fbpx

Ali naj verjamemo mitu o najmočnejšem antioksidantu?

Človeško telo, Zdravje in bolezni

Organizem je sestavljen iz milijard celic, ki so si v 70% delovanja popolnoma enake.

Organizem je sestavljen iz milijard celic, ki so si v 70% delovanja popolnoma enake. Te enake funkcije omogočajo, da velike skupine celic, ki sestavljajo posamezne organe, med seboj  sodelujejo.Tako smo mi kot organizem ena zdrava, vitalna celota.

Osnova za delovanje našega organizma kot ene celote  pa je življenjsko pomembno, da naše celice tvorijo zadostne količine celičnega goriva (ATP-molekule) in hkrati ob tem nevtralizirajo reaktivne proste radikale med katerimi so tudi kisikovi prosti radikali (ROS), ki so produkt (kot smeti) metabolizma mitohondrija, kjer nastaja ATP. Za tvorbo ATP-molekul so ključne oksidacijske reakcije, ki pa so hkrati tudi usodne za življenje vsake celice, saj jih lahko trajno poškodujejo in tudi ubijajo. Rastline in živali in tako tudi človek so razvili KOMPLEKSNE sisteme z mnogimi antioksidanti, ki so najbolj učinkoviti takrat, ko lahko delujejo SINERGIČNO ( si med seboj »pomagajo«). Sistem antioksidantov je tudi kompleksen zato, da ima vsaka celica v vsakem trenutku in ob različnih pogojih MOŽNOST najhitreje izbrati tisto skupino antioksidantov, ki je življenjsko ključna prav v tistem trenutku in ob tistem pogoju. Antioksidante tako predstavljajo v našem organizmu različne molekule in ioni, ki nevtralizirajo te zelo škodljive, agresivne proste radikale.

Antioksidanti delujejo v dveh različnih okoljih:

  • v vodnem ali hidrofilnem okolju. V splošnem hidrofilni antioksidanti reagirajo z oksidanti v citoplazmi celic in v krvni plazmi
  • v maščobah ali hidrofobnem okolju. Lipofilni antioksidanti pa ščitijo celične membrane pred oksidanti.

Antioksidante lahko razdelimo na:

1/ ENDOGENE ali NAM LASTNE antioksidante; to so tiste molekule, ki jih vsak posamezen organizem tvori sam in so tudi ključnega pomena pri nevtralizaciji ROS. Ko celice niso več sposobne same tvoriti teh sebi lastnih antioksidantov ali jih tvorijo v nizkih koncentracijah, prihaja do tako imenovanega OKSIDATIVNEGA STRESA, ki lahko povzroča poškodbe celic ali jih celo ubija.Ene najpomembnejših molekul, ki so nam lastni antioksidanti so: glutation, raznovrstne peroksidaze, različne superoksid dismutaze (SOD), katalaze, sečna kislina, ubikinon, pa tudi nekateri hormoni kot na primer melatonin. Koncentracija teh molekul nam VEDNO pove, v kakšni kondiciji so celice; ali so sposobne vzdrževati ravnotežje v celicah, ali se je ravnotežje že porušilo in je celica v oksidativnem stresu, v hipoksiji. Ti nam lastni »lakmusovi papirčki« so OPOZORILO, da lahko pride do poškodb, degeneracij in tudi smrti celice in tkiv.
 

273370C0-7404-11E1-8A3B-D43D65B94067

2/ ZUNANJE antioksidante, ali tiste antioksidante, ki jih vnašamo v telo z dihanjem in prehrano:

  • kisikovi ioni, paleta mineralov in ne le en sam mineral!!
  • poleg C in E vitamina so ENAKO pomembni vsi ostali vitamini (A, B-kompleks, D-vitamin)!!
  • rastlinska barvila ali polifenoli, ki se nahajajo v sadju in zelenjavi in jim dajejo tipično barvo (zelena, modra, rdeča, rumena), ravno tako rastlinski flavonoidi,
  • različne aminokisline, ki so živalskega in rastlinskega izvora.

Tako v biologiji našega organizma ne obstaja NAJBOLJŠI ali NAJMOČNEJŠI ANTIOKSIDANT.

Najmočnejši antioksidant je takrat, ko celicam organizma nudimo široko paleto različnih antioksidantov. Tako se lahko vsaka celica ob vsakem trenutku in vsakem pogoju brani pred nastajajočimi reaktivnimi prostimi radikali, saj si veliko različnih antioksidantov med seboj pomagajo (delujejo sinergično). Kaj nam pomaga velika količina enega antioksidanta, če ga pa celice v tistem trenutku sploh ne potrebujejo in jim lahko celo škoduje.

Organizmu prijaznejši in učinkovitejši so vedno majhne količine veliko različnih antioksidantov

Široko paleto antioksidantov organizmu nudimo takrat, ko imamo vsakodnevno redno zelo raznovrstno prehrano a v majhnih količinah. Res je, da je prehrana osiromašena in onesnažena, zato je priporočljivo dodajati prehranska dopolnila. A strokovnjaki že dolgo opozarjajo, da so vnosi velikih količin posameznih antioksidantov prej škodljivi kot koristni. Tako se že dolgo priporoča dodajanje manjših odmerkov kompleksnih prehranskih dopolnil .

Zelo preprosto povedano: celicam nudimo široko paleto različnih orožij, ki ji bo ponovno omogočil borbenost, življenjsko vitalnost, potrebo in zmožnost po obnavljanju (rojevanju, rasti, odmiranju in ponovnem rojevanju). Ravno tako so izdelki naravnega izvora učinkovitejši od sintetičnih.

Raziskave so že dokazale, da oksidativni stres prispeva k razvoju številnih bolezni, vključno z Alzheimerjevo demenco, Parkinsonovo boleznijo, patološkimi spremembami ob diabetesu, revmatoidnim artritisom in nevrodegeneracijo pri bolezni motoričnih nevronov*. Primer, pri katerem je povezava med oksidativnim stresom in razvojem bolezni dobro poznana, so kardiovaskularne bolezni**.

*/Pri mnogih od naštetih primerov še ni razjasnjeno, ali je oksidativni stres vzrok bolezni, ali pa je posledica in povzroča le manifestacijo simptomov bolezni. Možni alternativni mehanizem nastanka nevrodegenerativnih bolezni je okvarjen aksonski transport mitohondrijev, v katerih se vršijo oksidativni procesi./

**/Oksidacija lipoproteina nizke gostote (LDL) sproži proces aterogeneze, ki privede do ateroskleroze in v končni fazi do srčno-žilnih bolezni./

Viri:
Free Radicals in Biology and Medicine, 2009
Biology of Ageing,2007
Wikipedia


Sledite nam