Na tistem mestu danes stoji kapelica Pri turškem kopitu.

Pri likovnem pouku naj učenci poleg obveznih vsebin slikajo tudi panjske končnice in vedo, da ni naroda na svetu, ki bi svojo zgodovino, vsakdanjost, poklice, pobožnost, šaljivost …. naslikal na 600 motivih panjskih  končnic.

Učitelj biologije lahko učencem obogati pouk, če jih opozori na izjemno ljudsko umetnost. Ne glede na revščino starosvetne slovenske vasi, je naš človek vedno bil iskalec lepote. S cveticami si je okrasil svoj dom – s cveticami na lesenih krožnikih, na skrinjah, kožuhih, na kamnitih vodnjakih, na vezenih prtičkih …. Naj učenci sami raziskujejo to področje!

Najbolj vse šolske predmete lahko obogati učitelj glasbe. Pesem je dolga stoletja spremljala življenje v naši deželi v veselju in žalosti, ob prazniku in vsakdanu.

Učitelj telovadbe lahko učence spravi v gibanje, če z učenci zapleše kolo: Lepa Anka kolo vodi, Marko skače, Ob bistrem potoku je mlin …..

Pri matematiki naj učitelj ob delitvi Vegovih priznanj pojasni učencem, kdo je bil Jurij Vega. Iz pastirčka, Vehovčevega Jurčka, je zrasel v avtorja slovitega logaritmovnika. Obljubil je cekin vsakemu, ki bi našel napako v tej njegovi znameniti knjigi.

Ko pri fiziki pride na program poglavje o svetlobi, naj poleg šolske snovi učenci zvedo, da je bila čebelica tista, ki je človeku v pradavnini dala med – prvo sladilo in vosek –  prvo svetilo. Z zanimanjem bodo učenci prisluhnili bogastvu ljudskega znanja o čebelah, saj je znamenita kranjska čebela menda priletela k nam naravnost iz Noetove barke.

Učitelj tujega jezika pa ima kar nekako tiho dolžnost, da poleg redne snovi usposobi učence, da bodo znali tujcu predstaviti Slovenijo. Učenci bodo radi prisluhnili učiteljevi pripovedi, kako so vile napolnile Blejsko jezero.

Učitelj slovenščine ima pred seboj neizmerno zakladnico slovenskih ljudskih pravljic, pripovedi, pregovorov, rekov, obrti s kateri lahko učencem približa slovenščino na najbolj prijazen način.

Vsi učitelji pa ne smemo pozabiti na raziskovalne naloge in dramske prikaze. Če zamudimo najstniško obdobje naše mladine, čas največjega ustvarjalnega naboja, smo veliko zamudili. Mlada domišljija in prirojena ustvarjalnost bo v razred pričarala prizore, ki  bodo  bogatili učence vse življenje.

»Dobra mladina – srečna domovina!« se glasi stara ljudska modrost. To zagotovo drži. Prihodnost vsake dežele se oblikuje v šolskih klopeh, zato ima učitelj tako zelo odgovorno vlogo – v današnjih dneh še toliko bolj. Današnji učenci bodo,  ko odrastejo, kot poslovneži ali kot turisti vstopali v široki,  globalizirani svet. Se bodo v tem velikem svetu počutili kot pripadniki nekega malega naroda, ali bodo vstopali v veliki svet kot predstavniki naroda s tisočletja staro kulturo!

O avtorici

Članek pripravila in zapisala: Dušica Kunaver, pisateljica, predavateljica, zbiralka ljudske dediščine, publicistika (blizu tisoč člankov v različnih časopisih in revijah).

Kot zbiralka ljudske dediščine ter kot avtorica ali soavtorica je izdala (večinoma v samozaložbi) več kot devetdeset knjig o naslednjih vsebinah: slovensko ljudsko izročilo, anglistika, pedagogika in alpinizem.
Priznanja: Zavod za šolstvo in Andragoški center
Nagrada: najvišja republiška nagrada na področju šolstva za življenjsko delo (1995)
Nominacija za Slovenko leta (2002)

Članek je del projekta Misli s svojo glavo, bodi glas, ne odmev in aktivnosti izobraževalnega programa namenjenega izboljšanju kvalitete življenja v šolskem okolju. Preberite več …


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?