Naravni antidepresanti
Med naravnimi sredstvi proti depresiji je gotovo najbolj učinkovita redna telesna aktivnost.
Nekatere raziskave tudi kažejo, da so rezultati po 3 mesecih redne vadbe (vsaj 3 krat tedensko po eno uro) enaki ali celo boljši kot pa po jemanju antidepresivov. Kasneje pa je tudi manj ponovitev depresij. Pri tej raziskavi je šlo za organizirano vadbo in zato je možno, da ima tudi podpora skupine svojo vlogo.
Iz lastnih izkušenj zelo priporočam hitro hojo pol ure dnevno, večino dni v tednu. V začetku se je sicer malo težko spraviti, kasneje pa se ni treba več siliti.Človek se boljše počuti in ima več energije, če se malo prezrači… Jeza se razkadi,
pa še kakšen kilogramček izgine kar sam od sebe.
Za sproščanje pa se splača udeležiti kakšnega tečaja joge, kjer se poleg telesnih vaj za ravnotežje in raztezanje, naučite tudi dihalnih vaj in sproščanja (je isto kot pri avtogenem treningu)
Spoštovana Maja,
v nečem se zelo motite.Kadar je DEPRESIJA RAZVITA,je brezvoljnost tako huda, da pacient sploh ni zmožen intenzivnejše telesne dejavnosti in so zdravila dokazano najučinkovuteše sredstvo, kadar pa je človek le SLABE VOLJE, česar seveda ne smemo zamenjevati z depresijo, pa lahko telesna vadba, ki spodbuja sproščanje endorfinov( notranjih poživil) to slabo voljo povsem nevtralizira.Telesna vadba je sestavni del zdravega načina življenja in PREVENTIVA zoper depresivnost, ne pa zdravilo zanjo.
Spoštovani!
Moje trdno prepričanje (temelječe na izkušnjah, čeprav tujih) je, da so psihiatrična zdravila zgolj instant pomoč, pretežno neučinkovita (če seveda težimo k resnični, trajni učinkovitosti in ne zgolj k zasilnim izhodom!). So pomoč, ko se terapevtu bodisi ne ljubi ali se nima časa poglobljeno ukvarjati z bolnikom (ali drugače: s tabletami ga najhitreje utišamo in umirimo, a to še ni (prava) ozdravitev).
Zdravila pogosto povzročajo poleg zasvojenosti brezvoljnost, otopelost in na koncu (po dolgotrajnejšem jemanju) skorajda popolno nesposobnost za samostojno življenje. Vem, da se sliši radikalno (to je nenazadnje najpriljubljenejše sredstvo med psihiatri), a je potrjeno na mnogih primerih v praksi.
Se povsem strinjam z Majinim nasvetom (glede telesne vadbe), čeprav zgolj to navadno ni dovolj, je kvečjemu začetek oz. del (o)zdravljenja, je pa vsaj uspešno.
Jasno je, da duše, ki je nematerialna substanca, ne more “spraviti v red” neka materialna substanca, do neke mere sicer lahko nanjo vpliva (posredno), a v končni fazi – materialno zdravi materialno, duševno pa duševno, z drugimi besedami, če želimo ozdraviti dušo, to lahko na edini uspešni način storimo s pomočjo nje same, kar sicer izgleda začaran krog, a je edini (dokončno) uspešni način, čeprav težek.
Vem, da bodo moje besede izzvenele heretično za trenutno psihiatrično doktrino, ki je material(istič)no, pozitivistično naravnana, a še enkrat poudarjam, da so utemljene na izkušnjah in torej niso nikakršna spekulacija.
Lep pozdrav,
Tatjana
P.S. Če bi poznali (materialno) zdravilo, ki bi zdravilo dušo, bi to bil neke vrste “čarobni napoj”. Ti pa zaenkrat še ne obstajajo, pa tudi, malo verjetno je, da bi siceršnji (znanstveni, tehnični) napredek človeštva mogel pripeljati tako daleč, da bi bilo mogoče kršiti zakone logike.
Spoštovani!
Moje trdno prepričanje (temelječe na izkušnjah, čeprav tujih) je, da so psihiatrična zdravila zgolj instant pomoč in torej pretežno neučinkovita (če seveda težimo k resnični, trajni učinkovitosti in ne zgolj k zasilnim izhodom!). So pomoč, ko se terapevtu bodisi ne ljubi ali se nima časa poglobljeno ukvarjati z bolnikom, ali drugače: s tabletami ga najhitreje umirimo in utišamo, a to še ni (prava) ozdravitev).
Zdravila poleg zasvojenosti pogosto povzročajo še brezvoljnost, otopelost in na koncu (po dolgotrajnejšem jemanju) skorajda popolno nesposobnost za samostojno življenje. Vem, da zveni radiklano (to je nenazadnje najpriljubljenjejše sredstvo med psihiatri), a je potrjeno na mnogih primerih v praksi.
Se povsem strinjam z Majinim nasvetom (glede telesne vadbe), čeprav zgolj to navadno ni dovolj, je kvečjemu začetek oz. del (o)zdravljenja, je pa vsaj uspešno.
Jasno je, da duše, ki je nematerialna substanca, ne more “spraviti v red” neka materialna substanca, do neke mere sicer lahko nanjo vpliva (posredno), a v končni fazi – materialno zdravi materialno, duševno pa duševno, z drugimi besedami, če želimo ozdraviti dušo, to lahko na edini uspešni način storimo s pomočjo nje same, kar sicer izgleda kot začarani krog, a je edini (dokončno) uspešen način, čeprav težek.
Vem, da bodo moje besede izzvenele heretično za trenutno psihiatrično doktrino, ki je material(istič)no , pozitivistično naravnana, a še enkrat poudarjam, da so utemeljene na izkušnjah in torej niso nikakršna spekulacija.
Lep pozdrav,
Tatjana
P.S. Če bi poznali (materialno) zdravilo, ki bi zdravilo dušo, bi to bil neke vrste “čarobni napoj”. Ti pa zaenkrat še ne obstajajo, pa tudi malo verjetno je, da bi siceršnji (znanstveni, tehnični) napredek človeštva mogel pripeljati tako daleč, da bi bilo mogoče kršiti preproste zakone logike.
Spoštovana Tatjana,
takole, z levo roko ste kar mimogrede izenačili vse tablete, pri čemer sami ne ločite mer nevroleptiki, pomirjevali in antidepresivi, ob tem pa se sklicujete na neko( neimenovano) avtoriteto brez referenc.Vaše romantično dojemanje duševnih sprememb, kaže sicer na dober namen, ob tem pa tudi na popolno nepoučenost o dognanjih, ki jih Svetovna zdravstverna organizacija priznava nevrofiziološki vedi kot znanstveni dosežek v spoznavanju delovanja možganov.Če bi si o tem res kaj več prebrali, bi tudi morali vedeti, da odvisnost lahko povzročajo le pomirjevala, zato se njihovega predpisovanja psihiatri čimbolj izogibljemo,ne pa vsevprek predpisujemo,kot vi suvereno trdite, antidepresivi, o katerih je govor v našem poglavju pa sploh ne.Naslednja napaka:z zdravili bolnika utišajo in umirijo………Depresivni bolnik, ki nima volje niti da bi jedel ali govoril ne potrebuje nikakršnega utišanja in pomiritve.Še ena cvetka: zdravila( spet ne poveste ,katera)pogosto povzročajo poleg zasvojenosti brezvoljnost,otopelost,in na koncu po dolgotrajnem jemanju skorajda popolno nesposobnost za samostojno življenje….Tukaj zdravilom pripisujete vse klinične znake duševne bolezni, ki jih vidimo pri bolnikih, ki zdravil sploh(še) ne dobivajo.
Spoštovana Tatjana, ne pustite se zavajati intuitivnim razlagalcem duševnih procesov in motenj v nekritično ponavljanje njihovih, z ničemer utemeljenih trditev in si raje preberite dostopno strokovno ali polstrokovno literaturo s tega področja. Če s pravimi gesli pobrskate po mrežju, si boste razširili obzorje še s podrobnimi opisi učinkovanja posameznih sodobnih zdravil.
In še nekaj,psihoterapija ima v kompleksni obravnavi duševnih težav svoje točno določeno in po pričakovanem učinku razmejeno vlogo zato bo od tega odvisen tudi obseg in način uporabe.(Moja usposobljenost: sem specialist psihiatrije in iman magisterij znanosti s področja psihoterapije,s katero se tudi redno ukvarjam.)
Hvala za odgovor.Prebrala sem članek o zanimivi raziskavi , ki so jo izvedli na skupini starejših pacientov z diagnozo klinične depresije( ni šlo le za slabo voljo) na Duke University Medical Center, ki kaže, da je redna telesna dejavnost dolgoročno bolj učinkovita kot jemanje Zolofta. Popolnoma mi je jasno, da to ne pomeni, da naj vsi psihiatri sedaj preselijo svoje ordinacije v telovadnice….
O tej raziskavi lahko preberete na WebMD ali pa Mayo.Clinic.com. Zanima me Vaše mnenje o tem.
Lep pozdrav,
Maja
Spoštovana Maja,
z zanimanjem sem prebral opis citirane raziskave , posebno pa zaključek Dr.Keitha G Kramlingerja, s katerim se absolutno strinjam in se glasi: preudarna, redna vadba je dobra za splošno zdravje in mogoče tudi zoper depresijo, nadaljuje pa takole”to je pomembno novo spoznanje( namreč, da telesna vadba koristi op. referenta)za naše prizadevanje pri obravnavanju depresivnosti.Več ko imamo orodja za boj proti tej motnji,toliko bolje.Vendar pa še ne priporočam,da bi vsi prenehali jemati antidepresive.To je zgodnja, a obetavna raziskava.”
Moj komentar:telesna vadba lahko koristno dopolnjuje medikamentozno terapijo, ne more pa jo v celoti nadomestiti.