Povejte, je to dovolj?, Kajti želim, da me več ni.
Odločila sem se, da svoj obstoj izbrišem s tega sveta. Resnično sem samo balast in v meni ter od mene nič lepega, dobrega ni. Osebam, ki jim še nekaj pomenim, pa to ne bo pokvarilo njihove kakovosti nadaljnega bivanja. O tem, da odidem in se RESNIČNO ne vrnem več nazaj, razmišljam že nekaj časa, razumno in hladno. Kadar mi je hudo težko v sebi, ko duša boli navzven opazno, ne mislim na to, kajti v afektu delujem katastrofalno. Sklenila sem, da najlažje ter s čim manj cirkusa odidem s predoziranjem uspaval in opiatov. Do sedaj sem se potrudila in pristopila tudi do oseb z roba družbe, kjer so mi pomagali, da sem nabavila Helex 0,25mg (30 tablet), Xanax 1mg (40tbl), Apaurin 0,5mg (30tbl), Dormicum 15mg (1tableta) in 40ml metadona. Toliko posedujem ta trenutek. Je to dovolj? Kajti kot zelo zgodnja najstnica sem pojedla 2 škatli Apaurinov in se naslednji dan zbudila v bolnišnici gledajoč se v ogledalo, obupana in razočarana, ker sem še tu in kako sem prizadela bližnje!!!!!. Bolj neumno kot v taki situaciji se človek težko počuti, verjemite mi! Nikakor nočem, da se to ponovi! Torej….. JE NAŠTETO DOVOLJ???
SisterofMercy,
včasih je res težko. grozno grozno težko, in na videz se kaže, kot da to tako tudi ostalo. Pa ni tako. v resnici se z nekaj besedami, objemi, nežnostjo vse spremeni. Res. Postopno postane drugače. In drugače doživljamo sebe, svet in vse druge ljudi. nekako lažje, boljše… spremeni se, čeprav na trenutke vse izgleda brezupno. Obstaja veliko lepših in boljših dni še pred teboj…in veš, nisi sama. Tukaj smo , če se malo ozreš okoli sebe, boš videla veliko ponujenih rok, ki ti nudijo pomoč in podporo. Nisi sama. Tukaj smo zate.
In svet je lepši ker si tu.
Poišči pomoč.
Stopi do EKI na Grablovičevi, pogovori se tam, povej zaupaj nekomu svojo stisko, Pokliči Samarijana ali Tom ali direkt na linije za pomoč v duševni stiski. Povej nekomu, mami, bratu, sestrični, prijateljici, sošolki, nekoga pokliči… povej, kaj doživljaš in kako se počutiš. Daj ven iz sebe… in dovoli, da se ti pomaga. Radi bi ti pomagali. Dovoli nam. Dovoli sebi lepši jutri.
Lahko tudi mene pokličeš ali se oglasiš na pogovoru, bova našli nekaj zate, kar bi ti lahko pomagalo, da se boš počutila bolje…
eejjj, pogum naj te vodi v prihodnjih dneh… pogum&srčnost.
Drži se,
javi plis, kam boš šla po pomoč.
Tukaj smo zate!! in jaz bom tu.
Oglasi se.
hold on baby
Mirjana
Pa se to…sem popolnoma sama. Vsi so me zapustili,m nikomur ni mar ali sem ali me ni. Tako da
……
Tebe nujno potrebujem. Javi se. Vse si bova povedali. Casa imam na pretek danes in jutri. Pocutim pa se otopelo nikogar ni ki bi se lahko obrnila nanj.
Najbolj v tem trenutku si zelim tako druzbo kot si ti in eno pivo…
Avtorica, mi vsi smo na poti življenja.
In verjemi, prav vsak dan je boj, boj, da gremo naprej.
Vsak nosi svoj križ, pestijo nas različne težave, od zdravstvenih, do finančnih, do ljubezenskih in še in še…Včasih nam je tako pri duši, da se razjočemo, potem pride lepši dan in posije sonce. Kaj naj ti svetujem? Opusti črne misli, s svojim dejanjem bi prizadela ljudi, ki te imajo radi. Sigurno je na tem svetu kdo, ki mu je mar zate!
Če bi nam šlo vedno vse gladko, če bi bili vedno zdravi in srečni, bi sploh še znali ceniti življenje? Želim ti vse dobro, ne obupaj!
Izgubila si sebe. Verjemi da je med nami veliko takih ki bi lahko mislili enako pa se borimo. Recimo meni je umrl otrok in bom vesela ce vsaj ti ostanes ziva. Resno, to da obstajas ima nek namen. Verjamem da ga ne vidis ampak verjemi da je. Najdi se, ce ze nimas za kaj ziveti, zivi za vse tiste otroke ki tako ali drugace umirajo. Samo zivi, to je nas smisel. Ko ti je res tezko, zadrzi sapo kolikor lahko, pa bos videla da je najvecji dar ki ga imas lahko da dihas da zivis, rabimo te tvojo energijo tebe. Ne stori si nic zalega. Prosim, vsi smo eno.
Škoda da vidiš samo temne sence okoli sebe. Škoda da vidiš samo slabe svari. In škoda, da iščeš pot v nekaj kar bo takoj zaključilo tvoj obstoj.
Veš, mislim, da ga skoraj ni človeka, da ne bi kdaj pomislil, da ima vsega dovolj. da bi vse zaključil. Veliko nas je takih, ki smo vsaj enkrat doživeli to. Meni se je nekaj vedno vmes sfižilo. Vedno je ravno takrat nekaj prišlo vmes. in me speljalo na drugo pot. v zadnjem trenutku.
Če imam sedaj obdobja, ko … si vedno rečem: “Ok, še vedno lahko naredim konec. zdaj in ta trenutek. Kadarkoli si bom zaželela. Ampak, kaj pa če počakam, da vidim kakšno bo jutro? Želim si videti jutro. “
zakaj mi jutra toliko pomenijo, ne vem. vem pa, da mi vsako jutro da vedet, da lahko začnem nekaj na novo. čisto na novo. samo če želim. lahko izbrišem ali vsaj probam izbrisat slabe spomine. lahko začnem na novo razmišljat. lahko odrežem slabe ljudi stran. vse to sem delala počasi. zelo počasi. ampak vsak rez slabega in vsakič ko sem razmišljala drugače … sem se bolj veselila jutra. pa ne jutra kot takega. jutra kot neko darilo, ki ga lahko izkoristim zase.
vsak izmed nas ima svojo zgodbo. vsak se bori po svoje. morda pa še malo počakaš? saj jih imaš doma v predalu, kajne? torej jih lahko vzameš danes, jutri ali čez en teden, mesec…..
kam se ti mudi? te ne zanima kaj si sposobna narediti iz svojega življenja? si si kdaj predstavljala, kakšne zgodbe boš nekoč pripovedovala svojim vnukom, ki te bodo poslušali z velikimi očmi in občudovali svojo babico? angeli te bodo pustili umreti, ko ne bodo več videli smisla… dokler vidijo smisel in poznajo tvojo vrednost – do takrat te bodo držali za roko in upali, da jih čutiš in upali, da veš, da so s tabo in da ne želijo, da greš.