Bulimija

Zdravje, Zdravje in bolezni

Kaj sili ženske, da najprej “pospravijo vase” veliko hrane, nato pa jo izbruhajo ali se je skušajo znebiti z odvajali?

Ima tudi bolj neprijazno ime – “volčja lakota”. Morda bi za skritega opazovalca prizadeta izgledala “lačna kot volk”, ker zares poje velike količine hrane v kratkem času, a zelo redko zaradi resnične fizične lakote. Da bi se “ubranila posledicam” skrivnega basanja, se zaužite hrane “znebi” z bruhanjem, jemanjem večjih doz odvajal, stradanjem ali/in povečano fizično aktivnostjo. Bulimija je za prizadeto lahko nekaj, kar takorekoč kontrolira njeno življenje, ko večji del svojega časa porabi za razmišljanje o hrani, nakupovanje, kuhanje, basanje in na koncu, kako se pojedenega znebiti. Vse to dogajanje okoli hrane pa spremljajo intenzivna čustva sramu, krivde in sovraštva do same sebe.
Tim. “basanje” pomeni pojesti velike količine hrane, predvsem visoko kalorične, ki se je prizadeta običajno (ko je “normalno”) izogiba, npr. sladkarije, mastna hrana, kruh… Prizadeta je lahko v času basanja tako “ven iz kontrole”, da je tudi surovo hrano (tako, ki sicer rabi kuhanje), zamrznjeno ali ostanke iz smeti. Vse to počne naskrivaj. Ko pa uživa hrano skupaj z drugimi, nikakor ne izstopa iz povprečja.

Poleg konkretnega vedenja, ki je povezano s hrano (nakupovanje, skrivanje, pripravljanje in uživanje hrane, bruhanje) se prizadeta tudi ogromno časa ukvarja z mislimi na hrano – jesti ali ne, kaj nakupiti, koliko denarja porabiti za “pojedino”. Pa tudi velik del njenega čustvenega sveta je povezan s hrano (npr. zmagoslavje, če uspe premagati slo po hrani, strah ob občutku lakote, jeza in panika, če nima možnosti ustreči “volčji lakoti”, žalost, sram in sovraštvo do sebe, če je popustila želji po gori hrane in potem bruhala…).

Strokovnjaki so si edini, da je daleč bolj razširjena kot anoreksija. Po nekaterih statističnih ocenah (za Anglijo, 1992) je med odraslimi ženskami 3% takih z bulimijo, lahko pa jih je še več zaradi že omenjenih razlogov (skrivnostnost, ne zelo očitne fizične posledice…).
Običajno se začne med 15. in 20. letom, pogoste pa so težave s hranjenjem in/ali težo že pred tem (debelost, večji upad ali povečanje teže, anoreksija, hujšanje). Včasih se začne s hujšanjem, ki mu sledi nek stres, izziv ali karkoli, kar spodbudi človeka, da se začne bolj posvečati svoji teži, obliki telesa (npr. zahteve po vitkosti plesalk, manekenk, tudi nekaterih športnic) in je to povezano z uspešnostjo ali popularnostjo. Ta leta so tudi obdobje začetkov osamosvajanja in večjih življenjskih sprememb (sprememba šole, odločitev za študij ali delo, odločanje o stilu življenja), kar lahko tudi vpliva na razvoj bulimije, posebej ob večjih dvomih vase in močnejših občutjih manjvrednosti. Če je nekje “zadaj” še kakšno travmatično doživetje (npr. razveza staršev, različne oblike nasilja v družini, spolne zlorabe, izguba ljubljene osebe), je še toliko več možnosti, da bo posameznica razvila bulimijo.

Za okolje navadno bulimija zelo dolgo ostane skrita. Prizadete se sramujejo svojega početja s hrano in se večinoma trudijo, da bi na zunaj izgledale samozavestne, srečne in uspešne. Običajno je njihova teža v mejah normale in ko jedo z drugimi, sploh ne izstopajo.
Prav zaradi skrivanja, časa, ki ga zahteva bulimija in zaradi ogromno sramu, je bulimija od vseh motenj hranjenja najbolj izolirajoča, sramotna in prizadete so v resnici precej nesrečne, z nizkim samospoštovanjem in pogosto vse bolj potrte, obupane, depresivne.

Če so simptomi bulimije v začetku lahko še “sladka skrivnost” prizadete (kako pojesti več kot drugi, pa se ne zrediti), ki jo obvlada, pa se čez daljši ali krajši čas one počutijo obvladane s strani bulimije – postanejo “ujete v začaran krog” basanja in bruhanja, kar potencira občutja krivde, sovraštva do sebe. Zelo sram jih je svoje bulimije in iz strahu, da jih ne bi kdo odkril, se vse bolj izolirajo, kar le krepi njihovo negativno sliko o sebi.

Kaj sili ženske, da najprej “pospravijo vase” veliko hrane, nato pa jo izbruhajo ali se je skušajo znebiti z odvajali? Napetost, strahovi, osamljenost, depresija in podobno so možni odgovori. Ženska se prepusti kaosu basanja, ne zmore kontrolirati svoje sle po hrani, lahko pa kontrolira, ali bo hrana ostala v njenem telesu.

Prizadete sovražijo svojo bulimijo. Bruhanje ali jemanje odvajal kot oblika “očiščevanja” jim je lahko način samokaznovanja za “ogabno skrivnost”. Mnoge prizadete o svojem vedenju, ko jih napade neubranljiva sla po hrani, izjavljajo, da je to skrita plat njihove osebnosti (zanimivo, da so sicer prizadete običajno uspešne, na videz srečne in brez večjih težav) – “demonski glas”, ki mu morajo ustreči ne glede na svojo odločitev.

 
Za podatke na teh straneh se zahvaljujemo organizaciji Ženska svetovalnica


Sledite nam