samomor
Sploh nevem kje naj začnem, vendar vsaj zaradi prijateljev se mi zdi fer, da spravim to iz sebe. Imam dvolično osebnost, če se tako izrazim. Po eni strani sem polna življenja, samozavesti in imam jasno izdelalene cilje, ki so v moji dosegljivosti (šola(zdaj sem 4. let. gim), pravo, fant, potovanja….) Imam čudovite prijatelje, nisem zakompleksana z videzom, v šoli mi še kar gre…. Moji problemi pa so se začeli v prvem letniku, ko sem se zaljubila v sošolca. Skupaj sva bila eno leto, potem pa se je enostavno vse podrlo. Nisem vedela več kdo sem, nisem jedla (shujšala sem 10 kg), nisem mogla spati, prejokala sem polovico dneva, uspeh ja drastično padel..kmalu sem pristala na nekih tabletah proti živcem, ki sem jih našla doma, moji odmerki marihuane so se povečali…..Pa saj ni samo on, čeprav sem ga zelo ljubila…hkrati mi je odprl oči za vse drugo. vse je izgubilo svoj čar, svoj smisel.Tako je, kot da bi izgubila svoje sanje, kot da je moje celo življenje bilo ene sama iluzija, ki se je v trenutku razblinila. Od takrat dalje nimam volje za življenje. Zdaj se je po eni strani le uredilo, vsaj smejem se lahko od srca, a kaj ko pridem domov in vsak drugi dan držim v eni roki tablete, da bi končala to bedno življenje. Vsak dan jočem, ker tega ne morem storiti. Prizadela bi preveč ljudi. Iz dneva v dan živim v vse večji stiski, v vse večjem strahu da si kaj naredim, ker se zavedam da je vse hujše.Strah ma je praznine, kamor bom padla po smrti, strah me je tega, da po smrti le ni konec vsega tega trpljenja, strah me je življenja, saj je moje srce polno bolečine, bojim se, da v takem stanju ne bom sposobna opraviti mature, da ne bom sposobna ljubiti, strah ma je novih razočaranj, strah me je človeške zahrbtnosti, ker tako prekleto boli…..strah me je ker vem, da bom s svojim samomorom prizadela svojo družino in prijatelje….strah me je same sebe, ker vem da bom nekoč požrla tiste preklemane tablete v upanju da se zbudim nekje brez bolečine ali pa za vedno izginem.
Spoštovana Pina,
storili ste že prvi korak, da ste mnogim bralcem foruma razodeli svojo stisko, zdaj napravite še drugega in se oglasite pri svojem zdravniku ali pri psihiatru.Za slednjega ne potrebujete napotnice.Dovolite, da vam medicina pomaga tam, kjer je bila spodbuda vaših prijateljev in znancev premalo.Vse , še tako črne misli je možno odgnati, le dovolj časa je za to treba, dajte ga tistim, ki vam želijo in znajo pomagati !