“Bolno! S sinom spi v isti postelji!”

“Šokirana sem bila, ko sem ugotovila, da s 15- letnim sinom spita v isti postelji – mama in sin. To se mi zdi bolno! Nisem prepričana, če je normalno ali ne, ne gre pa mi iz glave.”

Zapis, ki ga je na enem od forumov izpostavila naša bralka, je dvignil veliko prahu, nič kaj bolje pa je ni odneslo priznanje znane ameriške igralke Alicie Silverstone, ko je javno razkrila, da skupaj z 11-letnim sinom še vedno spita v isti postelji.

Za mnenje smo povprašali dr. Andrejo Poljanec, psihologinjo, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo oddelka za psihologijo na SFU Ljubljana, ki nam je med drugim zaupala katera starost je najprimernejša, da se otrok navadi spati sam, kakšne so prednosti skupnega spanja, kdaj te postanejo slabosti in še veliko več.

Ne pred prvo svečko!  

Dojenčki ne znajo spati sami, saj zaradi nezrelosti možganov ne znajo in ne zmorejo pomiriti stresa, ki vznikne v telesu, ko se ponoči iz različnih razlogov zbudijo. Samostojnega spanja se morajo z leti zorenja šele priučiti. “Skupno spanje je za primate povsem naravno,” poudari sogovornica. Zgodnje navajanje na svojo sobico se je v zahodni družbi prav nezdravo in škodljivo razpaslo in otrokom pogosto povzroča stisko in nanje deluje škodljivo. Starši z navajanjem na samostojno spanje pretiravajo in z njim prepogosto začenjajo bistveno prezgodaj, ko otrok za samostojnost še nikakor ni zrel, npr. še preden upihnejo prvo svečko.

V osnovnošolskem obdobju je pomembno, da ima svojo posteljo, da ga raje uspavamo zvečer in potem čez noč spi sam, da pa obenem ve, da se v stiski lahko pride potolažiti k staršem in da lahko pri njih tudi prespi. Včasih so razlogi tudi zdravstveni, včasih čustveni, vse po vrsti pa je dobro vzeti resno in loviti ravnovesje med samostojnostjo in odvisnostjo, ki je v tem obdobju razvojno še povsem upravičena.

dr. Andreja Poljanec, psihologinja, zakonska in družinska terapevtka, vodja oddelka za psihologijo na SFU Ljubljan

Naraven odziv otroka v stiski

Skupno spanje je način regulacije čustev in pomirjanja otroka ter ima tudi vlogo krepitve socialnih vezi. Zrelosti pomirjanja se otroci učijo sproti. Po navadi ga dosežejo do vstopa v šolo, nekateri pa se kasneje, ko so ponoči v stiski (bolezen, hude sanje, nevihta …), se še vedno zatečejo v posteljo k staršem, kar je naraven in zdrav odziv otroka v stiski. Otroci, ki so se samostojnosti lahko učili počasi, se kasneje pogosto bolje spopadajo s stresom kot otroci, ki so bili prehitro pahnjeni v samostojnost in so bolj trdoživi, staršem tudi močneje zaupajo.

V osnovnošolskem obdobju je pomembno, da ima svojo posteljo, da ga raje uspavamo zvečer in potem čez noč spi sam, da pa obenem ve, da se v stiski lahko pride potožit staršem in da lahko pri njih tudi prespi. Včasih so razlogi tudi zdravstveni, včasih čustveni, vse po vrsti je dobro vzeti resno in loviti ravnovesje med samostojnostjo in odvisnostjo, ki je v tem obdobju še razvojno povsem upravičena.

Otroku se dela krivica

Sogovornica težavo vidi v paru starš-otrok, kjer je skupno spanje bolj potreba starša kot otroka. V teh primerih govorimo o obrnjeni navezanosti, ko otrok skrbi za staršev občutek pripadnosti, ljubljenosti, sposobnosti in povezanosti, mu nudi tolažbo, je do starša skrben, saj čuti njegovo čustveno krhkost. Takšni odnosi po mnenju psihologinje otroku delajo veliko krivico, saj ne more svobodno izražati svojih potreb, ampak so v ospredju potrebe starša – tudi, če niso eksplicitno izrečene, jih otrok ob tako negotovem staršu čuti in vidi. Zato se prilagodi in je pozoren na potrebe starša, svoje pa vedno globlje potlači. Na ta na čin ne more razvijati zdrave samopodobe, občutka lastne vrednosti in je opeharjen za zdrav razvoj.

Večini otrok ne predstavlja velike stiske

“Staršem se ni potrebno toliko obremenjevati z leti, bolj se morajo zavedati, da gre za proces in da mu v tem procesu z občutkom pomagajo,” razloži Poljančeva.

“Če se z otrokom ukvarjamo senzitivno, se po navadi do vstopa v šolo nauči spati povsem sam. Večini otrok to ne predstavlja velike stiske, saj se samostojnega spanja učijo sproti, po korakih. Postopno jih privajamo, da jih pomirimo ob njihovi postelji, lahko jih naučimo katero od tehnik samopomirjanja, pomagamo jim vzbuditi pozitivne misli, lahko jih držimo za roko, dokler se ne pomirijo ali celo ne zaspijo nazaj ipd. To postopno vedno bolje obvladajo in se kasneje zmorejo v večini nočnih prebujanj sami kvalitetno pomiriti,” sklene sogovornica.

Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
85,902
22.11.2022. ob 07:36
46,128
30.11.2022. ob 16:18
16,059
18.10.2022. ob 16:17
Preberi več

New Report

Close