Tu pišem, ker nimam nikogar, komur bi se zaupala in pogovorila o svojih težavah.
Počasi imam dovolj svojega soproga in življenja z njim. Počutim se demoralizirano zaradi njegovega obnašanja. Počutim se kot, da imam kamen na prsih. Ne morem več tako živeti. Želela bi dihati, se počutiti lahko, veselo, ko vidim ljubljeno osebo. Živeti z njim je kot s tempirano bombo – vedno je živčen, nikoli mu ni nič prav. (Ne smem kupiti določena oblačila za otroka kot si želim, ni dobro, če kdaj Nutello poližem z žličko, ni prav, če kaj skuham na določen način,…)
Poročena sva šele nekaj let in imava majhnega otroka. Kmalu po rojstvu otroka sem ponovno zanosila, vendar me je prisilil k prekinitvi nosečnosti, ker zanj ni bil prav čas za otroka in ga ni načrtoval. Ko ga vprašam kdaj bo čas za drugega otroka, vendar vedno najde kakšen izgovor. Čas pa teče, in tudi mlajši otrok odrašča, in ne vem kaj bo imel od sorojenca s tako veliko starostno razliko.
Ko sem bila v porodnišnici z otrokom, je bil prvič fizično nasilen nad mano, ker sem ga razjezila, ker nisem nekaj naredila takoj, ko je on rekel.
Med prepiri je bil večkrat nasilen in me je porival ali grabil za roke, da sem imela povsod modrice, udaril po obrazu, glavi. Zdaj je dve leti od kar je prenehal s tem. Ko se razjezi, meče stvari okoli sebe, včasih tudi vame…
Od letošnjega januarja je brezposeln. Včasih gre kakšne dni delat, drugače pa je doma in večinoma na svojem mobitelu gleda videe in novice. Pravi, da je v depresiji. V tem času ni niti enkrat skuhal kosilo, da bi mi pomagal, medtem ko sem jaz v službi.
Najraje bi ga vrgla iz hiše; ne prenesem ga več. Do njega ne čutim nič. Nisem zaljubljena vanj. Nisem srečna z njim. Življenje z njim so samo še skrb za otroka in skupni opravki. Vedno znova in znova se trudim, da bi ga vzljubila. Poskušam biti optimistična…
Bi bilo sebično, če bi si želela počutiti ljubljeno in cenjeno, vredno?
Je vredno razdreti družino, ker sam nisi srečen v njej? Je bolje živeti sam z otromom kot pa gledati kako nekdo cele dneve leži na kavču, medtem ko pa sam utrujen hitiš, da lahko opraviš vsa hišna opravila…

neznanka, živjo! En zelo kratek čas sem bila v partnerstvu z nekom, ki je bil podoben tvojemu, nisva pa bila poročena. Imela sem isto izobrazbo kot on, celo isti fax, a sem bila zanj gnida. Nekako pol leta sem rabila / na5 podlage), da se spreminjam v prah, ki ga lahko frca mal okol. Prva tri leta so bila ok, pol se je začelo…Pa sem nekega večera, dobro vem, da je bilo okoli 11 ponoč, po enem od njegovih izpadov v pižami šla k mojim prespat. Takoj sem šla preklicat vsa pooblastila in na polici spremenila dobitnika zavarovalnine v primeru česarkoli. Vzela neplačan dopust, poklicala kolege, v 4 urah sem iz stanovanja odnesla VSE svoje zadeve, pazi tudi del kuhne in jasno, vsa oblačila. Ko se je vrnil iz službe, je iz besa razbijal po stenah itd, menda z macolo tolkel po banji- povedali sosedje, ki so klicali policijo. Ti povem, od strahu, zmagoslavja in vsega adrenalina sem se tresla ko šiba na vodi. Iskal me je v službi, tam sem uredila, da ga niso spustili naprej,,,Preko odvetnikov sem dosegla, ne sicer takoj, da me je izplačal, ker pa je nagajal, sem ga prijavila za goljufijo, ki jo je priznal- in naredil cca 3 mesece pred tem dogodkom. Kaj kje je sedaj- ne vem. Ni bilo lahko, ampak..zdaj sem mirna, uspela pa sem s pomočjo terapevtke malo sestaviti zadeve. Srečno.Aja, imam 46 let

Nekako na polovici tvojega teksta je verjetno vsakemu normalnemu človeku jasno, da moraš takoj (ampak čisto takoj) potegniti črto in začeti znova.
Ne razumem najbolje, kako ga lahko imaš ob takšnem obnašanju oz takšnem odnosu POČASI dovolj. Ljubi bog, da bi ga morala zapustiti še preden si pritisnila tipko enter.

V primerjavi s tvojim je bil moj zakon skorajda top, pa sem ga pred leti kljub temu končal. Preprosto ni šlo več, dejstvo, da je poleg mene ležala popolna neznanka, oseba s katero razen dveh hčerk nisem imel popolnoma nič skupnega me je dušila do konca. Misel na to, da bom nekoč ostal sam z njo je bila – OMG, še danes me oblije ob misli na to in kar mahnil bi sam sebe, da sem kadarkoli mislil, da bom z njo preživel srečno življenje. Mlado tele, kaj hočeš.

Ne, ni bilo lahko, na momente prav peklensko, ampak sem steral. In ona tudi in hčerke tudi. Ni mi žal in edino kar ne bi ponovil je to, da sem čakal in odlašal toliko let.
Po vsem kar sem preživel ti zagotovim, da so otroci samo velik izgovor, da ljudje ne grejo v ločitev. Stokrat lepše, mah ja, tisočkrat lepši odnos imam danes z njimi kot pa sem ga imel takrat ko smo bili še vsi skupaj. Pod tistim presingom jaz preprosto nisem bil jaz in to me je tako dušilo, da tudi otroci niso imeli veliko od mene.

Kot berem si ti pri vaši hiši tudi finančno št 1. To je en velik (čeprav ne tako zelo pomemben) plus.
Se pravi, da imaš škarje in platno v rokah.
Nikakor se ne zaleti, nič ne delaj na horuk, ampak se trezno vprašaj ali se vidiš s tem človekom čez 10, 20, 30 let … vidiš možnost, da spet postane kot je bil (vsaj domnevam) takšen kot takrat ko si se vanj zaljubila?
Če je zato vsaj malo možnosti si naredi uslugo in se odkrito z njim še enkrat pogovori, tako, ti si vsaj ne boš imel čez čas kaj očitati.
Če pa ga imaš dovolj, če se tvoje telo strese ob misli na to, da bi se te še kdaj dotaknil naredi to kar veš da moraš narediti … naredi načrt, začni z akcijo in se ne oziraj nazaj. Vse dokler ne boš dosegla to kar želiš.
Verjetno ti bi še pred leti napisal kaj povsem drugega, povprečnemu človeku se zdi misel na ločitev in slabo vest in mnenja sorodnikov ter prijateljev ob takih stvareh pregrozna.
Ampak verjemi, preživela boš tako ti kot otrok.
Tudi če bodo vsi proti tebi.
Tudi ko boš morala nekaj dni preživeti brez otroka, ker bo pač moral imeti stike z otrokom.
Vse to mine, nikakor pa ne bo minil občutek zavoženega življenja, če se boš zaradi milijona izgovorov žrtvovala ter ostala z njim.
Srečno!