fbpx

Ali lahko depresijo podedujemo?

Zdravje in bolezni

Depresija (velika depresivna motnja) je zelo pogosta motnja razpoloženja. Od vseh psihiatričnih bolezni ima najvišjo …

Depresija (velika depresivna motnja) je zelo pogosta motnja razpoloženja. Od vseh psihiatričnih bolezni ima najvišjo vseživljenjsko prevalenco (skoraj 17 odstotkov). Če ji prištejemo še druge, blažje oblike depresivne motnje, prevalenca naraste na skoraj 25 odstotkov, kar pomeni, da ena oseba od štirih vsaj enkrat v življenju doživi depresivne simptome.

Velika depresija je nekoliko pogostejša pri ženski populaciji, najpogosteje se pojavi okrog 40. leta, njen pojav pa je možen od otroštva do pozne starosti. Depresija se pogosteje pojavlja pri ločenih ali ovdovelih ter pri ljudeh s šibko socialno mrežo.

Študije kažejo, da je nastanek depresije deloma genetsko pogojen, pomembni pa so tudi okoljski in psihosocialni dejavniki. Družinske študije so dokazale, da se v določenih družinah pojavlja pogosteje. To konkretno pomeni, da če je imel eden od staršev kakršnokoli motnjo razpoloženja, je tveganje pojava pri otrocih od 10- do 25-odstotno. Če sta zbolela oba starša, je tveganje dvojno.

druzina-narava

Študije dvojčkov pa so pokazale, da lahko od 50 do 70 odstotkov vzrokov za depresijo pojasnimo z vplivom genov. Genetske študije so gene, ki so povezani z unipolarno depresijo, locirale na 2. kromosomu, raziskujejo se tudi druge možne povezave genov z depresijo.

Kaj pa preostalo?

Preostalo so vplivi okolja, življenjskih dogodkov, travmatičnih izkušenj in ne nazadnje – osebnostna struktura.

Namreč, klinična praksa kaže, da medtem ko prva depresivna epizoda pogosto sledi stresnim dogodkom, ti niso povezani z naslednjimi epizodami. Možno je, da stresni dogodek spremeni možgansko biologijo, kar posledično pomeni večjo ranljivost za naslednje depresivne epizode.

Študije so najmočnejšo povezavo ugotovile med pojavom depresije in izgubo starša pred 11. letom oziroma izgubo življenjskega partnerja oziroma brezposelnostjo.

Vsemu temu lahko dodamo dejstvo, da se depresija zelo pogosto sopojavlja z drugimi duševnimi motnjami (anksiozne motnje, alkoholizem in druge zasvojenosti, motnje hranjenja), nevrološkimi motnjami (parkinsonova bolezen, demence, epilepsije, možgansko-žilne bolezni in tumorji), endokrinimi motnjami (hipotireoza), kot spremljevalec določenih nalezljivih bolezni ter kot neželeni učinek zdravil.

Torej, depresija je pogosto resna bolezen, ki ima biološko podlago in jo je treba strokovno zdraviti. Pomagajo sicer lahko – zelo pogosto svetovane – spremembe življenjskega sloga (morda več o tem naslednjič), toda preden nekomu svetujemo, naj se sprehaja v naravi in se zdravo prehranjuje, se spomnimo, da nezdravljena depresija traja od 6 do 13 mesecev, da se epizode pogosto ponavljajo, depresija bolniku povzroča trpljenje in znižuje kakovost življenja ter nivo funkcioniranja. Ne nazadnje, med vsemi, ki naredijo ali poskusijo narediti samomor, jih ima 95 odstotkov diagnosticirano duševno bolezen, od teh je 80 odstotkov depresivnih.

Na srečo so danes na voljo zelo učinkovita zdravila, ki resnično pomagajo skrajšati potek bolezni in omogočajo hitrejše okrevanje. Ob zelo hudih oblikah depresije je potrebno bolnišnično zdravljenje, predvsem kadar nas skrbi za varnost bolnika.

Učinkovitost različnih psihoterapevtskih metod je dokazano primerljiva z učinkovitostjo farmakoterapije, a največjo učinkovitost je pokazala kombinacija farmakoterapije in psihoterapije. Pri blažjih oblikah motnje je možno poskusiti s kombinacijo psihoedukacije, spremembe življenjskih navad, opustitve škodljivih razvad ter psihoterapije.

pisalo-posta

Priporočam pa, v vsakem primeru, posvet z zdravnikom, ki bo ocenil resnost depresivne epizode in priporočil ustrezno zdravljenje za vsak primer posebej.

Daniela Fiket dr.med.
Moderatorka foruma Splošna psihiatrija


Sledite nam