Pozdravljeni. Potreboval bi nasvet kaj naj storim… torej, večino ali kar celotni čas preživim sam, sem samokritičen, depresiran in nimam volje do ničesar. Čustveno nisem nikakor zadovoljen, saj ne najdem takšne osebe, ki bi me iz tega stališča dopolnila. Zdi se mi, kot da se pogrezam v živi pesek in ne morem ven. Star sem že preko dvajset let in še vedno brez službe. Prvi razlog temu je to, da nisem imel volje oz. nisem mogel dokončati višje izobrazbe (ne zaradi neznanja); drugi razlog pa je ta, da se sploh ne morem spustiti v neko delo in se mu 100% posvetiti ter se nanj primerno skoncentrirati, niti nimam potrebne volje in elana. Nimam motivacije do ničesar in le ne vem kaj me ustavlja, da ne poskusim naredit samomora, saj ne vidim nobenega razloga zakaj bi sploh živel.

Torej, kar bi želel izvedeti je sledeče – kako naj se rešim iz te zagate, ali potrebujem psihiatra ali kaj podobnega? O tem sem resno razmišljal in ne vem sigurno, če mi lahko nekdo tak pri tem kako pretirano pomaga, niti ne vem kako. Nisem se še nikoli vpletal v tako pomoč, zato preprosto ne vem kaj potrebujem. Niti ne vem, ali se moram za to zglasiti pri svojem osebnem zdravniku kateri mi za to da napotnico ali se da tudi brez tega, če hočem da mi zavarovalnica krije? Osebnega zdravnika tudi še nimam izbranega, saj nisem od 18. leta nič več bolan.
Odgovore lahko pošljete tudi preko e-pošte.

Vsak nasvet strokovnjakov je iskreno dobrodošel, vnaprej se zahvaljujem za vaše odgovore.

Spoštovani Nekdo,
po vsej verjetnosti pri vas ne gre za bolezen , ampak za posebnosti v osebnosrtni strukturi.Sprememb v načinu življenja ne morete napraviti čez noč in se jih bo treba načrtno lotiti.Do neke mere bi vam pri tem lahkopomagale vedenjeske psihoterapevtske tehnike,ki jih morate osvojiti zato se le oglasite pri psihiatru. Povsem možno je , da bo za izčrpna navodila dovolj en sam obisk.Za prvi posvet ne potrebujete napotnice.

Preprosto, ne vem. Zdi se mi, da že vse vem kaj bi “moralo” biti in kaj bi “moral” delati, a preprosto ne zmorem. Določene stvari so mi bile povedane že mnogokrat, tudi enkrat od psihologinje, in mnogokrat sem določene stvari tudi poskusil z zagonom, a vedno zatem obupal, ali zaradi negativnih rezultatov, ali zaradi pomanjkanja volje in ponovnega udara depresije iz čustvene plati; tako sem že več let v dejanskem zastoju – ne morem se nikamor več premakniti v življenju. Plus vsega povedanega imam občutek, da se psihiatri pri nas res bolj ukvarjajo z bolezenskimi kot pa osebnostnimi težavami. Tako da res ne vem, verjetno sem res le pričakoval čudež, katerega mi psihiater vsekakor ne more dati.

Lep pozdrav in hvala za odgovor.

Dragi nekdo,

prebiram tvoje pismo in te skušam razumeti. Verjamem, da ti ni lahko in da le stežka preživiš dan. Pa vendar ga! Najbrž imaš streho nad glavo in dovolj hrane za v usta – si kdaj pomislil na tiste, ki tega nimajo? Si kdaj pomislil, da si lahko srečen, ker IMAŠ MOŽNOST, da nekaj narediš iz svojega življenja?! NIKOLI ni prepozno za dokončanje študija! Praviš, da še vedno nisi našel osebe, ki bi te dopolnila. Ko boš zmogel zaživeti sam in ko boš s tem zadovoljen, bo prišla. Mislilm, da ni vredu, če vsa svoja pričakovanja usmeriš v osebo, ki naj bi te dopolnila, ti dala elana in smisla, ampak da moraš vse to najprej najti v sebi.

In še: priključi se kakšni skupini prostovoljcev, pa naj bo to delo z otroki ali pa kakšna delovna akcija, karkoli. Ko enkrat vidiš, s kakimi težavami se srečujejo drugi in ko vidiš, kako malo je treba, da sočloveku polepšaš dan, bo v tvojem življenju več sončka.

Vse dobro!!!!

A si iz Lj?

Draga Daša,
sklepam, da delaš neke predsodke in sicer take, da mi je bilo celo življenje vse dano, potem pa sem se nenadoma tako odločil in se zaprl vase? Če sklepam pravilno, potem lahko ovržeš to teorijo. Nikoli nisem dobival potrebne ljubezni, niti kot otrok, niti od staršev in sam menim, da je to nekaj bolj potrebnega, kot sama streha nad glavo. Verjemi, da sem se vsako jutro, še ko sem bil majhen, NASMEJAL, nasmejal soncu, novemu dnevu, novimi možnostmi, kljub slabimi dogodki prejšnji dan. Ljudi okoli sebe sem vedno skušal osrečit in jih nasmejat, saj je to tudi osrečevalo mene samega, če mi je že uspelo. To sem delal leta in leta, od čisto malega pa nekje do sredine srednje šole, kjer pa se je to zelooo počasi prenehavalo. In ko se JE prenehalo, se je tudi zares nehalo, ker enostavno nisem imel več moči, energije, (bencina, črpalke pa tudi nikjer). Opustil sem vse, še tisto malo upanje, ki sem ga v sebi imel vsak novi dan. To je počasi preraslo v vsak novi teden, kasneje v mesec, potem skupino nekaj mesecev, itd. Zdaj pa mislim, da se je tudi s tem počasi končalo in enostavno ne vidim več svetle prihodnosti. ZATO tudi tista potreba po taki osebi, po osebi, ki bi me razumela in brez predsodkov sprejela takega kot sem. Niti nimam potrebe po nekih “prijateljih”, pač pa samo po tem; ker mislim, da je bil ta svet ustvarjen za dva za premagovanje takih težav, ne za enega. Verjamem, da nisem edini, ki se sooča s takimi težavami, sem pa verjetno eden izmed zelo redkih, ki je na tem področju toliko izčrpan, da pač ne more več naprej.

Upam, da sem ti s tem postom malo bolje pojasnil stvari in da zdaj lahko tudi razumeš malo več.
Hvala za odgovor!

Prebral sem tvoje pismo. Jaz imam tudi zelo podobne probleme. Nič nisi omenil otroštva, vendar jaz sem s pomočjo knjige “Zbogom, soodvisnost”, prišel do zaključka (tudi na podlagi spominov!), da gre za soodvisnost od očeta.

Nisem strokovnjak(!), vendar mislim, da to res ni bolezen in le “posebnost v osebnostni strukturi”, kar pa lahko privede do čustvene otopelosti, izolacije, depresije in tudi do samomora (v poznejših obdobjih). Kot rečeno, imam zelo podobne probleme kot ti, vendar vsak dan prihajam do mnenja, da se moraš spopasti s svojimi težavami, ker drugače ti bo življenje švignilo mimo! Borit se moraš za svoje življenje, potrebe, želje itd. No, saj je tako pri vsakem človeku oz. v življenju na sploh! Pri meni je še veliko drugih problemov, ki jih prinaša soodvisnost, katerih nisi omenil, če pri tebi obstajajo Če želiš, ti jih lahko nekaj prepišem iz knjige in potem boš ti presodil kaj je na tem (preko e-maila). Samo pazi, da ne rataš hipohondričen!:)

Predlagam ti, da si pišeš dnevnik o svojih mišlenjih, čustvih, “vedenjskih opažanjih” samega sebe itd. Meni je to ful pomagalo. Predlagam ti tudi obisk pri strokovnjaku.

LP

Pozdravljen, Nekdo!

Kaj pa, če tisto, kar te zadržuje na mestu, ni pomanjkanje volje, ampak strah? Če si star 26 let in brez zaposlitve, te najbrž preživljajo starši, če pa bi doštudiral, bi gotovo zahtevali, da si poišči službo in začni skrbeti sam zase. Zdajšnja situacija te sicer moti, ampak morda še vedno prevlada nad željo, da bi bil “sam svoj gospod”. Pišeš o tem, kaj ti ne uspe, nič pa o tem, kaj v resnici hočeš. Ne toliko, kar si dopoveduješ, da hočeš, ampak kar v resnici hočeš. Rad bi dokončal faks, ampak to pomeni , da bi moral v službo, rad bi imel osebo, ki bi te čustveno dopolnila, ampak ona bi verjetno zahtevala, da ti tudi čustveno dopolnjuješ njo…
Prenevarno? Samo malo v premislek…

No, da ne bom samo pametna…tudi jaz imam probleme s tem, da se težko skoncentriram na eno stvar. Vendar, če si postavim cilj, to ne pomeni, da ga ni mogoče doseči, ampak, da potrebujem več časa kot “normalni” ljudje. Kar me sicer jezi, ampak žal tako je. V zadnjem času sem se naučila naloge, ki jih moram opraviti, razbiti na manjše dele in se lotiti enega naenkrat. Če moram preštudirati knjigo, jo razdelim na takšne dele, da moja koncentracija še drži in popolnoma odmislim, da moram predelati celo knjigo. Ne vem, to je nekakšen “kiks”: če gledam nalogo v celoti, nimam blage veze, kje začeti in čeprav sem že velikokrat delala isto, sem prepričana, da tega ne zmorem in ne znam, ko pa jo razdelim, pa nekako gre. Ne znam v glavi izključiti drugih stvari: ko se učim, slišim radio, vsak avto, ki pelje mimo, vse glasove od zunaj, kot bi poslušala samo to in se ne bi učila. Ko začnem eno stvar, se spomnim, da bi morala storiti nekaj drugega, ko začnem to, nekaj tretjega…Zoprno, ampak z nekaj fintami se da živeti s tem. Čisto sprijaznila se pa najbrž ne bom nikoli…

Kar se pa tiče motivacije, je ta ( vsaj moja :))) ena lena gospa, in ne bo niti s prstom mignila, če ne dokažem, da mislim resno. Velikokrat šele po tem, ko se dalj časa z nečim ukvarjam, dobim voljo do tega, vnaprej se pa redko pojavi. Najprej moram sama začeti, kar veš, da je težko in šele potem dobim voljo in veselje. Seveda pa je treba dobro premisliti, kaj bi v resnici rad od življenja, kaj bi moral zato storiti in v kakšnem času se da to doseči. Potem pa po etapah…
Veliko sreče!

Nekdo, se opravičujem, ker sem ti kar določila leta, čeprav si napisal samo “preko dvajset”. Res imam slabo koncentracijo…

Pozdravljena, Sandra,

Pomanjkanje volje, strah… seveda, oboje. Strah pred tistim, kar sem že doživel, da se ne bi ponovilo. Star sem malce manj kot 26, preživlja me socialna pomoč, streho nad glavo pa nudijo starši. Potrebno izobrazbo 4. stopnje imam, kar sem mislil dokončati je bila 5. stopnja, pa me je iz določenih razlogov minilo. In ne, ne bojim se nekoga v povratek čustveno dopolniti, nikakor ne. Ravno to, da to lahko nekomu naredim, bi mi verjetno dalo potrebno motivacijo in razlog, da živim.
Kaj bi rad od življenja? Nimam velikih ciljev, kot nekateri ljudje, ker na koncu tako ali tako vsi umremo. Imam le majhne cilje, katere sem že povedal. Več si zaenkrat ne želim.

Prebral sem tvoje poste in se zelo, zelo dobro “vidim” v njemu. Pri meni je bilo že tako hudo, da sem totalno obupal in ni manjkalo dosti, da sem se fental.

Potem pa sem prišel do knjige “Zbogom, soodvisnost” (Melody Beattie). Predlagam ti, da si jo zelo pozorno prebereš. Videl boš, da v bistvu sva se zapustila oz. naju le veseli delat “usluge” in izpolnjevat želje drugim. Torej sva srečna, če osrečimo druge! Finta je v temu, da ne misliš nič nase, ampak na to kaj si drugi mislijo (npr. če jim ne boš ugodil, ali kako jim boš “izgledal” itd. itd.). Veliko stvari bi ti lahko še naštel, katere mučijo soodvisnike.
Razlog je v temu, da si imel “slabo” otroštvo, torej neiskrenega, agresivnega… starša (lahko se zgodi tudi v partnerski zvezi, vendar tukaj odpade) in si se naučil izpolnjevat njegove želje oz. mu dajal ljubezen do te mere, da ti jo je zmanjkalo zase! To se kasneje prenese tudi na odnose med ljudmi. V kasnejših obdobjih soodvisnosti pa se človek izolira, pade v depresijo, čustveno otopi in misli na samomor.
No, da ti tukaj ne nakladam lahko zaključim le tako: živi in pusti živeti drugim, nauči (!) se ljubiti sebe in druge, skrbi zase, najdi ravnotežje kako ljubiti sebe in druge, napiši si cilje, ki jih želiš doseči. Skratka napadi življenje in se potrudi, da ti ne bo švignilo mimo!!!
Pisateljica te knjige celo pravi, da ko se je ona zdravila je potrebovala več kot 4 leta! To je dolgotrajna naloga, vendar se dobro poplača – s svobodo!

Če želiš, se lahko pogovoriva na e-pošti.

Veliko sončka, bodi močen in skrbi zase!!!!!!!
LP

Aja, še naslov sem pozabil.
LP

Sorry, če bo večkrat poslalo moje poste, vendar neki mi očitno ne dela!

Ko sem prebral vse tvoje poste, sem se zelo, zelo dobro videl v njih. Pri meni je bilo že tako hudo, da sem se skoraj fental.
Finta je v temu, da sva se zapustila oz se ne posvečava svojim potrebam, željam, ciljem skratka živjenju. Za to seveda nisi ti kriv, ampak so starši. Najverjetneje si imel v družini kakega agresivnega, neiskrenega ipd. starša. To pomeni, da si v otroštvu dal veliko, veliko preveč ljubezni temu človeku (lahko se zgodi tudi v partnerskih odnosih, vendar tukaj to odpade) in tebi jo je ostalo malo oz. nič! To se kasneje prenese tudi na odnose med ljudmi. Tako se soodvisniki v poznem obdobju izolirajo, čustveno otopijo, mislijo na samomor….
Lahko ti bi tukaj non-stop nakladal o temu, zato ti predlagam, da si prebereš ali kupiš knjigo: “Zbogom, soodvisnost”(Melody Beattie) v slo. prevodu pri založniku Orbis (lahko naročiš tudi prek interneta).

Štos je v temu, da se moraš naučiti živeti in pustiti živeti drugim, ljubiti sebe in druge, se postvetit svojim ciljem itd. itd. skratka moraš se naučit skrbeti zase. Soodvisnost je dolgoročen cilj, ki zahteva veliko napora, vendar je na koncu dobro poplačan – s svobodo. Nisem strokovnjak, vendar po tejle prebrani knjigi, se strinjam z magistrom, da to ni bolezen, ampak le posebnost v osebnostni strukturi. Torej se moraš vsega naučiti. “Praktično” sem še nezadosten ( :)) ), vendar teoretično (po tejle knjigi), vidim, da je to najpomembnejša šola za življenje.

Če želiš, se lahko še kaj pogovoriva po e-pošti.

LP

Pozdravljena, Sandra,

Pomanjkanje volje, strah… seveda, oboje. Strah pred tistim, kar sem že doživel, da se ne bi ponovilo. Star sem malce manj kot 26, preživlja me socialna pomoč, streho nad glavo pa nudijo starši. Potrebno izobrazbo 4. stopnje imam, kar sem mislil dokončati je bila 5. stopnja, pa me je iz določenih razlogov minilo. In ne, ne bojim se nekoga v povratek čustveno dopolniti, nikakor ne. Ravno to, da to lahko nekomu naredim, bi mi verjetno dalo potrebno motivacijo in razlog, da živim.
Kaj bi rad od življenja? Nimam velikih ciljev, kot nekateri ljudje, ker na koncu tako ali tako vsi umremo. Imam le majhne cilje, katere sem že povedal. Več si zaenkrat ne želim.

Pozdravljen Nekdo…hmmm vidim da ti ni lahko, da si v tezkem polozaju…ampak to se ne pomeni, da ne mores ven. Res je, da preteklost lahko zelo vpliva na nas, se posebej, ce kot otrok dozivis ali dozivljas nekaj, kar ne razumes povsem, oziroma ni prav da se ti dogaja. To se mocno vsidra vate int e potem spremlja ko odrastes. Vendar, vseeno si ti tisti, ki je gospodar svojega telesa, srca in razuma. Ti odlocas o tem, kako bos uredil svoje zivljenje. To ne govorim direktno tebi, ker te ne poznam in te ne zelim navesti na karkoli, govorim iz lastnih izkusenj. Jaz sem imela lepo otrostvo, z veliko ljubezni s strani starsev in okolice…pa sem se vendarle v puberteti popolnoma zaprla sama vase, bila cisto brez volje za karkoli, ni se mi nic dalo, mislila sem da nisem za nic sposobna, da me nihce ne mara in da nikomur ni mar zame. Vedno sem si rekla: Ko bo prisel On, bo zapolnil praznino v meni!…ampak sem se motila…to praznino lahko zapolnis le ti sam….kot sem ze rekla, zavedati se moras, da nihce ne more vplivati nate bolj, kot TI sam. Ti se moras odlociti, ali se bos pobral iz te “teme” oziroma bos tako zivel se naprej. Kot sem prebirala v tvojih pismih, ti to ni lahko, kar je povsem razumljivo…pocutis se kot da nekje ticis in da ne prides na svetlo. Vse kar zacnes, ne dokoncas, ker ti zmanjka volje….tako nikoli nisi zadovoljen sam s sabo….iz razocaranja rines v se vecje….
Dragi Nekdo, oprosti, ce sem prevec direktna, upam da mi ne zameris. Jaz sem nasla resitev iz svojih tezav, zato sem tako prepricana da lahko tudi tebi uspe!! Kot si sam rekel, smo bili ustvarjeni da bi probleme resevali v dvoje. Res je, bili smo USTVARJENI! To pomeni, da je zivljenje darilo od Nekoga, ki zeli da smo srecni in da zivimo lepo…pa vednar se vse zdi da temu ni tako. Ampak namen se vedno ostaja…kako torej postati srecen v nesrecnem svetu?! Osebno menim, da smo bili ustvarjeni s potrebo po duhovnosti….sigurno si se tudi ti veckrat vprasal: Zakaj sem tukaj, kaj je moje delo, zakaj na koncu umrem, v cem je smisel vsega skupaj? Res je…to so vprasanja ki zahtevajo globji odgovor…meni osebno je zelo pomagalo zavedanje duhovnih potreb, posvetila sem se branju in preucevanju Svetega Pisma, kjer sem spoznala veliko zanimivih stvari…na primer, da nisem nikoli sama, da je Nekomu mar zame, da mi zeli dobro, da me razume, da si zeli da bi se bolje pocutila!…Res je…ni ostalo samo pri branju…tudi sam se moras premakniti…predvsem odgnati negativne misli o sebi in zivljenju….priceti z majhnimi cilji….in se za dosego le teh nagraditi…potem pa naprej.
Dragi Nekdo…prepricana sem, da ti bo uspelo, ce si bos le dovolil da zazivis. Na primer…premisli o tem, v cem si dober, kaj te razveseli, s cim razveselis druge….pa ni potrebno da se prevec naprezas…vzemi si cas….bodi vesel za nasmeh ki ti ga podari neznanec, za otroski smeh, za rozico na travniku….razveseli se majhne reci, ceni majhne stvari. Ko bos enkrat to dosegel, potem bos zacel ceniti tudi najvecje darilo, ki si ga dobil, SVOJE ZIVLJENJE. Dragi Nekdo…upam da si prebral tole moje pismo…oprosti ce sem te kako uzalila oziroma povedala predirektno…ampak jaz sem tako prisla “ven”…

Lep pozdrav!!

Nekdo,

glavo gor in bori se dan za dnem! Nam je to ze uspelo in zagotovo bo tudi tebi.

Saj ne recem, da je drugim z rozicami postlano, vsak ima svoje vzpone in padce, ampak obupati ne smes. Tudi jaz sem bila dva meseca cisto na koncu, razmisljala sem, ali ima sploh se smisel ziveti, zdaj pa se spet pocutim mao bolje. Vem, da bo spet prislo obdobje depresije, ko ti gre vse narobe, ampak vsaj vem, da bo minilo in bo spet vse lepo in prav.

Ti se samo odloci, kaj bi rad v zivljenju. Potrebno bo veliko energije in poguma, da bos prvic stopil skozi sluzbena vrata. Veliko lazje bi bilo, ce bi te tisto delo veselilo, torej ugotoviti moras, kaj bi rad postal. Mogoce gasilec, prodajalec, tajnik, svetovalec,… veliko moznosti imas. Tudi jaz sem jih nekaj sprobala (pri svojih 25 kar precej) in prej ali slej najdes tisto pravo zate. Delala sem v podjetju, kjer sem se zjutraj le s tezavo prepricala, da stopim iz avta in grem v pisarno, zdaj pa delam drugje in komaj cakam, da pridem v sluzbo.

In ko bos iskal sluzbo bodi pozoren na kolektiv, ki res veliko pomeni. Ce se s sodelavci dobro razumes, je delo veliko prijetneje in tudi veliko prijateljstev se tako naveze in to ti daje zagon v zivljenju.

Veliko srece pri postavljanju na svoje noge in sporoci, kako ti gre!

lp, Nani

… Do sedaj je šlo vedno na slabše, zato se le bojim, da bo ob naslednjem kakršnemkoli poskusu šlo preko roba; ko se ne bom imel več kam prijeti.
V čisto nobeni stvari ne vidim več najmanjšega smisla.

Lp in hvala vsem za odgovore.

Dragi nekdo,

tudi sam sem se prebijal in se še prebijam skozi podobne težave kot jih imaš ti. Verjetno se sprašuješ kje začeti. Jaz bi ti svetoval pri sebi. Tam je dejansko ključ do vseh odgovorov. To je da BIVAMO, DA SMO. Naša družba je vse preveč storilnostno naravnana, človek je obremenjen s svojim egom, ki vedno več zahteva…to je dejansko pot v pekel. Hočemo nekaj doseči ne glede na ceno, ker mislimo da bomo potem srečni. Vendar to ni tako…Vso svojo srečo nosimo v sebi, samo prepustiti se ji moramo in se NE OBREMENJEVATI S TEM KAR JE BILO OZ. KAR BO. Dejansko nas bo naš notranji vodnik pripeljal tam kamor je prav, če ga ne bomo obremenjevali z zahtevami našega ega. Bodi zaenkrat dovolj…

Lep pozdrav.

Dragi nekdo! Povsem te razumem; da pri 26. stanuješ pri starših, da te preživlja soc.podpora, da nimaš človeka, ki bi te razumel in te podpiral. Samo tako je, če boš samo doma, ne boš srečal človeka, ki ga želiš, zato je treba ven, na sonce, med ljudi-mogoče samo v park, ali malo na kolo, pa nekaj krogov po mestu. Treba je iti v gozd, morda s starši lai pa kakšnim drugim sorodnikom, pa tam globoko vdihniti zrak, malo bolj hitro stopiti v klanec, da ti kri hitreje zapoje po žilah in da se bo vrnilo življenje v tvoje telo. Kmalu boš razmišljal drugače, svet bo bolj svetal, opazil boš da so ljudje prijazni do tebe, če si tudi ti do njih, pa tudi sorodni srček, katerega si tako želiš, boš kmalu srečal.
Zato zberi voljo in energijo, lepo se obleci, pa hajd malo ven, na obisk k sošolcem ali prijateljem od prej, pa kakšen telefonski pogovorček,… Ali pa samo na kavico k v kakšen lokal, kjer streže simpatična zgovorna natakarica:)).
Ne obupaj, svet je lep!! Zberi se in začni uživati življenje, vsak dan, ki ti je dan, pa bo vse lepo prišlo po vrsti, še sam se ne boš zavedel kdaj.
Samo potrpljenje imej in počakaj, boš videl, da bo!!
Spravi se v gibanje , poglej v sonček in pogumno in sproščeno na sprehod v naravo ali pa po mestu!!!
Lep dan ti želim jaz in vsi tile na forumu, ki so ti odogvarjali, in ki mislijo nate!!
Lep pozdravček!!