Pozdravljeni, forum prebiram že kar nekaj časa in sem zelo zadovoljna, da obstaja. Redno prebiram članke, sedaj pa sem tudi sama pred problemom, ki ga ne znam rešiti.
Stara sem 33 let, zaposlena z dobro službo, živim v skupnosti s partnerjem že 13 let in imava 12 letno hčer. Tudi on dela, imamo stanovanje, zidamo hišo, z otrokom ni težav, vsi zdravi …. skoraj idealno navzven, pa vendar ni tako.
Jaz sem s svojim življenjem zadovoljna, čeprav mislim, da bi zmogla še več. Problem pa je partner, ki je totalno neambiciozen, nazainteresiran, nezadovljen z vsem, kar se dogaja okoli njega.
Rasel je v družini, v kateri po mojem mnenju nimajo pravih medsebojnih odnosov. Oni se , razen tisto kar je nujno in neizbežno sploh ne pogovarjajo. Vem, da njega boli, da se ne razumejo in mislim, da je že tu del njegovoega problema. zaradi tega, ker sam nima svojih bližnjih in ker tega odnosa ne pozna, se kregamo, ker pa sem jaz in moja hči zelo povezana s mojo družino (starši in bratom) in ne razume, zakaj se lahko razdajam tudi za njih in zakaj mi tolko pomenijo.
Skratka jezen je na cel svet, nima nobenega pristnega prijatelja, z nikomer se ne spusti, tako daleč da bi moral razkriti bilo kakšno čustvo. Kot,da ne čuti nič ! Le jezo, ob vsakem dogodku, ki se zgodi! Pa kletvice in žalitve vsega kar se najde tisti trenutek pred njim .Sedaj se to že pozna na njegovm odnosu do hčere, ki ga ne razume več, saj vse kar se z njo pogovarja so očitki, kaj naj naredi in kaj ni naredila, kaj je naredila narobe, zakaj ni to….. Mene pa to blazno moti, ker ne čuti nič! Rad bi imel družino ampak brez čustev, brez iskrenosti. Opažam, da se mu hči že zlaže, ker je boljše kot pa da potem posluša 1 uro očitke, zaradi stvari, ki se ji ponesreči ali je ne naredi.
Da ne bom predolga, skratka rada bi vprašala, če obstaja možnost, da ima kakršnokoli travmo iz otroštva zaradi katere se ne sprosti, skriva čustva, se tako razburi, da razbija in se ga takrat obe bojiva, ker pravi da se ne zna kontrolirat, da bo znorel…? ali je možno, da ga jaz z svojim večnim optimiznom, pozitivnim pogledom na svet, ker se z vsemi razumem, ker sem flegmatik in dregam v njega, res lahko spravim ob živce. Hočem mu samo pomagat, da sprevidi, da je problem v njem in ne v njegovi okolici. Pred dvema letoma je prav zaradi tega, ker ni mogel vzdržati pri nas doma (pa imamo svoje stanovanje in svoj vhod) odšel, ampak se je po enem mesecu vrnil, češ, da bo šel k zdravniku. Bil je res, dobil je neke tablete, ki jih je skril in pojedel – potem pa nič več.
Je pa še ena stvar, njegov oče je bil alkoholik in tudi partner ga rad srkne, ker misli, da bo potem vse lepše in se z lahkoto pijan pokaže v družbi, kar pa trezen ne naredi nikoli. Najraje bi se pred celim svetom zaprl v sobo in kuhal pa muziko poslušal.
Kaj nama je storiti, ker pa ga imava radi?

Spoštovana Laura,
S partnerjem potrebujeta skupni obisk pri psihiatru, zaradi partnerskega svetovanja, saj je očitno, da medsebojno zaupanje ni ravno zgledno,pomembna obremenilna okoliščina pa je ob čustvenih obremenitvah tudi umik v alkoholni opoj, kar bo treba nadomestiti s skladnejšimi mehanizmi.