fbpx

Anja Klančar: Razmišljanja o žalovanju

Življenjski slog

Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznamo, koliko dobrega imamo. Le kadar tega že več nimamo, šele čutimo, kaj …

Največja nesreča na svetu je ta, da ljudje premalo spoznamo, koliko dobrega imamo. Le kadar tega že več nimamo, šele čutimo, kaj smo imeli.” (bl. Anton Martin Slomšek, Slomškove drobtinice)

Zgornja misel me večkrat nagovori in mogoče bo tudi še koga. Po pisanju dveh nalog o žalovanju, mi je dobro, da napišem še kaj, kar ni dano v okvirje, kot so članki, pravila, koliko vrstic, koliko pisave….ampak govori iz mene, srca. Upam, da tudi ne bo napak razumljeno.
Razmišljanje bi sedaj nadaljevala v soočanju z izgubami, ki se nas dotikajo skozi življenje. Tudi v času šolanja, študija, službovanja…. Koliko izgub smo že doživeli, če malo pomislimo vsak pri sebi (izguba prijateljstva, izguba prve ljubezni, izguba zaupanja, izguba koristi, ki jih nudi status študenta, status dijaka, izguba naših staršev, bratov, sester, starih staršev, izguba dobrega imena, izguba študijskega leta, če ni bilo dovolj truda iz moje strani, izguba študentskega dela, izguba v dobro in lepo življenje, izguba verovanja,….). Tu lahko doda čisto vsak še kaj svojega. Toda, tudi to je del življenja, katerega radi odrivamo in se težko soočamo z njim, ker boli in zaskeli. Kako šele boli, ko izgubimo ljubljeno osebo, človeka, prijatelja, mamo, očeta, babico, dedka, moža, ženo, otroke in še bi lahko naštevali….Kakšna bolečina, kakšna huda agonija v človeku, ko izgubi sebi dragega človeka. Ko se poruši in zamaje marsikaj, kar nam je bilo preje pomembno in to v naslednjem hipu ni več pomembno, ampak je samo to, kar odmeva, da si sam, ker si nekoga izgubil. In ko bolečina skeli in ne popusti ob tej misli.

Smrt pa je del vsakdanjega življenja, tako, kot rojstvo. To znajo občutiti mogoče bolj zaposleni v ustanovah, kot so porodnišnice, bolnišnice, mrtvašnice. To misel, da je smrt popolnoma normalen del v našem življenju, radi odrivamo in o tem niti ne razmišljamo preveč, dokler se nas to ne zadeva. Slišimo, vidimo, beremo koliko ljudi izgubi življenje zaradi naravnih nesreč, prometnih nesreč, vojn, sovraštva in kako hudo je izgubiti svoje drage osebe kar naenkrat. Mirni smo, dokler se sami ne srečamo v bližini s smrtjo našega bližnjega.
Učimo se tega zelo malo, da vse kar imamo, bomo enkrat pač izgubili. Mogoče pri verouku se te teme malce dotaknemo, mogoče v šoli malo, toda bolj redko. Na fakultetah, kot, da bo vse večno….Tako, da smo zelo »nepripravljeni« na samo dejstvo, da na nek način je celo naše življenje soočanje z izgubami in izgubljanjem. Že današnji dan je in bo, ko bo minil neke vrste »mini« izguba, ker tega dne ne bo več. Če sem kaj dobrega uspela napraviti mi je lepo, če pa sem izgubljala svoj čas za to, da je samo minil, pa je občutek slab in tudi zadovoljstva in hvaležnosti ne more biti.
Naj ne mine dan, da bi se ne uspeli zahvaliti za to, kar nam je dano in podarjeno na nek način kar tako, v dar in spoznanje, da bi zmogli biti hvaležni za to kar je, in tudi za to, ker bomo to nekoč morali izgubili, toda na skrivnosten način pa bo ostalo in se zlilo v Večnost.

Priporočamo še ogled prispevka http://www.rtvslo.si/polnocniklub/novica/258.

Avtor: Anja Klančar

 Po izboru uredništva


Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?