Draga Polona,svetujem ti,da prebereš ves tekst,čeprav ga je veliko,sam morda ti bo pa kaj pomagal,v njem sta podani tudi dve številki skupin za samopomoč – centra za dekleta s to težavo.
Lahko pa prebereš le moj opomin na koncu,kakor želiš.
Upam,da se boš kaj oglasila.

Motnje hranjenja so problem zasvojenosti s hrano

Osebe,ki zaradi njih trpijo,ne zmorejo obvladovati svojega hranjenja.Po večini se z motnjami hranjenja srečajo ženske,ki pogosto jedo veliko preveč ali premalo,ob tem nekatere še bruhajo ali jemljejo odvajala,neprestano skušajo shujšati…
Skratka,imajo močan občutek,da so ujete v »začaranem krogu« misli,bojev in akcij v zvezi s hrano.Nekatere ob tem času še čisto »normalno« ali zavidljivo dobro funkcionirajo v družbi z drugimi – so odlične študentke,vestne delavke,skrbni starši,v pomoč prijateljem v stiski,itd…
Druge pa imajo lahko zaradi zasvojenosti s hrano resne zdravstvene težave,pa tudi psihične in socialne – težko se koncentrirajo,učijo,spijo,zapirajo se vase in nočejo govoriti o svojih težavah (stiski v kateri so) z nikomer…
Tudi če se obrnejo po pomoč,včasih naletijo na nerazumevanje,poenostavljene rešitve v smislu – Spravi se v red in ne kompliciraj !
Kar pa ni tako lahko,kot si nekateri predstavljajo,da to premagaš,moraš imeti predvsem samozaupanje vase in podporo ene ali več oseb,ki te razume in mu lahko-ji zaupaš.
Potrebno,pa je tudi dosti časa.

Današnja dilema žensk jesti ali ne jesti,je podobna dilemi žensk izpred 30 let (pred seksualno revolucijo),ko so si postavljale vprašanje »bi – ne bi« v zvezi s spolnostjo.
Simptomi so se spremenili,a za njimi skrita dilema ostaja enaka.
Občutki povezani s spolnostjo so nekoč podobni tisti,ki se danes pogosto tičejo hrane – sram,strah,občutek krivde.«Pridne punce« ne upajo streči svojim potrebam in željam,zato da ne bi izpadle lene,brez samokontrole,neresne.
Ženske tako skušajo zanikati svoje osnovne potrebe (tako po hrani danes,kot po spolnosti nekaj desetletij nazaj) z namenom,da bi ustregle namišljenim družbenim normam,pa tudi zato,da bi bile ljubljene,ker se tem normam podrejajo.

Menim,da je obdobje zadnjih desetletij eno najbolj strogih v zgodovini,glede pravil in zapovedi,kakšno naj bi izgledalo žensko telo.
Vitkost brez maščobnih oblog je obsedenost,ki se propagira na vsakem koraku in od te norije živi cela veja dietne in shujševalne industrije.In četudi marketing zamolči,kakšna je pot do vitkosti,je ta večinoma začinjena z odrekanjem,telovadbo,nevarnimi metodami in preparati za hujšanje (od odvajalnih čajev,tablet za zmanjševanje teka,do bolečega kozmetičnega odstranjevanja maščob s pomočjo kirurgije).
Edino kar je jasno pri sporočilu industrije,bi naj bilo to,da je vitkost »prava stvar«.
Četudi so ženske danes (v splošnem) danes bolj samozavestne kot pred desetletji,se še vedno trudijo ugajati družbenim standardom o tem,kaj je sprejemljivo,lepo in s tem tudi ljubljeno.

Ljudje že vseskozi skrbijo za svoj videz,a to kar ženske danes počno za vitko telo,že meji na množično obsedenost.Česa vsega se lotijo s ciljem (p)ostati vitka: ne dovolijo si jesti,ko so lačne,štejejo kalorije vsakemu grižljaju,prepovedo si uživati v priboljških,jedo le sadje ali zelenjavo nekaj dni,belo moko in sladkor črtajo iz seznama dovoljenih živil,izpuščajo zajtrk,namesto kruha jedo le še kartonu podobne tanke »hrustljave kruhke« brez okusa,itd…
Potem so tu še ženske,ki si zares privoščijo jesti le za vikend ali zvečer,ali pa telovadijo ves svoj prosti čas,porabijo več kot polovico svojih osebnih dohodkov za raznovrstne metode hujšanja,itd…
Ženske danes je strah,da bi postale »debele« (sam si debel,le toliko kot si sam predstavljaš),
če bi se zanesle na občutek lakote in sitosti,debelost,pa bi lahko ogrozila njihove možnosti za
kariero,ljubezen,uspeh.
Kajti vitkost se danes postavlja skoraj kot sinonim za »večno« srečo.

A tako kot ženskam hrana hrana predstavlja nočno moro in mučno odpovedovanje,je tudi užitek: ženske neredko sanjarijo o hrani,nekaterim je prva misel v dnevu namenjena hrani,
Druge skrivaj kupijo in si privoščijo sladkarije,tretje se že med delom veselijo polnega hladilnika,ki jih čaka doma,itd…
O hrani sanjarijo,a le redko tem sanjam ustrežejo – hrano si zares privoščijo le,kadar bi rade pomirile svojo razburjenost ali jezo,oziroma,kadar rabijo tolažbo za svojo žalost.

Danes skoraj ni ženske,ki je ne bi bilo vsaj kdaj pa kdaj strah hrane,ki se ne bi borila s svojo slo (potrebo) po hrani.
Ekstrem so ženske z anoreksijo,ki bolj kot so lačne,bolj želijo zanikati to potrebo.
A tudi vedenje » normalnih« žensk,je polno podobnih bitk s hrano.
Koliko žensk lahko brez kančka vesti pospravi porcijo sladoleda s smetano?
Koliko je takih,ki bi uživale v slavnostni večerji,ne da bi pri tem vsaj majčkeno štele kalorije ali razmišljale o pridelanih maščobnih blazinicah.
Koliko bi jih prešteli,ki jim ni mar,da so (ali da bi bile) »debele«?
Mislim,da bolj malo,…Tudi ženske,ki svojo težo uvrstijo v razpon »normalne telesne teže«,
pogosto govorijo o sebi,kot debelih,še posebej,če si privoščijo obilnejši obrok ali desert.
Večino žensk je sram,če se zredijo za kilogram ali dva in sledijo »ukrepi za povrnitev samokontrole«,kot je npr.: črtanje določenih vrst hrane z jedilnika.

Motnje hranjenja in njihov pomen

»Motnje hranjenja« predstavljajo problem (težavo) ljudi,ki izgubijo nadzor nad svojim uživanjem hrane (večkrat dnevno,«le« nekajkrat v tednu,ali še redkeje).
To lahko izgleda kot pretirano hranjenje,občasno bruhanje ali jemanje odvajal,ali zavračanje hrane (stradanje). Kakor se sicer razlikujejo posamezne oblike motenj hranjenja,jim je skupno trpljenje,ki se skriva za njimi. Po eni strani izraz motnje hranjenja pomeni diagnostični pojem (s kriteriji za njihovo določanje) iz psihiatrije,po drugi strani pa je splošen izraz za resne težave,povezane z odnosom do hrane in uživanja le – te.
Na zunaj izgleda,kot da gre samo za problem okoli hrane,vendar pa so motnje hranjenja v svojem bistvu izraz temeljnega nezadovoljstva z življenjem,strahu in praznine – ki se je ne da izraziti drugače kot preko hrane.

Ljudje,ki imajo resne težave s hrano,so pretirano osredotočeni na svoje telo (predvsem težo in videz,koliko to dvoje ustreza družbenim idealom) in hrano.Ogromno časa porabijo za razmišljanje in ocenjevanje,kako izgledajo,kaj in koliko bodo pojedli,pri čemer jih ne skrbi le zdravje.Mnogi verjamejo,da bodo srečni le,ko bodo dovolj vitki.
Njihovo gledanje na svet in življenje je precej črno – belo,(vsaj pri nekaterih),v smislu, da jim en piškot čez mero pokvari cel dan pokvari cel dan,dostikrat tudi sproži neobvladljivo basanje s hrano.Kar rahlo grozljiv je njihov boj med »bi« – »ne bi« oziroma tem,da po eni strani zelo hrepenijo po hrani,po drugi strani pa nočejo nič imeti z njo,želijo se ji odreči in zdi se jim,da bi bilo vse krasno,če ne bi bilo treba jesti.

Seveda pa vsaka »težava s hrano« (npr.: preveč hrane v želodcu ob Božiču,tolaženje s tortico,ko nam je hudo,shujševalne diete,jemanje odvajal kdaj pa kdaj,stradanje oziroma post iz verskih ali protestnih razlogov,itd…),še ne pomeni motnje hranjenja.
Kar motnje hranjenja loči od »običajnih težav ali nezdravega odnosa do hrane« je resno načeto zdravje (to pa zaradi odnosa do hrane) in občutka ujetosti v »začaran krog« okoli hrane.

Pogosto so ženske,ki se občasno podvržejo dieti,po njenem zaključku,pa prej ko slej »podležejo skušnjavi« po »prepovedani,redilni« hrani in pospravijo škatlo piškotov,ipd…
Nekatere skušajo preprečiti posledice tega (da bi se zredile) tako,da vzamejo odvajala,hrano zbruhajo ali poskušajo »pokuriti odvečne kalorije« z več športa.
Niso izjemna redkost taki,ki v času večjega stresa ne morejo jesti.
Za vse te hrana ne predstavlja težjega problema,vsaj dokler jim tak način uporabe
(oz. zlorabe) hrane ne postane pogost način obvladovanja življenja.
Dokler to ne postane nekaj,kar teži posameznika ali resno ogroža njegovo zdravje,ne bi temu mogli zares reči »motnja hranjenja«,s čimer bi predpostavljali,da ta oseba potrebuje pomoč.
Če pogledamo drugo skrajnost težav s hrano – to predstavljajo ljudje,ki umrejo zaradi skrajnega zavračanja hrane,ali (kot nasprotje temu),ki jim je osrednja stvar večine dni použiti velike količine hrane (kar lahko spremlja bruhanje ali jemanje odvajal),pa ženske,ki zaradi svoje zasvojenosti s hrano ne zmorejo več opravljati svojega dela.

V zadnjih desetletjih,ko se je pojav motenj hranjenja razširil,je ideal ženske vse bolj vitko telo – pop in filmske zvezdnice so v večini vse bolj suhe in mnoge ponujajo »svoje diete«,ki naj bi jim pomagale ohranjati njihovo lepoto,še bolj pa že (pre)nizko težo.
Ravno mediji in dietna industrija imajo največji vpliv na dekleta,ki se odločijo za to dejanje,večina se jih niti ne zaveda,kaj si delajo (torej njihovih dejanj),v večini primerov komaj tedaj,ko je že prepozno.

Motnje hranjenja lahko označimo tudi kot zasvojenost oz.odvisnost od hrane.
Zaradi tega imajo nekaj skupnih značilnosti z drugimi oblikami zasvojenosti.
-Zasvojeni se počuti ujetega v »začarani krog« skupaj s stvarjo ali dejavnostjo,s katero je zasvojen.Čuti,da mora nekaj početi ali jemati,četudi se zaveda,da mu to škoduje; neštetokrat si obljubi,da bo jutri boljše.A poti iz zasvojenosti ne zmore sam.
-Kot vse zasvojenosti pomenijo motnje hranjenja odgovor na osebno trpljenje,občutek pomanjkanja smisla,lahko so običaj – ritual prehoda (npr.: iz otroštva v odraslost),kadar človek ne zmore prehoda preživeti bolj konstruktivno ali pa posledica neke nepredelane travme.
-Zasvojeni dolgo misli,da se lahko sam reši svoje odvisnosti,če bo le zares želel in se discipliniral.Z voljo skušajo mesece ali celo leta premagati odvisnost,a šele ob nekem zunanjem dogodku (izguba službe,neuspeh pri študiju),uvidijo,da se le vrtijo v krogu.
-Prizadeta oseba zato povečini za reševanje svoje odvisnosti rabi pomoč »od zunaj«.

Poleg sličnosti (podobnosti) z drugimi oblikami zasvojenosti pa imajo motnje hranjenja vsaj eno posebnost s tega vidika – rešitev ni v tem,da se prizadeti odrečejo hrani,od katere so odvisni,ampak da najdejo način,kako živeti tako,da hrana ne bo njihova glavna skrb ali veselje v njihovem življenju.

Kakšen je vzrok?

Za vsako prizadeto osebo je splet osebnih vzrokov njene motnje (bolezni) drugačen (je v povezavi z njenimi čustvi,konkretnimi dogodki v njenem življenju,njeno preteklostjo),
hkrati pa so motnje hranjenja tudi odgovor na družbene norme: služijo kot oblika nadzora nad čustvi in občutki,pomenijo poskus ustrezati idealu zaželjenega telesa,hranjenje je lahko tisto področje,ki daje občutek nadzora in prostora zase v družini.

En,iz spleta vzrokov za motnje hranjenja je vsiljevanje ideala vitkosti,ki je ravno kontrast vse večji razpoložljivosti hrane v razvitem svetu.Prav tam,kjer je hrane v izobilju velja.da je ideal vitka postava.Vitkost skozi medijske podobe postaja pojem,povezan ne le z zdravjem in privlačnostjo,temveč tudi s samodisciplino,uspešnostjo,samozavestjo.
Torej vitkost ni več stvar telesa,ampak naj bi nakazovala še druge osebnostne lastnosti (npr.: vztrajnost,pridnost,obvladovanje,ipd…).Kot nasprotje se debelosti pripenja pojme,kot pomanjkanje obvladovanja,lenoba,dolgočasje,nespodobnost,odvratnost,(tako se opisuje osebe,ki pač nosijo naokoli nekaj kilogramov nad »idealno« težo).
Vitkost je pomembna vrednota v družbi,debelost pa nezaželena.

Po psihološkem modelu razlage,so motnje hranjenja posledica specifičnih družinskih odnosov ter odgovor otroka na njegovo krizo v družini.Ljudje z motnjami hranjenja v otroštvu (verjetno) niso dobili ustreznega odziva staršev na njihove potrebe; že pri hrani niso imeli možnosti razviti lastnih občutkov lakote in sitosti,ker so jih (verjetno) hranili preveč ali premalo.Pogosto gre za zaprte,k storilnosti usmerjene družine,kjer so tudi starši precej zaposleni s svojo težo.

Psihoanalitični model izhaja iz predpostavke,da motnje hranjenja izhajajo iz travme v oralni fazi razvoja posameznika,ko je človek – dojenček,še tako rekoč spojen z materjo.Če materi ne uspe vzpostaviti bližine z otrokom,naj bi se v njem naselili eksistencialni občutki pomanjkanja.Tako naj bi naj bi osebe z motnjami hranjenja skušale preko hrane dobiti tisto,česar niso dobile kot dojenčki – hrano in s tem povezano toplino in bližino.
Kritiki tega modela (psihoanalitičnega) pravijo,da sicer zgodnji odnosi lahko pripomorejo k temu,da posameznik razvije motnje hranjenja,vendar pa pri pretiranem poudarjanju usodne pomembnosti tega obdobja pozabljamo na kasnejše izkušnje,ki prav tako pripomoreju k pojavu motenj hranjenja – kasnejše travme,vlogo očeta ali matere in siceršnje dinamike družine,specifičnih lastnosti posameznikove osebnosti,vpliv družbe in njenih vrednot,ipd…

Podobna zgornji je družinsko – dinamična interpretacija (razlaga),ki vidi korenine motenj hranjenja v »simbiotičnem« odnosu med materjo in hčerjo.Hči skuša pretirano povezanost pretrgati z odklanjanjem skrbne,dominantne,spregledana pa je vloga očeta,ki jo ima le – ta pri odraščanju hčerke.Prav tovrstne teorije so spregledale tako vlogo družinske dinamike in spolne zlorabe,ki so jih ženske z motnjami hranjenja doživljale v družinah.Po navedbah nekaterih študij je 30 – 40 % žensk s psihiatrično diagnozo motnje hranjenja doživelo v otroštvu spolno zlorabo.

Potrebno je poudariti,da nikoli ne obstaja en sam vzrok za motnjo hranjenja,ampak gre vedno za nek splet dejavnikov (okoliščin).Ti dejavniki so tako v povezavi s čustvi dogodki, preteklostjo prizadete osebe kot tudi dogajanji v družini in širši družbi.
(Sicer pa ne vem,zakaj posamezniku toliko pomeni mnenje družbe,mene so sprejeli takšnega kot sem,in se tudi ne nameravam spremeniti zaradi »družbe«).

Motnje hranjenja,predvsem težava žensk.

Na sploh smo naučeni,(še bolj dekleta),o tem,da nismo sami najboljši »razsodniki« lastne vrednosti,ampak da nam morajo drugi določiti,koliko veljamo.Če to sprejmemo in naš občutek lastne vrednosti izhaja le iz tega,kaj drugi mislijo o nas,smo prisiljeni delati stvari,ki nas ne osrečujejo,a nas drugi zaradi njih hvalijo.Ženske se uči tudi,da morajo biti občutljive za druge in jim biti v podporo.Ko teh zahtev ne morejo več izpolnjevati,jim je še najbližja uteha hrana,ki izgleda kot edina zadovoljitev njihovih potreb.
Poleg tega jim je hrana »blizu«,zaradi pogoste vloge »skrbnic« se veliko njihovega dela vrti okrog hrane (načrtovanje,nakupi,kuhanje,pomivanje,izkazovanje skrbi za druge preko pripravljanja sladic,ipd…).Zaradi nenehnih opozoril pred posledicami,če si bodo hrano zares privoščile,pa se pogosto gibljejo med dietami,zaskrbljenostjo kaj lahko pojedo in kaj ne,ter obdobji neobvladanega basanja,ko jim je dovolj prikrajševanja pri hrani.

V moderni družbi se ženske pogosto soočajo s konfliktom med tradicionalnimi vrednotami in željo poklicno uspeti.Vrednote,kot biti dobra mati,poročiti se,skrbeti za gospodinjstvo,jim pogosto predstavljajo nujnost,da jih drugi ne bodo označili kot »čudne«.
Enako močno si lahko želijo posvetiti karieri.Ali pa so v stiski,ko skušajo uspešno igrati vse vloge: kot matere,skrbnice,zaposlene,privlačne,(kar pa že tako ali tako vsaka ženska na svoj način je).V obeh primerih,je hrana lahko oblika bega.

Tudi predmenstrualno napetost,fizično nelagodje in hormonske spremembe povezane z menstruacijo,lahko sprožijo želje po več hrane,kar spet lahko da posameznici občutek,
da ne more obvladovati uživanja hrane.A samo to slednje ne sproži motenj hranjenja.

Vrste prehranjevalnih motenj (bolezni).

V bistvu se delijo na tri »osnovne« vrste:
a)Anoreksija – pretirano zavračanje hrane
b)Bulimija – basanje (prenajedanje) s hrano,ki mu sledi bruhanje ali jemanje odvajal
c)Pretirano oz. kompulzivno prenajedanje

a)Anoreksija (ali drugače – zasvojenost s stradanjem)

Sam termin pomeni »izguba apetita«,čeprav imajo prizadete osebe prav normalni apetit po hrani,le drastično kontrolirajo svoje uživanje hrane.
Po ocenah iz Anglije »zboli« zanjo približno ena 15.letna deklica na vsaki 150.
Lahko se pojavi že v otroštvu (prim. tudi 6 letnih),ali kasneje v življenju; najpogosteje pa se začne v obdobju pubertete.

Anoreksija je najekstremnejša in najbolj življenje ogrožujoča med motnjami hranjenja (po ocenah skoraj 20 % prizadetih umre,možne pa so tudi dolgoročne posledice,lahko tudi težke:
osteoporoza – (bolezni kosti),gangrena,sterilnost,depresije,itd…)Nekateri psihiatri iz kliničnih opazovanj sklepajo,da se zaradi fizičnih procesov ob stradanju ljudje z anoreksijo vedejo drugače,kot bi se sicer,če bi jedli »normalno«,kar bi bilo potrebno upoštevati pri obravnavi.

Pogosto se začne z »čisto navadnim« hujšanjem.Ženska oz. dekle misli,da bo vitkejša srečnejša,lepša in bolj samozavestna.Za dieto se lahko odloči iz navidezno nepomembnih razlogov,kot je prihajajoče poletje,premajhno krilo od prejšnje sezone,opazke ljudi
(kot npr.: tiste od sorodnikov,npr.: kakšna »bučka« si postala od prejšnjega poletja,kar naj bi pomenilo,da se je zredila),odstopanje od »predpisane teže« za njeno velikost po raznih tabelah.Vendar se v tej fazi (stopnji) še ne more govoriti o anoreksiji.V to se običajno hujšanje prevesi takrat,ko ženska ne neha hujšat,tudi ko doseže svoj cilj v kilogramih.
Ob tem odklanjanje hrane lahko dobi psihološki pomen – postane simbolno izražanje čustvenih potreb.Anorektično dekle npr.: ne bo pokazalo,da se slabo počuti,ampak bo stradalo,da bi ji bilo bolje.Tudi ne bo jedla,ko bo lačna,ampak bo raje naskrivaj gledala kuharske knjige ali revije s slikami slastne hrane.To stradanje je lahko dolgo skrito oz. zanikano s strani bližnjih in zasvojenost prinaša telesu vse več ugodja,postane normalno stanje,na katerega se telo privadi,kar prizadeti osebi otežuje prekiniti to odvisnost.
Okolica v začetku odobrava hujšanje in s tem kaže naklonjenost trudu osebi,ki hujša.
Morda je to celo ena redkih priložnosti,ko ljudje okoli anorektične osebe pokažejo,da jo opazijo.Nič čudnega torej,da se osebi zazdi,da bo še boljša,če bo še naprej hujšala.
Njeni občutki lastne vrednosti postanejo prav odvisni od hujšanja,ki ji daje zadovoljstvo,občutek uspeha in celo energijo za nadaljnjo odrekanje hrani.

Hujšanje se nadaljuje tudi potem,ko ljudje okoli te osebe opazijo,da »nekaj ni v redu«,tudi potem,ko se že zbojijo za zdravje ali celo življenje anorektične osebe.Hujšanje se stopnjuje do te meje,da ta oseba je vse manj,pa še hrano si razdeli na »dovoljeno in prepovedano«,torej tisto,ki po njenem mnenju lahko je,zaradi zelo majhne kalorijske vrednosti in tisto,ki je več noče jesti.Da bi laže premagovala lakoto,ki se oglaša,poveča fizično aktivnost – za krepitev volje,zaposlitev telesa in duha,tudi za hujšanje,včasih za kaznovanje,ker je jedla.Od številke na tehtnici,ki kaže ali je dovolj stradala in telovadila,je odvisno razpoloženje na začetku dneva.Anorektična oseba pride v svojem stradanju do točke,ko ne more več sama nazaj v »normalno hranjenje«.Celo organizem se počasi adaptira in prilagodi na to pomanjkanje energije – dela upočasnjeno in z rezervami shranjene energije.

Kljub naravnanosti anorektične osebe do uživanja hrane pa ima prizadeta običajno velik interes v hrani – a predvsem v pripravi za druge,ko kuha in potem sili ljudi okoli sebe,da pojedo,kar je skuhala.Njena sla (potreba) po hrani se kaže še na en,ponavadi skrit način – v občudovanju slastnih jedi v izložbah,slaščičarnah,pekarnah,pa tudi receptov in slik o hrani.

Anorektična oseba počasi zreducira (zmanjša)spanje,počitek,stike z drugimi ljudmi,ker ji hrana postane tako pomembna.Odrekanje ji daje občutek moči in trdnosti,a vseeno trpi za osamljenostjo,občutki,da se bo vsak čas zrušila,da nikoli ne zmore pojesti »dovolj malo«.

Zanimive so interpretacije (razlage),kaj pomeni zavračanje hrane pri anoreksiji:

-simbolen upor proti patriarhalni družinski ureditvi in obstoječi razporeditvi moči v njej
-otrokov odgovor na krizo v družini
-oblika zavarovanja in zanikanja samega sebe in svojih njegovih/njenih potreb
-»tihi poskus« biti slišan/a,opažen/a,ko je v družini prepovedano izražanje tako imenovanih »negativnih čustev«.Oseba z anoreksijo zaradi svojega hujšanja zares postaja vse bolj opazna,vprašanje pa je,koliko jo razumejo.(Saj osebe,ki bolj malo vedo o tem bolezenskem stanju,ter tudi ostalih dveh,pokažejo veliko nerazumevanja za njene/njegove težave).

Anoreksijo lahko vidimo tudi kot kompromis med enako močnimi potrebami za odvisnostjo kot tudi neodvisnostjo.Mnoga dekleta z anoreksijo prihajajo iz zaprtih družin,ki spodbujajo otroke k trdni povezanosti znotraj družine.Dekle si želi zapustiti družino in zaživeti zunaj nje,a dvomi,da je tega sposobna,tako da si še vedno želi pozornosti iz družine.Kot rešitev nezavedno izbere anoreksijo,kjer s strogim obvladovanjem svojega telesa sporoča,da sama odloča o svojem življenju,istočasno pa s tem ko zboli,vidno kaže,kako rabi skrb drugih.

Bulimija – (ali tudi »volčja lakota«)

Morda bi za skritega opazovalca prizadeta oseba izgledala »lačna kot volk«,ker zares poje velike količine hrane v kratkem času,a le redko zaradi resnične fizične lakote.Da bi se »ubranila posledicam« skrivnega basanja (prenajedanja),se zaužite hrane »znebi« z bruhanjem,jemanjem večjih doz odvajal,stradanjem ali/in povečano fizično aktivnostjo (telovadba).Bulimija je za prizadeto osebo lahko nekaj,kar tako rekoč kontrolira (upravlja) njeno življenje,ko večji del »svojega časa« porabi za razmišljanje ohrani,nakupovanje,
basanje in na koncu,kako se pojedenega znebiti.Vse to dogajanje okoli hrane pa spremljajo intenzivna čustva sramu,krivde in sovraštva do same/ga sebe.
Prizadeta je lahko v času »basanja« (prenajedanja) tako »ven iz kontrole«,da je tudi surovo hrano,(tako,ki praviloma moramo skuhati),zamrznjeno ali ostanke iz smeti – skrajni primeri.
Vse to počne naskrivaj.V družbi pa hrano uživa povsem »normalno«.

Poleg konkretnega vedenja,ki je povezano s hrano (nakupovanje,skrivanje,pripravljanje in uživanje hrane ,bruhanje),se prizadeta oseba ogromno časa ukvarja tudi z mislimi na hrano – jesti ali ne,kaj kupiti,koliko denarja porabiti za »pojedino«.Pa tudi velik del njenega čustvenega sveta je povezan s hrano.

Bulimija nastopi (se začne) običajno med 15. in 20. Letom,pogosto pa so težave s hranjenjem že in/ali težo že pred tem (debelost,večji upad ali dvig teže,anoreksija,hujšanje,ipd…).
Včasih se začne s hujšanjem,ki mu sledi nek stres,izziv ali karkoli,kar spodbudi človeka,da se začne bolj posvečati svoji teži,obliki telesa (npr.: zahteve po vitkosti plesalk,manekenk,možno je tudi nekateri športnic,ipd…) in je to povezano z uspešnostjo ali popularnostjo.
Ta leta so tudi obdobje začetkov osamosvajanja in večjih življenjskih sprememb (sprememba šole,odločitev za študij ali delo,odločanje o stilu življenja,ipd…),kar lahko tudi vpliva na razvoj bulimije,posebej ob večjih dvomih vase in močnejših občutkih manjvrednosti.
Če je nekje »zadaj« še kakšno travmatično doživetje (npr.: razveza staršev,različne oblike nasilja v družini,spolne zlorabe,izguba ljubljene osebe),je še toliko več možnosti,da bo posameznica razvila bulimijo.

Za okolje navadno bulimija zelo dolgo ostane skrita.Prizadete se sramujejo svojega početja s hrano in se večinoma trudijo,da bi na zunaj izgledale samozavestne,srečne in uspešne.
Običajno je njihova teža v mejah normale in ko jedo z drugimi,sploh ne izstopajo.Prav zaradi skrivanja,časa,ki ga zahteva bulimija in zaradi ogromnega sramu,je bulimija od vseh motenj hranjenja najbolj izolirajoča,sramotna in prizadete osebe so v resnici precej nesrečne,z nizkim samospoštovanjem in pogosto vse bolj potrte,obupane,depresivne.

Če so simptomi bulimije v začetku lahko še »sladka skrivnost« prizadete osebe (kako pojesti več kot drugi,pa se ne zrediti),ki jo obvlada,pa se čez daljši ali krajši čas »one« počutijo obvladane s strani bulimije – postanejo »ujete v začaran krog« basanja in bruhanja,kar potencira občutek krivde,sovraštva do sebe.Zelo sram jih je »svoje« bulimije in iz strahu,da jih ne bi kdo odkril,se vse bolj izolirajo,kar le krepi njihovo negativno sliko o sebi.

Prizadete osebe praviloma sovražijo bulimijo.Bruhanje ali jemanje odvajal kot oblika »očiščevanja«,jim je lahko nek način samokaznovanja za to »skrivnost«.Mnoge prizadete o svojem vedenju,ko jih napade neubranljiva sla (potreba) po hrani,izjavljajo,da je to skrita plat (stran) njihove osebnosti (zanimivo je to,da so sicer prizadete osebe običajno uspešne,na »prvi pogled« srečne in brez večjih težav). – Bulimija – »demonski glas«,ki mu morajo prizadete (zbolele) osebe ustreči ne glede na njihovo odločitev.
Kompulzivno prenajedanje

Pomen kompulzivnega prenajedanja:

-uživanje hrane,ko nisi fizično lačen
-občutek,da ne moreš kontrolirati (obvladovati) svojega hranjenja,ki ga skušaš »utišati« z dietami ali pa z basanjem
-za razmišljanje in skrbi okrog hrane in svoje teže porabiš veliko časa (večino časa)
-čutiš,da si grozen/a,da se ne moreš obvladovati
-navduševanje nad vedno novimi dietami – »ki obljubljajo čudeže«

Pri tej bolezni je ugotovljeno,da je precej več prizadetih kot za drugimi motnjami hranjenja – okoli 12 % in med njimi je večji delež moških,kot pri anoreksiji in bulimiji.Pogosteje so v poklicih,kjer se delo vrti okrog hrane ali človekovega imidža.
»Prizadeti« se čutijo prisiljeni jesti tudi,ko niso zares lačni – praviloma uporabljajo hrano,da obvladajo nek strah,osamljenost,stres,neudoben odnos,jezo ali agresijo.Pojedo toliko,da že občutijo neudobje ali bolečino,običajno naskrivaj,z občutki krivde ter kesanja.Zaradi svojega odnosa se mnogi počutijo požrešne,debele (tudi,če to še zdaleč niso) in slabiče.Tudi pri tej obliki je hrana lahko nadomestilo za izražanje čustev,ki jih prizadeti ne upa,ali pa ne zna izraziti.Ta čustva oseba potlači,lahko pa gre tudi za naučeno vedenja,ki ga ta oseba pozna iz družine,ali družbe.Spet drugim,pa daje hrana občutek moči in boljše počutje telesu,ki zavzema več prostora,daje občutek varnosti,zaradi »neprivlačnosti« ščiti pred spolnostjo,močnejše telo pa se tudi zdi na zunaj manj ranljivo,kot pa drobno telo.

Včasih so ljudje,ki pretirano jedo,že genetsko močnejši in se sicer občasno borijo s tem,da bi »ustregli idealu vitkosti«,a ko vidijo,da jim to ne uspeva,se »tolažijo« s hrano.

Posledice motenj hranjenja:

Posledice so raznolike.Dolgo časa so lahko neopazne,podobno,kot same težave s hrano.
Na splošno lahko rečemo,da so odvisne od trajanja in resnosti motnje hranjenja.Vsaka oseba,ki trpi zaradi motnje hranjenja,ne skupi vseh posledic,ampak le kakšno več ali manj,v bolj ali manj težki obliki.V kolikšni meri se bodo posledice pojavile,je odvisno tudi od posameznega človeka,njegove odpornosti in siceršnje aktivnosti.Pojavijo se na različnih področjih; nekatere so skupne vsem motnjam hranjenja,druge pa so specifične glede na posebnosti posamezne motnje.Med fizičnimi in psihičnimi so splošne težave in bolezni prebavnega trakta (ustna votlina,žrelo,požiralnik),bolečine v trebuhu,bolezni srca in ožilja,utrujenost,glavoboli,moteno spanje,težave s koncentracijo,omenja pa se tudi depresivnost.
Pri anoreksiji se pojavlja še izpadanje las (a siceršnja nova dlakavost po telesu zaradi stradanja),občutje hladu (zaradi slabega krvnega obtoka) ,slabokrvnost ,sterilnost ,gangrena, bolezni kosti (osteoporoza),omedlevice in kot najhujša možna – smrt.
Za bulimijo so (zaradi bruhanja) značilne bolezni dlesni in zob,bolezni ledvic
(zaradi zlorabe odvajal),vnetja ust,žrela in grla,težave z glasilkami,motnje v menstruaciji,
tudi izpadanje las in osteoporoza,apatija,zaradi izgube nujno potrebnih mineralov preko bruhanja se pojavljajo omedlevice in vrtoglavice,obstajajo tudi primeri kome in smrti.
Posledice daljšega pretiranega (kompulzivnega) hranjenja pa so debelost in z njo povezan visok krvni pritisk,bolezni srca in ožilja,sladkorna bolezen,motnje pri menstruaciji in spolnosti,težave pri dihanju,omenjen je tudi rak (pri nekaterih vrstah naj bi bila debelost pomemben faktor,ki vpliva na razvoj teh obolenj).Zaradi fizične obremenitve,ki jo povzroča teža,so pogosto tudi težave s hrbtenico,kolki,sklepi,krčne žile.

Kako pomagati osebi s prehranjevalnimi motnjami?

Vrste pomoči:

Vse motnje hranjenja se da premagati,vendar mora kot pri drugih psihičnih težavah,prizadeta oseba najprej prepoznati problem in ga kot prvo samemu sebi priznati,nato pa občutiti potrebo,da se mora te težave lotiti.Že pri tem ima pomembno vlogo razumevanje, vzpodbuda, podpora okolja,važne pa so tudi različne službe,kamor se lahko prizadeti/a obrne po pomoč.

Nekateri pristopi pomoči poudarjajo najprej uvedbo reda pri hrani (morda pred tem samoopazovanje načina hranjenja in pisanje dnevnika),za druge pa je važnejša in zato na prvem mestu obravnava skritih problemov v zvezi s prepoznavanjem (in zadovoljevanjem) svojih potreb omejitev,težav v odnosih z drugimi,obvladanjem stresa,sprejemanjem in izražanjem raznovrstnih čustev,soočenjem z bolečino obstoječih ali preteklih travm.
Pri obravnavi se potrebno dotakniti obeh vidikov motnje hranjenja – moteno hranjenje je samo v sebi problem,obenem pa je simptom – prizadeta oseba ne ve,kako obvladati tisto,kar jo muči in od česar se obrne v hrano.Moteno hranjenje je običajno (ko prizadeta išče pomoč) tako razvito in izčrpujoče (kar jemlje prizadeti osebi toliko časa in energije),da ga je potrebno osvetliti tudi kot problem.

V Zahodni Evropi je na voljo veliko različnih oblik pomoči,podpore,obravnave.Poleg psihiatrične obravnave anoreksije in bulimije v hujših primerih so na voljo tudi dnevni centri,izven – bolnišnična psihiatrična obravnava,posebne komune,kjer prizadeti živijo skupaj s svetovalci,svetovanje specializiranih terapevtov za motnje hranjenja,tako individualno kot skupinsko,tudi telefonsko.Pomembne so zagovorniške službe ,ki dajejo informacije in podporo prizadetim ter njihovim bližnjim (v Angliji je to npr.: EDA v Norwichu,ABNA v Londonu).Obe omenjeni organizaciji imata odprt telefon za informacije, svetovanje, organizirajo delavnice za prizadete ali njihove bližnje,izdajajo razne letake,posredujejo informacije o različnih možnostih pomoči,EDA izdaja dve vrsti pomoči (»mini časopisov«),za ljudi z motnjami hranjenja,delujejo v javnosti in s tem pripomorejo k večjemu razumevanju motenj hranjenja.

V Sloveniji sta za to zadolženi dve organizaciji Infopeka (02/300 68 50) na Mariborskem področju,in Ženska svetovalnica (01/434 72 61) na področju Ljubljane.
Na tem forumu,pa sem »predpostavljeno« za to zadolžen jaz, (telefonsko ali zasebno),sam je vseeno boljše,če se prvo obrnete po strokovno pomoč,šele potem k meni če je potrebno.
Na vseh treh naslovih (straneh),je anonimnost zagotovljena.

Svetovalni pogovor:

Na teh srečanjih terapevti prvo poskušajo izvedeti čimveč o osebah,vključenih v ta program in o njihovih konkretnih težavah,ter vzpostaviti pristen stik in ozračje zaupanja.Kasneje so srečanja mnogo bolj strukturirana,na vsakem poskušajo terapevti najprej izvedeti,če je kaj novega,nato pa izberejo skupno temo pogovora.Proti koncu udeležence vprašajo,kakšno se jim je zdelo srečanje,kaj se jim zdi najbolj koristno,ali so se česa naučili,in o čem bi se radi pogovarjali v prihodnje.Anonimnost pa je zagotovljena.

Tudi razne oblike samopomoči prizadetih obstajajo že več let.Ljudje z motnjami hranjenja se povežejo med sabo in si delijo svoje izkušnje (o tem,kaj jim pomaga obvladovati svoje hranjenje,o iskanju pomoči),skupaj raziskujejo svoje navade in vzorce hranjenja,kako je hrana povezana z drugimi področji njihovega življenja in se vzajemno spodbujajo in učijo bolj neposrednega zadovoljevanja svojih potreb; poleg samopomoči prizadetih se poudarja tudi samopomoč njihovih bližnjih.Zanimiv projekt pomoči,ki so ga razvili v EDA organizaciji,je pomoč preko pisem.Izvajajo ga ljudje,ki imajo izkušnjo motnje hranjenja,pa so jo uspešno premagali.

Pomembno področje pomoči je delo z mrežami,ki po eni strani pomeni iskati podporo znotraj njene obstoječe socialne mreže,prizadeto se vzpodbuja,da širi svojo podporno mrežo.To pomeni spodbudo ženski,da se obrne po pomoč in podporo k znancem prijateljem,sodelavcem,četudi je zanjo bolj običajno,da ona pomaga drugim.
Po drugi strani pomeni delo z mrežami sodelovanje med predstavniki različnih strok,vključenimi v področje motenj hranjenja, t.j. psihologov,psihiatrov,socialnih delavcev,zdravnikov,dietetikov (strokovnjakov za področje prehrane),pa tudi učiteljev.
Tako,da vsak izmed naštetih strokovnjakov v grobem pozna problem motenj hranjenja,se zaveda,kako lahko pomaga in kam se lahko napoti prizadeto osebo.

Članek je namenjen predvsem staršem otrok (najstnikov),ki imajo motnje v prehrani,to pa zato,da bodo lahko lažje razumeli to bolezen.
V večini primerov,se prizadeta oseba te bolezni niti ne zaveda,in ravno zato je tako nevarna.
Če ste ta tekst prebrali,potem upam,da zdaj razumete to kompleksno bolezen.
Če pa se vam zdi,da česar nisem izpostavil,ali pa dovolj razložil,pa vas prosim,da mi to tudi sporočite – namreč česa.

Lep pozdrav
By Piccolo

3 Januarja se bom zopet oglasil,če hočeš,mi lahko daš tvojo tel.št. in tebom poklical,ali pa ti bom jaz dal svojo,in se boš lahko z mano o tem pogovorila,imam prijateljico z isto težavo,le da ona že hodi v skupino za samopomoč,drugače pa ji jaz svetujem,kolikor lahko in ji tudi prisluhnem.Sporoči mi odločitev.Za inf. star sem (kmalu bom 18).

PREBRALA-VEM-V ROKAH DRŽIM NAPOTNICO ZA CMZ ŽE DVA MESCA-NISEM POKLICALA-NISEM SE PRIKLJUČILA NIBENI SKUPINI-NE MOREM-TRENUTNO NE JEM

VBISTVU MI JE DOVOLJ VSEGA, NAJBOLJ PA SEM SITA SAMA SEBE.AMPAK SAJ NA SVETU SI ITAK VEDNO SAM IN TAKO SE ITAK NOBEN NE ZANIMA ZA NIKOGAR, MOGOČE BO ČEZ DVA MESECA DRUGAČE, KO BOM JAZ DRUGAČNA

NE VEM?