Najdi forum

agresivna komunikacija

Pozdravljeni!

Ker med že odprtimi ne uspem najti teme, ki me muči, vam zastavljam vprašanje.
Živim v skoraj novi zakonski zvezi (dve leti sta ravnokar minili) z možem, najino življenje poživlja enoletna hčerkica. Tisto, kar me muči, je komunikacija med možem in menoj.
Že od najstniških let (nazaj se je malo težje spomniti, pa tudi konfliktov je bilo precej manj, saj so starši imeli glavno besedo) se prepiram precej energično in glasno. S partnerjem sva o tem večkrat govorila že pred zakonom in nekako sem se poskušala tudi zadrževati, se držati “pod kontrolo”. Z zakonom in pripadajočimi novimi obveznostmi, in seveda kasneje še s starševstvom, pa je pritisk postajal spet večji in večji, obveznosti je vedno več, časa manj, življenjski ritem je čisto neprimerljiv s tistim pred zakonom in družino…kaj se dogaja? Spet vpijem in vpijem, kadar pa ne (če se poskušam zadržati pred hčerko), pa vpitje zamenjam z nepotrebnim zmerjanjem, celo roko sem že položila na moža. Tisto, s čimer zagovarjam svoje početje, je, da me vpitje, zmerjanje ali celo fizično nasilje enostavno v hipu sprostijo, ko se v meni nakopiči preveč besa.
Ko so se mi zadeve zazdele preveč nekontrolirane, sem se odločila za obisk pri psihiatru. Takoj po prvem obisku sva se s psihiatrinjo dogovorili za družinsko terapijo, to pa je bilo tudi vse. Res je, najin zakon ni idealen. Ampak menim, da je osnova, zaradi katere sem psihiatrinjo sploh obiskala, drugje, ne v slabih partnerskih odnosih. Prvi obisk je oddaljen že nekaj mesecev, od takrat se je zgodil samo še en, saj sva naročena na dva meseca in več, tako da v vsem tem času nisem rešila pravzaprav ničesar.
Zato se obračam na vas v upanju, da mi prej kot v nekaj mesecih pokažete pot, po kateri lahko stopim, da se ta morija vsaj zmanjša, če že ne konča. Ni mi v ponos in početja ne želim obdržati, pa nimam pojma, kje začeti. Kje najti smiselne relaksacijske tehnike (ki so, predvidevam, bistvo vsega), ki bi mi pomagale krotiti moj bes, blažiti stres…

Pozdrav, Andreja

Spoštovana Andreja,
spadate med tiste ljudi, ki znajo čustva tudi pokazati in to je po svoje dobro.Manj dobro je seveda, da napetosti, ki se jih morate iznebiti “praznite” na glave družine (hčerka bo kmalu zrasla in bo od tega tudi dobila svoj delež).Če gra za vašo značajsko potezo, bo dolgodobna( long term) psihoterapija sicer omilila najostrejše robove, vendar bo smiselno čimprej odkriti metodo,ki bo vašemu sproščanju vsaj v grobem enakovredna.V psihiatriji uporabljamo za trenutno sprostitev t.i. “prakrik” (primal scream), to je v bistvu kričanje iz vseh pljuč, nekaj podobnega pa že počnete.Predlagam vam, da zamenjate lokacijo: Gotovo ne želite, da bi vaši sosedje,sedveda s primernimi lastnimi komentarji, poslušali rezultate vaše jeze, zato se vsedite v avto in ob UGASNJENEM MOTORJU skušajte preglasiti najmočnejše najvišje decibele, ki jih še zmore vaš radioaparat; če imate kvalitetno napravo, vam skoraj ne bo uspelo, učinek pa bo takojšnji.Ker se nobena napetost ne razvije naenkrat, se boste izbruhu že pred nastopom lahko izognili z nekajkilometerskim tekom, ali z drugo obliko intenzivne telesne aktivnosti (aerobika, tae-bo ).Psihoterapija bo razkrila tiste morda nezavedne okoliščine,,ki vam povzročajo napetost, pot do razreševanja pa bo postopno “peš” odpravljanje konkretnih vzrokov.Zdravila niso nujna, lahko pa so koristna.

Spoštovani dr. Rejec,

hvala vam za vaš odgovor in za vso energijo, ki veje iz njega. Pripravljena sem poskusiti s predlogi, ki jih navajate, in v meni živi upanje, da bodo uspešni. Pri razmišljanju o le-teh pa se mi vseeno poraja mini podvprašanje: ker se bes v meni razrašča navadno med pregovarjanji, ki jih z možem imava, in narašča s številom nepotrebnih opazk in komentarjev, ki so mi servirani, in za katere menim, da so nepotrebni in neproduktivni…je možno, da se zadržim toliko, da se prestavim iz situacije do avta? Ker si namreč mislim, da bi mi za to potrebna energija morala zadostovati tudi za to, da enostavno ugotovim, da sem besna in se ustavim – ali pač ne??

Hvala in lep pozdrav,
Andreja

Spoštovana Andreja,
najboljša varianta nevtralizacije besa je humor.Če boste vsako lastno žolčno pripombo ali”sik” opremili s šaljivim komentarjem, boste prepir vzljubili, saj bo izgubil svojo neprijetno konotacijo.

Spoštovani dr. Rejec,

zdaj ste mi izvabili nasmeh na usta…hvala in lep pozdrav.

Andreja

Draga Andreja!

Ko sem brala tvoje pismo sem se kar malo zamislila, kajti tudi sama se velikokrat znajdem v takšni situaciji. Tudi jaz nisem veliko časa v zvezi in imam leto in pol starega sina. Pred rojstvom otroka so bili sončni časi, nobeni prepirov, ničesar kar bi me spravilo iz tira, sedaj pa včasih samo čakam kje bom lahko “sikala” in tudi jaz sem že položila roko na svojega moža. Malo kasneje mi je žal oz. mi ni več tako pomembno, užaljen je seveda upravičeno moj mož, jaz se počutim zelo v redu.Tudi jaz bom poskusila predlagano metodo in bomo videli.

Veliko uspeha

Nadja

Spoštovani Mag. Vanja F Rejec,

berem stare poste in slučajo sem se ustavil na tem. Za Vas imam eno vprašanje, navezuje se na mojo mamo. Je enak primer, kot ga je opisala andreja. Vaš odgovor je bil, da naj doda humor in da se bo s tem znebila neprijetne konotacije.
Čisto možno, kaj pa družina? Je dolžna sprejemat to izživljanje? Čisto možno, da se bo njej vse skupaj zdelo smešno, družina pa ob tem še bolj trpi, ker v vsem obnašanju ne vidi smisla. Ali mislite, da bi družina morala sama priti do spoznanja, da se ona ne želi prepirati, glede na njen način odgovarjanja (s humorjem)? Dvomim, sam sem dobil občutek kot da je to že skoraj njej hobi (čeprav dvomim da je tako, ampak včasih si druga skoraj ne morem predstavljat). Star sem 20 let in to mamino početje prenašama z očetom že vsaj 12 let. Na žačetku se s tem (vsaj navidezno) nisem obremenjeval, zadnja leta mi gre pa vedno bolj na živce in največji problem je, da na zadevo odreagiram z enako mero nazaj. Ampak samo na njene izpade, če me kdo drug spravi v konflikno situacijo se rajši umaknem ali se poskušam pogovorit, tukaj sem pa očitno že izgubil upanje. Sprašujem vas, kaj naj naredim? V vsaki stvari, ki jo naredim vidi nekaj negativnega in s prav ničemer je ne morem zadovoljit. Po pravici povedano se mi sploh več ne da mislit na to, če bo z mojim početjem zadovoljna ali ne. V zadnjem času opažam pri očetu enako obnašanje. Vse skupaj me grozno izčrpava in ne vidim izhoda. Za odgovor se Vam iskreno zahvaljujem.

LP, miki

Spoštovani Miki,
da ne bo kakšne pomote , bi bilo dobro, ko bi svojo situacijo malo podrobneje razložili.Po tem, kar ste napisali še ni mogoče enoznačno opredelitivaših konfliktov z materjo.Navedite čimveč podatkov o vaših življenjskih pogojih,siceršnjih družinskih navadah,sprožilnih dogodkih za nesporazume in o tem, kako ste jih dosedaj reševali.Včasih je koristno, če “izbruh” vidi in doživi kdo od neprizadetih, torej nevtralna oseba (sorodnik ali sosed).Napišite tudi komentar takšne osebe.In še nekaj: to, kar je pri nekom znamenje osebnostne izkrivljenosti, je morda pri nekom drugem znamenje začetne bolezni. ki jo je treba slej ko prej začeti zdraviti, pišite torej čim več.

Spoštovani g. Rejec,

ta post bo nekoliko daljši, saj ste izrazili željo pa bolj obširnem opisu mojega problema. Sploh ne vem kje naj začnem, zato ne zamerite, če bo moje pisanje nekoliko zmedeno. Naša družina šteje 3 člane. Sam sem o družini kot pojmu imel vedno drugačne predstave in pričakovanja, kot jih doživljam v “svoji” družini. Mogoče živim v oblakih boste rekli, tudi možno. Nikoli se nisem počutil kaj extra zaželjenega, nikoli si nismo izkazovali ljubezni, nikoli imeli sproščenih neobveznih pogovorov. Ne spomnim se, kdaj sem se pogovarjal z mamo o čem drugem kot o šoli, sploh če je bila pobudnik “pogovora” ona. Končal sem OŠ, se vpisal na željeno srednjo šolo a dobil namesto pohvale en kup “nasvetov”, ki se bom jih moral držat. Pravzaprav je pri vsaki stvari tako, to sem zdaj samo navedel kot primer. V dobi odraščanja vsak najstnik doživi nešteto pretresov (eni več, drugi manj), spoznava sam sebe, si širi obzorja itd. S tem ne mislim opravičevati dejstva, da sem imel v srednji šoli težave, to so stvari, ki doletijo vsakega (zgoraj našteto namreč). Svobode pri izhodih mi nikoli nista omejevala, to je res. Vendar to ni nadomestek za tisto pravo svobodo, ki ti da energije in te napolni z optimizmom in voljo do življenja. Pogrešam obutek, da bi se v lastnem domu, vsaj v svoji sobi počutil svobodnega in da se nebi rabo vsako minuto bat za svojo rit po domače povedano. Vedno, že od malih nog sem si želel nekaj trenirat, se uveljavit v nečem (športu), nekaj dosečt, se potrdit. Moje želje so naletela na gluha ušesa, mami je vse pomenla šola, šola in še enkrat šola. Drugega sploh ne vidi. V vsaki stvari, ki jo naredim ali pa obstaja samo kot zamisel vidi nekaj slabega in negativnega. “Pohvali” me (sebe?) samo, da je fajn da mam izpit za avto in da jo lahko marsikam peljem, to je pa tudi vse. Seveda nisem jaz njena edina tarča za sproščanje njene negativne energije, tud na fotra se vsak dan spravi s kakimi nepotrebnimi komentarji in pol je takoj ogenj v strehi. Oče se je popolnoam zaprl vase in če ni potrebe sploh več ne komunicirata. Vsak dan se kregata zarad istih stvari, jaz tega več ne morem poslušat, sploh ne vem od kod še imata voljo za to. Pa če bi se vsaj kaj spremenilo! Pred nekaj leti sem jima celo predlagal ločitev a to seveda ni prišlo v poštev. Vedno se kregata zarad denarja (vsakdanja tema), pri tem me pa moti dejstvo, da ima oče dosti višjo izibrazbo in zasluži dosti več, včasih dela tudi po službi privatne zadeve pa vseeno dobiva vsaki dan očitke. Kdo torej tukaj ne bi ponorel, še mene to jezi. Zadnja leta zarad vsega tega tud on občasno izgublja živce in tako smo v začaranem krogu. Pa naj se vrnem do mame, kjer je po mojem mnenju bistvo problema. V nobeni službi do sedaj še ni bila zadovoljna, vedno je bil nekdo drug kriv za konflikte (sodelavke, direktor). Vedno domov prihaja tečna in pripravljena se prepirat, kar mi gre tak na živce da bi v tistem času najrajši šel nekam (samo kam?). Obnaša se po točno določenem vzorcu: pride domov, če jo kdo kaj vpraša večinoma sitno odgovori al pa reče naj jo pustimo pri miru ker je zmantrana in da jo boli glava. Če bi jaz nardil kaj takega ko pridem iz faxa bi mi rekla kaj se grem in spet bi se skregala. Stvar, ki me pa najbolj moti pa je, da mi VSAKO!!!!!!! jutro pride v sobo, potrudi se da je čimbolj glasna (ura je okrog 6, pol7 zjutraj -služba se ji začne ob 9- in ker imam fax popoldan bi rad spal vsaj do kakih 9, a je to zločin?) in da se zbudim. Niti še prav ne odprem oči, že morem bit pripravljen na vse njene očitke iz prejšnjega dne al pa začne kako novo temo. Naprimer zakaj nisem kolegu vrno CD-ja ki ga še vedno vidi na mizi, zakaj si nisem pospravo hlač v omaro, zakaj nisem prejšnji dan pospravo sobe. Ko bi vi vedli kako sobo mam jaz, 99,9% mam bi blo zadovolnih če bi meli njihovi otroci tako. Bi blo kaj čudnega če bi zgubil živce in jo nagnal ven? Pa je ne, ker se probam kontrolirat in upam da se še bom dolgo lahko. Koncentracija je na nuli, željo do šolanja mi je izbila do konca saj vidim v šoli samo mučenje pa tudi nimam več volje, da bi še 3-4 leta poslušal to njeno pametovanje, čeprav a mi preostane kaj drugega?. Skratka, da ne bom preveč dolgovezil: ne mine dan brez prepirov, ki jih VEDNO začne ONA, krivca za to sma pa mi2 z očetom. Boste rekli, vsedite se pa se pogovorite o težavah. Največji problem je, da tega ne morem nardit, ker bi 1.) misla da se mi je zmešalo ali pa svojih probemov sploh ne bi priznala in bi jaz izpado kot budalo, 2.) kot sem omenil, normalnega pogovora še nismo imeli in si tega tud ne predstavljam (razen pridig), 3.) se nebi nič spremenilo, ker jaz ne morem spremenit njene osebnosti in vedenjskih navad pri teh letih (46) (vedno je bila zelo impulzivna, pravo nasprotje svoje sestre, vsaj kolikor jo jaz poznam). Sprašujem Vas, kaj naj naredim? Rad bi, da se te more končajo, rad bi še kdaj slišal kakšno pohvalo, rad bi da je z mano zadovoljna, rad bi živel brez strahu pred življenjem. Ne pijem, ne kadim, se ne drogiram, zadnje leto niti več niti na partyje ne hodim ker preprosto nimam volje, hodim na fax (1. letnik), sem čisto normalen, povprečen človek. Sem res tak grozn? Zahtevam prveč? Zarad vsega tega kar sem naštel, me že od osnovne šole grozno muči koncentracija, kar ve tudi sama. Bil sem že pri psihologu pred dobrima dvema letoma a težave so se rešile le začasno (takrat sem bil res v hudi depresiji, nezmožen samostojnega življenja). V zadnjem času sem se zelo zaprl vase, ko sem doma sem ponavadi na intenetu saj tukaj pozabim na večino problemov. Sprašuje Vas, kaj naj naredim? Moja samozavest je že od nekdaj totalno na dnu, zato imam tudi določene probleme pri vklopu v družbo in nobena stvar (niti punca) mi ne uspe samozavesti za dolgo časa dvignit na neko normalno mejo, pr kateri bi se počuto resnično nekaj vrednega (za širšo okolico in predvsem za starše). Edina omembe vredna stvar, ki sem jo dosegel v zadnjem času je, da se od februarja dalje ukvarjam z fitnesom, pa še nad tem ima vedno določene pripombe (saj veste, razni dodatki k prehrani kot so kreatin in ogljikovi hidrati). Ko si pripravljam OH napitek se vedno spomni na šolo in če nisme tiho je prepiru tu. Vedno mi v glavo vrže češ a nisi imel kaj bol pametnega si za kupit. Ko smo že pri denarju; od staršev ga za prosto porabo po izbiri ne dobim nič, vse kar dobim dobim od ome (jurja na teden) ali pa preko študentskega dela (kak naj delam med faxom če pa mi ne pusti?), pa še nad tem denarjem hoče imeti nadzor. Joj zdaj sem odprl še toliko tem o katerih bi vam lahko govoril do konca leta pa še dalje. Veliko jih je povezanih z denarjem ja. Vedno sem imel neke cilje, kot sem že omenil so bili nekateri povezani s športom oz. željo po neki dejavnosti v družbi, drugi z denarjem. Moja prva večja želja povezana z denarjem je bila, da naredim izpiz za motor si kupim motor (125ccm). Seveda niti pomislit nisem smel na to a izpit sem kljub vsemu šel delat (denar sem si sam šparal kar lepi čas). O.K. poglavje o motorju sem zaključil ko sem imel sicer skoraj dovolj denarja a sem ga namenil rajši za zdravljenje bolane mačke, ker starša nista imela denarja in sem ga dal zato jaz (imeli smo jo 9 let in vsi smo jo imeli zelo radi). Ker sem hodil na rave partyje in spoznal tudi nekaj “pomembnega” folka, med drugim tudi veliko DJ-ev. V te vode sem se hotel podati tudi sam, saj mi glasba pomeni zelo veliko. Odločil sem se, da si našparam denar za vso potrebno opremo in začnem rolat. Nisem bil edini, ta plan smo imeli trije kolegi. Vse super boste rekli, oba sta imela doma veliko finančno in psihično podporo staršev, jaz ne eno ne drugo (za prvo stvar ne zamerim). Opremo sem si skoraj v celoti nabavo, vendar vrgel puško v koruzo ko sem vsakih nekaj minut poslušal očitke preko muzike. Nisem imel osnovnih pogojev za uspeh, zato bi bilo nadaljnje vlaganje v opremo nesmiselno. Vse skupaj sem torej prodal. Kolega sta imela doma vso podoporo, nobenga od njihovih staršev muzika ni motila, njihove mame in očetje so sedaj ponosni na svoje sinove, ki rolajo na raznih partyjih in so uspeli, celo povabljeni so bili na privat party da so videli njhove dosežke, jaz pa sem totalno izvisel. Da ne boste misli, da sem kolegoma nevoščljiv, prav super se mi je zdelo, ko smo se pred kratkim videli na enem partyju in sem videl kako lepo jima zadeva teče. Z mislimi sem čisto zaplaval v tiste čase, ko smo bili še vsi trije skupaj in si delali načrte. Ne vem, zakaj me mama ovira pri vsaki zadevi za katero sem zagret? Se res ukvarjam s samimi napačnimi stvarmi v življenju? To mi bo večna neznanka. Enkrat sem ji iz jeze reko, da bom šel namesto fitnesa trenirat karate. V fitnesu sem uspešen (kot sem že omenil ji fitnes nič kaj ne diši), saj sem v roku 8 mesecev brez dopinga samo z redno športno prehrano in treningi pridobil 15kg (prej sem bil ob 193cm in 78kg suh in tarča posmehov, zdaj je vsaj tega konec). K psihiatru me prosim ne pošiljajte, ker sem osebno mnenja, da bi ga v prvi fazi potrebovala mama. Če pa se motim pa me popravite. Za porabljen čas se vam iz srca zahvaljujem.

LP, miki

Spoštovani Miki,
tokrat ste opisali precej značilno vzdušje v tričlanski družini( edinec ob dominantni materi in spravljivejšemu očetu), ki ga vsi trije vzdržujete očitno v prepričanju, da bi bile spremembe lahko le še slabše.Pa ni čisto tako…
Postavil vam bom nekaj vprašanj, potrudite se najti nanje za vas čimustreznejše odgovore.
1.Ali je nujno, da se ob prepiru umaknete?
2.Zakaj ne vztrajate, naj vaš pogovor/prepir vedno poteka v sedanjem času?
3.Zakaj ne bi materi, ko pride domov, sami predlagali naj se le spočije, vi pa boste medtem pripravili hrano, pospravili prostore in opravili še kar je drobnih gospodinjskih del?
4.Kaj je po vašem pri karateju tako slabega, da ga ne bi smeli trenirati?
5. Zakaj ne bi mater zečer prosili, naj vas zagotovo zbudi dopoldne ob enajstih,kadar imate predavanja šele popoldne?
6.Ali ste že obiskovali in končali plesni tečaj?
Ali se vam ne zdi, da je sprehod s prijetno punco dosti zanimivejši,kot posedanje pri psihiatru?

Spoštovani dr. Rejec,

odgovarjam na Vaša vprašanja:
1.) Nujno da se umaknem vsekakor ni, vendar kot sem že omenil se zelo nerad prepiram. Vsekakor pa se ne bi umaknil, če bi to šlo za en pogovor, ki bi bil osnova za ureditev odnosov. Sam sem mnenja, da se s prepirom ne da rešit kaj dosti, sploh če nobena stran ne misli popustiti. Sprašujem pa se, zakaj bi to moral biti skoraj vedno oz. večinoma jaz? S tem problema ne bi rešil ampak bi samo pokazal, da sem se udal in se za svoje (pravice?) oz. želje ne bom boril. Mogoče imam napačno razmišljanje ne vem, vendar sem človek, ki se zelo nerad prepira, s bivšo punco sva se v osmih mesecih kolikor sva bila skupaj skregala samo enkrat in še to samo za par uric. Razšla sva se zaradi nepremostljivih problemov, vzrok ni bil v naju. Mogoče boste tudi rekli, da je konflikt včasih lahko pozitivna stvar, ki pripelje do bistva problema in rešitve le-tega, vendar v tem primeru zadeve jaz ne dojemam na tak način.
2.) Na to vprašanje je težko odgovoriti. Vztrajam…zdi se tako, kot mi hočete povedati, da naj se nikakor ne odmikam od prepira ampak ga naj nadaljujem, dokler zadevi ne bom prišel do dna. To se mi praktično zdi nemogoče, ker imajo prepiri večinoma enak izvor in se periodično ponavljajo. Kako zaustavit ta proces je pa drugo vprašanje, na katerega žal ne znam odgovorit. Vsekakor bi bilo se bilo potrebno temeljito pogovorit in najti nekje skupen jezik. Razlog, zakaj se mi zdi to nemogoče je predvsem v nezaupanju do matere in nenavezanosti, kot bi bila za pričakovati ob normalnem odnosu sin-mati. Zadeva je mišljena obojestransko.
3.) Ne vprašajte, koliko krat sem že to poslusil. Ko je rekla, da je zmantrana, sem ji rekel naj se malo vleže in spočije, ona pa najde 1001 izgovor zakaj to ni možno. Če si človek sam ne vzame časa mu ga noben drug ne more podariti. Kosilo je takrat ko pride domov že narejeno. Ali ga naredim jaz, ki itak pripravljam hrano, saj rabim glede na to da se ukvarjam s fitnesom redne obroke, ali pa ga pripravi oče. Veliko krat posesam celo stanovanje, pobrišem prah, pospravim posodo iz stroja itd. A ko pride domov je prva stvar, ki me vpraša ponavadi če sem vse to nareil in po možnosti gre vsako polico pregledat če je res. S tem me praktično dokazuje samo to, da v moje delo ne zaupa. In ponavadi z opravljenim itak ni zadovoljna.
4.) S karatejem absolutno ni nič narobe, meni je to zelo zanimiv šport. Če se zdaj ne bi ukvarjal s fitnesom se bi verjetno s kakšno borilno veščino (ob verjetno večnih prepiranjih. Fitnes sem na začetku izbral zato, ker nisem časovno strogo vezan na termin treninga, pri vseh ostalih športih ki so pa vodeni s strani trenerja pa moreš imeti prost termin, kar bi se mami zdelo že absolutno preveč.
5.) Kar se tiče zbujanja – jaz se z njo lahko zvečer dogovorim, da me zbudi preden gre službo, to ni problem. Zagotovo pa bo pred tem prišla vsaj nekajkrat v mojo sobo in ker ne spim trdno se seveda zbudim. Pa kot sem že omenil, niti slučajno se ne potrudi biti obzirna. Sprašujem se, če je moja soba v teh zgodnjih urah res prostor, kateremu se ne more izognit? Na stolu vidi hlače in pol je cela nesrečna ker niso v omari, na mizi vidi CD in ker ni v predalu je spet vse narobe, skratka vse more bit tip-top kot bi se temu reklo. Jaz pa ne morem in se predvsem NE MISLIM (nočem) držat vseh njenih normativov, ker bi se drugače počutil kot zapornik v kletki, ki mu drugi narekujejo tempo življenja. Zamislite si, kako bi ona reagirala, če bi jaz prišel v kuhinjo pa bi reko kaj delajo vse te položnice na regalu, pospravi jih v predal. Nadrla bi me in to z vso pravico, jaz pa te pravice nimam in se mi tak način niti ne zdi primeren. A to še ne pomeni, da moram narediti vse kar si ona zamisli in se z vsem strinjati – kakor hitro se ne so tukaj konflikti. Joj tema je bila zbujanje jaz pa sem opisal še vse druge stvari..
6.) Plesni tečaj sem nazadnje obiskoval v 8. razredu OŠ, ko smo se pripravljali za valeto. Način plesa v paru me trenutno ne zanima, morda pa kdaj, če bi partnerka izrazila željo po tem. Se ne bi branil, saj sem odprtega značaja kar se tiče spoznavanja novih stvari v življenju.
Punce trenutno nimam, zato to ne pride v poštev. Vsekakor se pa strinjam z vami:)
No, takšna je torej duša naše družine, seveda posplošeno a upam da dovolj nazorno prikazano, da ste si ustvarili svojo sliko. Očeta sem zaenkrat iz vsega tega izpustil, saj so konflikti z njim dosti bolj redki kakor z mamo. Mogoče pa pri vsem tem vseeno igra kakšno pomembno vlogo a se je trenutno ne zavedam. Mogoče edino prevelika pasivnost v določenih situacijah – vse prevečkrat se strinja z mamo in mislim da ne pove svojega pravega mnenja. Vprašanja, ki iz tega sledijo so:
– kaj si vi mislite o meni,
– o moji mami,
– o splošnem družinskem stanju,
– kako se rešiti večnih konfliktnih situacij in ali je to sploh mogoče,
– kako naj dobim samozavest, ki je nikoli nisem imel,
– ali bo s tem prišlo tudi do povečanja koncentracije ali je to poglavje za sebe in
– ali je možno da kdaj funkcioniramo kot družina v kateri vlada zaupanje, spoštovanje in določena mera strpnosti. Naj omenim, da neke čustvene navezanosti do staršev nisem nikoli čutil. Morda je to odgovor na vprašanje, zakaj se toliko bolj navežen na punco, ko jo imam. Ne vem, veliko sem že razmišljal o tem a vprašanj je več kot odgovorov, vsaj tako se mi zdi. Mislim, da je to vse, kar imam danes za povedat, vsekakor pa bi bil vesel nadalnje debate na to temo oz. nasvetov. Za odgovore se Vam zahvaljujem.

LP, miki

Spoštovani Miki,
ni prepir, če strpno zagovarjate svoje poglede, tudi ni prepir,če logično utemeljite svojo upravičeno željo po daljšem spancu, pomembno je le, da prizorišča ne zapustite ob prvem izrazu nestrinjanja.Matere pri njenih letih ne boste mogli spremeniti, dosežek bo že, ko vam bo priznala utemeljenost vaših argumentov.Sicer pa,študij traja v najslabšem primeru( seveda pod pogojem ,da boste svoje obveze v roku opravljali) šest let in po tem času boste lahko nemoteno krojili svoje življenjske navade.( morda na drugi lokaciji).

New Report

Close