pozdrav!
sem v letih, ki jih mnogi pravijo problematična,(15) in očitno to nekako velja tudi zame. problem, ki ga opažam, je, da moram biti v vsem popolna. ne vem sicer iz kakšnega razloga, svojih staršev ne morem kriviti (čeprav so me vzgajali v duhu, da sem ali moram biti najboljša), družba res zahteva mnogo od mene, a nazadnje vedno pridem do mene. kaj je v meni takega, kar povzroča občutek, da moram biti vedno najboljša? da moram vse teste prestati najbolje, ne samo s petico, temveč po možnosti z vsemi točkami, da sem na tekmovanjih dobra, da dorbo izgledam, da sem dobra v športu, ne vem v čemu še…..samo da sem prva. seveda ponavadi ni tako in sledi gromozansko razočaranje, ki si ga ponavadi še dolgo očitam (tudi če je to štirica pri kontrolni). kar je še huje: če pa dosežem željeni cilj, se počutim prav tako prazno in nezadovoljno, kljub morebitnime krvavemu potu, ki sem ga prestala za dosego zmage. in ta občutek je vedno hujši! saj v šoli mi gre res dobro, morda zato, ker sem dokaj inteligenta oseba z dobrim spominom in sposobnostjo logičnega mišljenja, uspešna sem tudi na kakšenm drugem področju, vendar se mi mnogokrat kaj zalomi. saj vem, da napake niso katastrofalne, vendar sem prepričana, da si jih ne smem privoščiti.
in potem še moja postava! ko se vidim v ogledalu, mi enostavno zavre! tehntnica je moja prva stvar zjutraj, ko pridem iz šole, zvečer, … čeprav imam stalno težo že kakšno leto. dobro se zavedam, da moram izgubiti nekaj kilogramov in kar nekaj centimetrov na določenih delih telesa. lani mi je preprosto zmanjkovalo časa za telovadbo, letos pa sem se vpisala na 4 ure aerobike tedensko. moram priznati, da se po vsem tistem skakanju počutim super, čeprav se težko prepričam, da se grem kazat med ljudi v kakšnih neumnih hlačah in pretegnjenih majicah, ki bodo po nekaj poskokiš popolnoma prepotene. hkrati pa nimam močne volje: nikakor se ne morem upreti sladkim stvarem, raznim slanim keksom….pravzaprav skoraj ničemur, samo da se da prežvečiti in pogoltniti. kar naprej jem! in to res velike količine hrane. ko sem lačna, ko nisem, ko mi je dolgčas, ko imam ogromno dela, ko klepetam, ko sem za računalnikom…..vedno! razen ko sem v gibanju in še kakšno uro ali dve po njem ne. takrat bi najraje iz sebe izpraznili še tisto, kar je ostalo v meni. v bistvu: rada bi iz sebe izpraznila vse! a pač ne znam, to mi ni dano. in tako se počutim še slabše, ker nečesa spet nisem naredila prav. popolno.
drugače se nimam za perfekcionista. v marsičem znam biti zelo površna, čeprav včasih iz strahu, da ne bo dovolj dobro. težko razložiti. prej sem opisala, da se imam za pametno in nevem kakšno osebo. to deloma drži, a globoko nekje čutim, kako grozna sem. najbolj me pri tem moti svoja podoba. hkrati očitno oddajam neke grde vibracije; nikakor si ne morem najti prave prijateljice ali prijatelja. včasih se počutim kot preveč ponosen samotar. ali nekaj podobnega. zadnje čase me sicer sploh ne gane, da recimo sama presedim kakšen odmor ali kaj podobnega, vendar če zaćnem razmišljati, kako super bi bilo, če bi lahko komu brez predsodkov povedala vse, kar mi leži na duši in bi mi bil samo v podporo, me kar stisne. staršem ne morem, njim nikoli nisem zaupala, prijateljev nimam….drugih “vrst” ljudi pa niti ne iščem. še najbolj mi očitno pomagajo živali, ki pa jih nažalost ne smem imeti.

včasih bi najraje naredila konec vsemu, potem pa pridejo dnevi, ko niti slučajno nočem umreti. koliko stvari še moram narediti, dokončati, kaj vse bom še doživelaa..ne bi si znala predstavljati, kako bi bilo, če me ne bi bilo.
prav tako je z mnenjem o sebi: sama sebi se zdim grozna, res ….najbolj odurno bitje z zavaljeno postavo, ki čudno hodi. potem pa včasih najdem kakšno dobro točko in se počutim malo bolje. a vedno najdem kaj, kar uniči popolnost.

kdo sploh je popoln?! in zakaj bi to morala biti jaz?!

Spoštovana Čokoladka,
ste v letih, ko se interesno področje še formira in nihate med odločitvijo, kaj obdržati in kaj bi najlažje pogrešali.To seveda vzbuja tesnobo, saj ste hkrati ambiciozni, obenem pa prav dobro veste, da vsega ne boste zmogli.Prav slednje vam načenja smospoštovanje, kar skušate simbolično nadkompenzirati s prenajedanjem.Tudi, če potem ne bruhate, gre za prisilno vedenje, ki ga po eni strani pri sebi obsojate, po drugi pa vam prinaša (čeprav kratkotrajno) olajšanje ki ga prav zato ne morete mar tako opustiti.Rešitev je kompleksna: vlključiti se morate v skupino za probleme prehranjevanja, kjer boste deležni osnovnega psihoterapevtskega suporta. Kar nekaj jih deluje v našem prostoru, v Ljubljani na primer v Kazini, psihiatrična doktrina pa priporoča še zaviralce prevzema serotonina, to so zdravila, ki spadajo med antidepresive in ki vam jih bo lahko predpisal psihiater.Pri njem bo tudi psihoterapevtski tretman odločnejši.

Kaj pa, če bi se vključila v kakšno izvenšolsko dejavnost (samo netekmovalne pridejo v poštev!). Predlagam ti tabornike,skavte, planinski krožek,pevski zbor, folkloro,jogo ali pa prostovljno delo… Spoznala boš nove prijatelje , se malo razgibala in to bo prvi korak do boljšega počutja.

Maja, ali mogoče veš kje bi se dalo v Lj. vpisati na tečaj joge?

Živjo!

Za tečaj yoge si lahko pogledaš internetno stran http://www.ramayana.si.

Želim ti veliko uspeha pri vadbi. Meni zelo koristi.

“Joga v vsakdanjem življenju” ima začetne tečaje septembra in februarja.(Plakati so po drevesih,plotovih,avtobusnih postajah,ograjah gradbišč…)
Joga je tudi v Partizanu Vič (zraven Viške gimnazije)
Tara joga je na Štihovi 19.
Ramayana pa na Trpinčevi 73 (Fužine)
Lep pozdrav,
Maja

Spoštovani dr. Rejec,

ko tole berem, ne morem mimo, ne da bi se oglasila. Štejem dvojna leta čokoladke, pa lahko trdim, da se v kar precejšni meri najdem v njenem opisu. Morda ne ravno tako eksaktno, pa vendar…kadarkoli počnem nekaj, stremim k popolnosti, ki me nazadnje vodi k razočaranju, prezgodnjemu odnehanju, včasih tudi k neposkušanju nasploh, saj je strah pred neuspehom močnejši od želje po nečem novem, neraziskanem…in to na malo da ne vseh področjih življenja. In tudi moja težava s prenajedanjem ima morda korenine ravno tu (tega ne znam ali celo “nočem” ugotoviti, ne vem). Sicer ne gre za prenajedanje v ekstremnem smislu, pa vendar…nekaj ni čisto ok, če človek zganja teorijo hujšanja s čokolado v roki, a ne.
Zdaj ste me spravili v dvome: je tudi pri meni potrebna podobna terapija, gre za isti sistem ali sem kaj spregledala?

Lep pozdrav,
Andreja

Spoštovana Andreja,
“kot vsaka ni žival lesica”…… tako vsako preobilno prehranjevanje ni prisilno prenajedanje.Vaše težave imajo bolj vonj po depresiji, za katero vemo, da je zoper njo domače sredstvo čokolada, ali bolje lecitin, ki je v čokoladi kot emulgator(Dobi se v lekarni v obliki prahu).Nekoliko zvišano samospoštovanje vam ne bi škodilo,verjetno bi tudi zmanjšalo potrebo po oralnih zadovoljstvih in vam omogočilo srečo v bolj kompleksnih, sociodinamsko povdarjnih zadovoljitvah višjega ranga.Mislim, da bi vam koristil klepet s psihiatrom na štiri oči, kajti le tako se je moč izogniti napakam v presoji, ki zaradi pomanjkanja podatkov lahko nastanejo pri posvetu na daljavo.