Pozdravljeni,

Čeprav je bilo na to temo že nekaj povedanega, mi dovolite, da se izpovem.

Star sem 32 let in pred dvemi leti sem spoznal prijazno gospo (leto mlajšo), s katero sva po nekaj mesecih vzpostavila tudi ljubezensko zgodbo. kljub temu, da mi je dala vedeti, da se ločuje in da ima dva otroka sem nadaljeval ljubezensko zvezo z njo. Zaradi življenja v dveh različnih mestih s precejšnjo oddaljenostjo, se je odločila preseliti v moj kraj, kjer sem ji uredil službo, poskrbel za vrtec, nakup stanovanja in vse kar selitvi sledi.
Problemi so začeli nastajati po njeni preselitvi.Starši so zelo nasprotovali najini zvezi, sam sem bil neodločen, prijatečlji so mi veliko pomenili. Pa kljub temu sem se odločil, da se po štirih mesecih njenega življenja v “mojem kraju” preselim k njej. najini odnosi so bili enkratni, vendar je v meni bl nemir zaradi nenehnega vsiljevanja staršev, češ “kam sem padel”, “ne obeta se ti nič dobrega” ipd. Za en teden sem jo tudi zapustil in odšel s prijateljem na dopust z izgovorom, da lahko razmislim o zadevi. Po enem tednu sem sva bila ponovno skupaj.
Po osmih mesecih najine zveze me je zaprosila za poroko na katero sem po temeljitem premisleku tudi pristal. Vendar sem dva dni pred izrekom “da” stisnil rep med noge in ji povedal, da se z njo ne nameravam poročiti. Posledično temu se je odločila vrniti v njen kraj (prodaja stanovanja, menjava službe, vrtcov,…).
Sama se je tudi odločila, da ne želi imeti več stikov z menoj, sam pa sem ji ponujal naslednjo soboto za poroko vendar o tem ni žežela slišati.
pa vendar je bila bolečina pri obeh močno prisotna. Po enem mesecu sva bila ponovno skupaj, oba v različnih krajih. Jasno mi je povedala, da v kolikor želim biti z njo, naj se preselim k njej ter zamenjam službo.
Mnenje staršev sem zanemaril, moteče pa so nastale druge stvari: težko mi je zapustiti rodni kraj ter se preseliti v drugo okolje (služba ne bi bila problem), nisem deležen njenega zaupanja (kje si bil, ali prepričan kaj hočeš,…), očitki (zaradi tebe sem …), je proti mojim stikom s starši dokler je ne sprejemjo kot “mojo” ter stikov s prijatelji, pri meni so prisotne značilnosti karierizma, sama pa je družinski človek in zaradi vseh zapletov mi je občasno vse odveč.
še bi lahko našteval težav, tisto pravo ljubrezen pa je težko najti. Še vedno me pričakuje, vendar se ne morem odločiti.
bojim se nadaljnih očitkov, da bom v novem okolju razočaran…
Pomagajte prosim, kajti življenje na tak način ni več mogoče.

V naprej hvala in lep pozdrav.

Berto

Spoštovani Berto,
v vseh formalnih ozirih ste polnoletni, poskusite biti še v zrelem odločanju.Izbira trajnejšega partnerstva, posebno če je povezano s spremembo na poklicenem področju, odpovedjo neki vrsti ugodja ,ki ste ga deležni od staršev, je sicer težka, vendar jo morate sprejeti sami.Vsi nasveti, ki jih boste na forumu še dobiio, naj vam bodo le v orientacijo, saj boste za posledice take ali drugačne odločitve zaslužni ali krivi sami, ne pa svetovalci in svetovalke.Preberite si tudi vaši na las podobno zgpdbo izpred meseca ali dveh na tem forumu.

Značilnosti karierizma. Sorry, ma tu sem se nasmejala.

Čisto laično mnenje. Strokovnega si že dobil.
To, da se je ona preselila v tvoj kraj z otrokom, kupila stanovanje, itd. ti bi moralo dati vedeti, da misli resno. To je velik korak. Si sploh prestavljaš kaj pomeni se uživeti v novo okolje? No. KAj bi ti sedaj sploh rad? Nič kaj dosti nisi napisal kako je vajin odnos, kaj ceniš pri njej? Zakaj si jo izbral za partnerico? Kakšno vlogo imajo v resnici tvoji starši pri vsej tej zadevi? Kako to da daješ toliko pomena njihovemu mnenju?
Meni se zdi, da je tebe totalno strah se vezati in ti pride prav celo ta tvoja značilnost karierista. Kakšno predstavo imaš o zakonu? Kakšno vlogo vidiš zase v tem odnosu? Namreč velikokrat je ravno tu kaj za popraviti. Toliko vprašanj, ravno zato, ker si ogromno stvari povedal zelo površno. Vsebina manjka.