Berimo skupaj – 9. teden: Celostni razvoj otroških možganov

Odnosi v družini, Zanimivo

Vsako sredo skupaj beremo in delamo vaje iz priročnika “Celostni razvoj otroških možganov” (avtorja Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.). Vaša naloga je, da približno vsake dva tedna preberete eno poglavje iz knjige, mi pa vsak teden predstavimo eno ali dve vaji za posamezno metodo. Četrto poglavje – naš 9. teden, predstavlja sestavljanje spominov za razvoj in zdravljenje. Vabljeni k skupnemu branju in utrjevanju z vajami.

oče sin ribarjenje narava povezovanje

9. teden 
Celostni razvoj otroških možganov
Daniel J. Siegel, M. D. in Tina Payne Bryson, Ph.D.

Preberite tudi: Berimo skupaj – 1. 2. 3. , 4. , 5. , 6., 7. , 8. teden

Četrto poglavje: Sestavljanje spominov za razvoj in zdravljenje

Otrok se lahko ujezi ali čudno vede zaradi globljih razlogov. Najbolje mu lahko pomaga predelati težavne izkušnje, če ga poučimo o nekaterih dejstvih glede delovanja spomina v možganih.

Bilo bi lepo in priročno, če bi držalo, da je spomin kot omara s predali in jo lahko odpremo in privlečemo na dan v svoji primarni obliki, vendar možgani ne delujejo tako. Ni na tisoče spominskih kartotek, ki čakajo, da jih boste odprli in spravili v zavest, tako da boste o njih lahko premišljevali. Namesto tega spomin deluje s pomočjo asociacij. Možgani kot asociacijski stroj predelujejo nekaj v tem trenutku – zamisel, občutje, vonj, podobo – in to izkušnjo povežejo s podobnimi izkušnjami iz preteklosti. Te pretekle izkušnje močno vplivajo na to, kako razumemo tisto, kar vidimo ali čutimo. Takšen vpliv nastane zaradi asociacij v možganih, kjer se povežejo različni nevroni (ali možganske celice). Spomin je tako v bistvu način, kako dogodek iz preteklosti vpliva na nas v sedanjosti. Ko doživljamo izkušnjo, nevrone aktivirajo električni signali. Ko se te možganske celice aktivirajo, se povežejo ali pridružijo drugim nevronom. Te povezave ustvarijo asociacije. Kot smo pojasnili v uvodu, to pomeni, da vsaka izkušnja dobesedno spremeni fizično podobo možganov, ker se nevroni nenehno povezujejo (in ločujejo) glede na naše izkušnje. Nevroznanstveniki pojasnjujejo ta proces z besedami »nevroni, ki so hkrati aktivni, se lahko tudi povežejo«. Nevroni, ki se aktivirajo skupaj, so povezani. Spomini oblikujejo naše zdajšnje zaznave tako, da pričakujemo, kaj se bo zgodilo v prihodnje. Naša preteklost popolnoma oblikuje našo sedanjost in prihodnost. In to počne s pomočjo asociacij v možganih. Prav tako ne drži teza, da je spomin kot fotokopirni stroj in da, ko prikličete spomine, vidite pravilne, natančne reprodukcije tega, kar se je zgodilo v preteklosti. Kadar koli prikličete neki spomin, ga spremenite. Kar prikličete v spomin, je lahko blizu tega, kar se je v resnici zgodilo. Vendar samo spominjanje izkušnje to izkušnjo spremeni, včasih kar precej. Če povemo znanstveno – spominjanje aktivira nevronsko gručo, ki je podobna tisti, ki je nastala v času zapisa, ni pa istovetna. Tako se spomini popačijo – včasih rahlo, včasih močno – tudi če mislite, da se natančno spomnite.

(povzeto po knjigi)

V četrtem poglavju si preberite še:

  • Resnica o spominu – bodimo eksplicitni (in implicitni)
  • Kako povezujemo eksplicitni in implicitni spomin (zlaganje notranje sestavljanke)
  • Uporaba notranjega daljinca

Kako znanje uporabiti?

VAJA 1 – Varljivi spomin

Prva vaja bo tokrat potekala v paru (seveda, če je to mogoče). Skupaj s svojim partnerjem se odločita za en pomemben dogodek, ki sta ga skupaj doživela (poroka, rojstvo otroka,..). Nato si ga prikličita v spomin in si vsak zase zapišita. Imejta nekaj skupnih točk (recimo kateri dan je bil, kakšno je bilo vreme, kaj ste imeli oblečeno, kdo vse je bil prisoten,..). Potem v nekaj stavkih zapišita, kaj vama je najbolj ostalo v spominu. Na koncu skupaj preglejta, kaj sta zapisala. Kje se spomina srečata in kje razlikujeta? Kaj menita, kaj je vplivalo na oblikovanje vašega spomina?

VAJA 2: Pomagati otroku predelati težko izkušnjo

Odrasli včasih ne razumemo otrok in njihove stiske. Njihove reakcije se nam lahko zdijo pretirane, zato negiramo njihovo doživljanje (»Še vedno se bojiš nožev. Urezal si se že tako dolgo nazaj. Sedaj te pa to nebi smelo več plašiti«). Želimo, da bi otroci pozabili in živeli dalje. Vendar s tem pogosto ustvarimo nasprotni učinek. Pogovor o pretekli težki izkušnji lahko zelo pomaga. Tokrat bomo vajo samo namišljeno naredili.

Spomnite se situacije, ko ste pri otroku zanikali, minimalizirali ali racionalizirali njegovo doživljanje. Zakaj ste tako odreagirali? Kakšen je bil vaš namen? Kako se je otrok takrat odzval?

Sedaj pa si predstavljajte, da imate popravni izpit in greste lahko še enkrat čez isti dogodek. Kaj bi spremenili? Kako bi se lahko o tej temi z njim pogovorili? Kako mislite, da bi se otrok odzval?

Knjigo celostni razvoj otroških možganov lahko naročite na http://www.pogled.si/trgovina.php

Preberite tudi:

Berimo skupaj1.2.3., 4., 5. , 6., 7.8. teden




Sledite nam


Hčerkin dnevnik (A Daughter’s Journey) s podnapisi