Koliko se derete na svoje otroke?
Eno temo nižje smo že obravnavali poslušnost majhnih otrok.
Sedaj me pa zanima, koliko se derete na svoje otroke stare 2-3 leta? Hči je sedaj v obdobju “Ne nočem!” in “Zakaj?”. Moram reči da je včasih resnično utrujajoča ko že 10x ponoviš nek ukaz pa ne posluša.
Sam poskušam s stopnjevano glasnostjo ukaza doseči željeno, tako da se na koncu precejkrat zalotim da se “derem kot strgan jeshar”. Poleg tega da je to precej utrujajoče zame ne vem če to tudi dobro deluje na otroka. Včasih ko že kmalu (v tretjem poizkusu) uporabim končno stopnjo dretja se kar zdrzne in v jok. Se mi zdi, da je za hčero taka “zvočna klofuta” hujša kot prava klofuta. Poleg tega pogosto dretje na otroka naj ne bi bilo dobro zanj.
Prave klofute (okoli ušes ali po riti) ji do sedaj nismo prisolili, pa sedaj ne vem, če ne bi bilo mogoče včasih bolje da bi jo. Sploh nama z ženo počasi zmanjkuje idej, kako pri hčeri doseči poslušnost.
Komentarji zaželjeni.
lp EnOči
Moja mama zmeraj rada pove zgodbico, kako je na govorilnih urah pri meni v šoli učiteljica “pojamrala” neki mami, da je njen sin zelo glasen (naglas govori, se dere, rad preglasi druge…) in je to mamo vprašala, če so pri njih doma tudi glasni. In se je potem ta mama z visoko frekvenco zadrla nazaj: “Kaaaaaj? Pri nas pa že nismo glasni!!!”
No, kaj želim povedati? Najbrž se je ta moj sošolec navzel glasnosti pri svojih starših. Če so starši glasni, se derejo in burno reagirajo, se bodo po mojem mnenju otroci naučili enako odreagirati. No, saj vem da je najlažje pamet drugim solit… Tut jaz se kdaj zaderem na sina (star leto in pol), ko noče ubogat. Ampak kaj naj pa naredim, če lepa beseda ne zaleže? Dela ravno tisto česar ne sme (npr. tolče s kovinsko žlico po stekleni jedilni mizi v kuhinji) in bolj mu dopoveduješ da ne sme, z večjim užitkom to dela. (No, saj drugače je pa zelo priden fant):
LP, Taši
Welcome to club… tistih staršev ki smo mislili da bomo vse zlepa in oh in sploh, potem pa smo ugotovili, da je treba včasih poseči tudi po dretju in kakšni klofuti sem in tja.
Imam stare otroke 3,5 – sin let in 16 mes – hči.
Koliko se derem? Čist odvisno od tega kaj mu rečem oz. prepovem, in kolikokrat sem lepo ali s povišanim tonom prej že opozorila. Saj veš, poveš ankrat, dvakrat, pa bolj naglas, pa še enkrat bolj naglas in tako se stopnjuje dokler ti ne dvigne pokrovke…potem se zaderem na ves glas. In edino to zaleže. Povprečno ene 3x na teden. Tepem jih ne, le mogoče tako malce po roki kadar hoče obračat gumbe pri štedilniku in podobno…
Pa priznam, da je odvisno tudi od mojega razpoloženja. In lune tudi, ta se pozna na vseh nas.
Sina sem klofnila samo enkrat in to takrat ko sem mu neštetokrat rekla naj nekaj neha delat, pa se je obrnil k meni, zamižal, pokazal jezik in zadrl “eeee”, je bilo očitno da mi to dela v posmeh. In takrat sem ustrelila kot iz topa. Ne močno, ampak je vedel potem zakaj se gre.
No, jaz sem ena tistih mam, ki vsaj teoretično mislim,d a je otroku treba pokazati, kje so meje (dejte me hitr na grmado!) – in to včasih tudi s klofuto. Pa ta klofuta ne pomeni, da mora boleti – ni to tepež po obrazu ali s pasom ali kako šibo po hrbtu – daleč od tega.
Ampak večkrat sem opazovala svoje nečake in njihove starše. Bolj ko otroku nekaj prepoveduješ, bolj to počne – to je jasno, to vsi vemo. (Morda bi bilo dobro že tu “uporabiti domišljijo” in že pred tem narediti nekaj, KAJ, je pa tisto bistveno, kar nas vse starše zanima). Ampak oče mojega nečaka je stalno govoril:”Ne, ker te bom po riti. Nehaj, ker boš dobil po riti, sem rekel”, bolj odločno, a nikoli se ni zadrl, niti ni bil zadirčen, samo mirno je to ponavljal. A ga ni po riti! In to je zame napaka. Če rečeš, da ga boš, če ne bo nehal, ga potem tudi moraš, če ne neha. Ne pa, da to samo govoriš. Drugače se otrok za moje pojme nauči, da lahko počne, karkoli hoče, četudi oči reče, da ne sme, da ga bo po riti, ker ga itak nikoli ne.
In glej ga hudiča, enkrat mu je tamau tako stopil na žulj, da je po ta desetem “te bom po riti” res dobil po riti. Tako neznatno, da je kaj! IN mali v jok. Totalno je bil užaljen, sploh ga ni bolelo. Štos je bil samo v tem, da ni pričakoval. Ker ga nikoli ni “udaril”, četudi je tako govoril. Tokrat ga pa je.
Res raje poišči drugo metodo kot “tepež”, če tega potem ne narediš. (To velja tudi za druge obljube, tudi tiste “ta pozitivne”. Otrok dobro ve, kaj je obljuba in hudičevo si jo zapomni).
Kar se pa tiče dretja – ko takole teoretiziramo, je verjetno vsem logično, da nikomur ne koristi. Pa vendar marsikdo to počne. Kaj točno zaleže v praksi, da otrok preneha početi neko neumnost, je pa popolnoma druga zgodba.
Žal ne vem odgovora, bojim se, da se bom tudi sama veliko drla na otroka, ko ne bo ubogal (ne vem, od kod mi to dretje – doma se že nismo drli; mama in oče sta tako miroljubna človeka z glasovi naravnana na hudo nizko jakost – tako da ni vedno nujno tako, kot pravi “taši2004”.
Osamiti ga – morda res. Sama se še do danes živo spominjam, ko em je vzgojiteljica v vrtcu poslala v kot (gledaš v steno in se ne smeš obračat nazaj in gledt, kaj počnejo drugi). Stara sem bila 5 let. Še po 25-ih letih mi je to ostalo v živem spominu. Morda zaradi narave same kazni, morda zato, ker me je po kivici poslala v kot (nekdo drug je meni iz rok iztrgal igračo, ne jaz njemu:)).
To je stvar prepričanja staršev. Morda res bolj vzgojno kot kakšna “klofuta” po riti. In malce je verjetno odvisno tako od starosti kot od situacije same.
Verjetno je ignoranca odgovor na marsikaj, samo problem je v tem, ko je težko ignorirati recimo, kako ti razbija po stekleni mizi, kako se z glavo zabija ob zid …
Če bi imela vsaj ena mamica recept za to, verjetno s tem starši sploh ne bi imeli težav. Vseeno pa tudi mene zanimajo vaše izkušnje – predvsem tiste, ko vam je morda uspelo, da je otrok prenehal s stvarjo, ki ste mu jo vi parkrat prepovedali, on pa je to sebi v užitek vam v jezo, tako strastno počel.
Bolj ko se, manj sliši in bolj se moram. zakon, ki drži kot pribit. Prvič sem samo sebe zalotila, da se čist preveč derem okoli leta in pol, drugič pred kakim mesecem. Zavestno sem se nehala predirat, ker ne morem biti tako glasna, da bi me otrok slišal, če me slišat noče. Lahko počim, ampak slišal me vseeno ne bo. Dretje je vedno glasnejše in vedno manj učinkovito, treba je najt novo metodo. Pri skoraj treh letih rečem nekajkrat, včasih 3x, včasih 5 x, vedno povem, kaj bo sledilo, če ne bo slišal. Če ne sliši, obljubljeno naredim. Vedno. Ni bonbona, ni čokolade, ni risanke, ni ighračk – kar pač zagrozim. In me nobeno naknadno angelsko obnašanje ne premami več. Zadnjih 14 dni ne tulim več kaj dosti, ker ni treba. Spet se je navadil poslušat in ubogat. Ajde, ni poosebljen angel, kje pa, ampak zadostuje, če ponovim s “tistim” glasom, ki je še vedno zelo daleč od dretja.
Tisto o skrivanju od spodnjega posta: ne gre za skrivanje! Gre za to, da si hčerki večkrat razločno povedal, da greš. Ker te že dolgo ne jemlje več resno in te navija okoli prsta, kot njej ustreza in jo na koncu vedno cepetajočo na silo odneseš z igrišča, je po mojem čas, da ji svoj odhod tudi plastično predstaviš. To pomeni, da greš, da te opazuje kako odhajaš in tudi kako izgineš. To ni skrivanje v stilu “ker me ne ubogaš, bom šel!” To je narobe, sploh pri tako majhnem otroku, to, da pa po večkratnih svarilih in opozorilih, kaj boš naredil, to tudi narediš, je zelo daleč od kakega zapuščanja ali skrivanja. Vsaj moje mnenje je tako. Lahko pa seveda še vedno v nedogled paktiraš, kolikokrat bo še šla na tobogan in jo na koncu še zmeraj jokajočo odneseš…
To, da otroka zapreš v sobo, je zame osebno 100 x hujša in težja kazen od ene na rit, vsaj za otroke do 5. leta. Mnogo me jih je že prepričevalo, ampak moje mnenje ostaja nespremenjeno. Lahko otroka odstraniš od tam, kjer dela štalo, tako majhen otrok pa rabi vsaj vidni stik s starši. Ne more še toliko razumet, da bi razumel ta vzgojni ukrep, ve pa, da je izoliran, kar je zanj muka. Kjer se obnese. super, pri nas se ne in povzroči dobesedno histerijo. Uporabila sem ga samo 1 x.
O hrani – rojen s 4,5 kg, pri 7 mes ni imel 6 kg, pri enem letu ne polnih 8, pri enem in pol slabih 9 itd. Kalvarija s hrano, dvojega pa nisem nikoli počela: letala za njim z žlico in kuhala po želji. Danes je vse, obrnilo se je samo od sebe in čez noč. Ni hud jedec, nikoli ni lačen, nikoli ne prosi za hrano, vendar je vse. Ne pustim nobenega izmišljevanja in tudi ne moledovanja, da bo prišel jest. Ko je na mizi, se je. Vmesnega grickanja ni in ko z možem pojeva, je s hrano do naslednjič konec. Običajno priteče, ko najina žlica drugič udari ob krožnik, še preden zagrozim s pospravljeno hrano. Ker ve, da mislim resno in drugih nadomestkov ne bo. Vajina deklica ve, da je to “močno” področje, kjer lahko uveljavlja svoje – zakaj tega ne bi počela?? ;))
Moj sin je pol leta strejši od tvoje hčerke, lahko ti povem samo, da ne vžge vedno vzgoja z vatiranimi rokavicami., čeprav bi jaz tudi raje to, kot kak oster prijem. Vendar otroci iščejo meje in omejitve, ker jih rabijo za svoj zdrav razvoj. Če hočeš, jih tisti “plot” po eni strani omejuje, so nanj jezni, ga želijo podret, po drugi pa ga potrebujejo in želijo, ker jih varuje – pred marsičem. Kako najdeš tisto pravo mejo, da bolj kot omejuje varuje in da otrok to občuti – v tem je po mojem bistvo starševske modrosti. Ne boj se kdaj svoji deklici tudi zameriti in ostati neizprosen, “trd, grd in nesramen” – tudi to je en obraz starševstva in tudi tega otrok rabi.
Seveda je marsikaj odvisno od tega, kolikokrat “ukazujete”. Če se ukazi namreč vrstijo kar naprej, se jih otrok nauči preslišati. Velikokrat se namreč lahko zalotimo, da otroku kar naprej nekaj ukazujemo in od njega nekaj zahtevamo, posebej če smo slabe volje, če zmanjkuje časa, se nam kam mudi ipd.. Če se to kar naprej ponavlja, na otroka deluje odbijajoče, pred tem se pa ne more in ne zna drugače braniti kot da množico ukazov enostavno presliši. Tukaj bi težko govorili o resnični neubogljivosti.
Mislim, da je pametno že vnaprej postaviti določena pravila, da bo otrok vedel, kaj lahko ob določenem času pričakuje, kaj mora storiti, ob kateri uri mora hoditi spat ipd.. Teh stvari naj ne bo preveč, vendar pa od njih ne odstopajte. So pa tudi druge stvari, o katerih otroku dovolite pogajanje. Lahko obleče ta ali oni pulover, lahko greste na sprehod sedaj ali čez dve uri ipd..
Seveda je dobro, da se na otroka čimmanj derete, čeprav se kdaj pa kdaj zadere vsak. Če vas drugič presliši, jo enostvano fizično odpeljite tja, kamor želite. Če noče jesti, ko je za to čas, je zelo uporaben nasvet Škratka solatka: nobenih vmesnih grižljajev in dodatnih drugih jedi, če ne pride k mizi pravočasno, odnesete krožnik. Resda so potrebni jekleni živci, vendar se zagotovo obrestuje ob doslednem in prijaznem ravnanju. Naj otrok čuti posledice svojih napačnih odločitev – seveda glede na njegovo starost.
Moram priznati da prevečkrat. Sin je star dve leti in popolnoma nič, ampak res nič ne uboga. Poskušali smo že vse mogoče načine, pa nič ne zaleže. Se mi zdi, da še najbolj zaleže lepa beseda. Ampak včasih popustijo živci in ne gre drugače. Glede na to da se večina vrstnikov tako obnaša, se tolažim da je to samo obdobje. Upam.
Želim vama čim manj dretja.
Koliko se derem? Čedalje manj. Ker dejansko ne pali. Ko enkrat začneš, se moraš dreti čedalje bolj za isti ali čedalje slabši efekt. Zato sem zdaj nehala. Povem enkrat, dvakrat. Če ni odziva, povem še, kakšna bo kazen, če stvari ne stori. Četrtič ukrepam. Pa praktično ni več treba, ker smo zagroženo dosledno izvajali. Star je 4 leta in se mi zdi, da smo eno vzgojno fazo že dali skozi.
Vem , težko je ampak mi se ne deremo.Grozno stisnemo zobe in gavorimo kar se da prijazno a odločno.Zvečer,ko gre sine spat,greva z možem izmenično na tek za dobre pol ure v naravo,takrat med tekom občasno kričim v nebo.Meni pomaga.Nočem, da otrok vidi, da me je spravil ob živce, tega enostavno ne sme videti, dovolj je že to , da prav gotovo čuti.Ali pa prepevaj medtem ko je “zoprn”.LP
No, ko sem bila pa jaz majhna sem pa poslušala samo dretje in dretje, sploh ni bilo normalnega pogovora. Tudi tepena sem bila velikokrat, včasih kar tako spotoma! Da ne govorim o trm, da nikoli ni bilo dobro tisto kar sem sama naredila, pa naj je bila to na zečetku rizbica, potem pa kosilo, mami je bila vednoi boljša od mene in ko sem se nekoč trudila, da bi lepo pospravila kopalnico, sem vsa vesela pokazala kaj sem naredila sem jih pa slišala, da strešnega okna nisem pomila, pa da kaj sploh pospravljam, saj mora ona tako ali tako vse popravljat, ker ni dobro. Ker sem bila tako slaba sem našla stvar pri kateri sem bila boljša od nje, ŠOLA, postala sem obsedena z učenjem, pri 18-ih sem cele noči sedela pri knjigah, tako da sem 4 letnik naredila z odličnim uspehom, če pa sem slučajno domov prinesla manj kot 5, ali kasneje manj kot 10 sem padla v depresijo. Na koncu sem pristala pri psihiatru. Pri 19-ih sem odšla od doma, šla sem k fantu, sedanjemu možu. Pustila sem faks in sedaj sem mamica 20 mesečnika. Imam 3 leta delovne dobe in delam v ZD, kot medicinska sestra. Imam še načrte zase.
No z mami se sedaj bolje razumeva, čeprav se ona dretja ne bo odvadila, prav tako tudi ne bom nikoli tako dobra kot ona, kaj češ s tem sem se sprijaznila. Moram pa povedati, da bi lahko tudi jaz postala taka, kot ona in da sem se že velikokrat zalotila, da ji pastajam podobna, takoda sva se z možem zmenila, da me opozarja.
To vam pišem zato, ker tako lahko nevede puščate na otroku posledice, ki se jih niti vi niti otrok ne zavedata. Moja mami drugače ni slaba oseba in me ima rada, kot tudi jaz njo, ko sem spoznala sebe in svoje težave sem ji hotela pomagati, vendar ima svoja prepričanja, proti njim se pa ne morem boriti, če sama ne želi. Saj jo razumem veliko je pretrpela, prvi otrok, moj brat ji je umrl 4 dni po porodu, mogoče je tudi to pustilo posledice! No do mojega mlajšega brata sprva ni bla taka, na koncu pa tudi in tudi on ima posledice, je bolj jokav in zadirčen, tudi sedaj ko ima 20 let.
Veliko težav sva imeli, ko je začela paziti na mojega sinčka, ker je hotela delati po svoje, vzgajati ga tako kot je mene. Počasi in z veliko mero potrpljenja sem dosegla, da vsaj osnovne stvari dela tako kot jaz hočem in mislim, da je prav, ne vem lahko, da se tudi jaz motim. Seveda upoštevam tudi njene nasvete, mislil tudi, da jo je vnuček malo omehčal.
Seveda imam tudi očeta, ki je stal bolj ob strani, čeprav sta se tudi onadva velikokrat prepirala in ko sem jaz šla očka pravi, da je še hujše.
Upam, da bo mami nekoč pustila, da se ji pomaga in da bi svojo jezo-žalost obrnila v nekaj drugega, do takrat pa ji bomo vsi stali ob strani, kolikor nam bo dovolila!
Žal mi je, da moram brati take želostne zgodbe in hkrati sem vesela zase, da si to tako prepoznala pri sebi, mami, pri vaši družini, da si lahko ukrepala in da se je izteklo, tako kot se je.
Poznale sem dekle, ki je imelo doma podobno situacijo. Nanjo so se stalno samo drli (ne vem, kako je bilo, ko je bila dojenček, malče in otrok, ker sem jo spoznala kot najstnico in takrat je bilo tako).
Mama in oče sta imela taki službi, da sta bila veliko odsotna in ko sta prišla domov … ne vem ali sta bila tako utrujena, da sta njej ukazala delati vse te reči ali se jima ni dalo ali se je celo začelo pri tem, da jima je sama hotela ustreči, ker je pač pametna rahločutna punca in si je mislila: Glej, kako sta utrujena, bom jaz skuhala kosilo, da ko prideta domov, ju bo topla hrana čakala na mizi.
Res ne vem, kaj je bilo prvo. Dejstvo pa je, da je vse gospodinjske reči (kuhanje, sesanje, pomivanje, pospravljanje, brisanje prahu, pranje, likanje perila, …) počela sama. Poleg šole, seveda.
In vse je naredila narobe. Stalno sta ji težila za vsako malenkost, stalno sta se drla nanjo. Jaz sem bila samo enkrat pri njej doma, ker sva hoteli pripraviti neke reči za novo leto, pa še takrat ji je mama zatežila (pred mano, kot da me ni, brez kančka sramu ali zadržanosti), da kaj še dela perilo v škafu, da nej ga gre ta trenutek obesit. Jaz sem samo debelo gledala. Očitno je bilo vse res, kar je govorila.
Namreč, kaj je bilo s to deklico?
Imela je težke psihične probleme; učila se je non-stop v vzravnani drži 10 ur skupaj (v taki drži sem prepričana, da malokdo zdrži 2 uri, ona je to počela vsakodnevno), imela je bulemijo, anoreksijo, ne vem koliko psihiatrov in ne vem kolikokrat je bila v psihiatrični bolnici …
In kljub tem dejstvom se je mama popolnoma isto obnašala do nje. V svoji vzgoji svoje (takrat mislim da 17-letnice) ni čisto nič spremenila. Ne vem sicer, kako je sprejemala hčerino duševno bolezen, a do nje se je obnašala kot do “normalne” odrasle osebe – kot da nima nobenih težav (očitno si je zakrivala oči, a kaj se je dogajalo v njeni notranjosti ne vem) – in ji še vedno nalagala vse delo doma.
Tako da … kaj naj rečem? Starševstvo je res zahtevna stvar, predvsem zaradi tistih ključnih momentov, ki so tako zelo pomembni za vzgojo, pa tako lahko jih je zgrešit.
Pri sebi moramo iskati načine, da se skuliramo (recimo tek v naravi in dretje v nebo, ja!), ker itak se v večini strinjamo, da dretje ne zaleže. Je samo odraz naše nemoči.
Da bi bili pri vzgoji naših malčkov čimbolj uspešni!
živjo,
ne obupat, imam 4 letno hčero, pri njej je najbolj delovala obratna psihologija.
Če je imela izpad z metanjem po tleh ali razbijanje z priborom po mizi, ali kaj podobnega, sem brez dretja in živciranja dosegla svoje tako, da sem jo vzpodbudila, da naj to še dela. Otroku ni več zanimivo in tega skoraj nikoli več ne bo počel. Probajte, pri meni je vsakič vžgalo.
Lep pozdrav
