Živjo!
Na Vas se obračam saj ne vem več kaj naj naredim. Imam dva otroka, prvi je star 5 let in ne hodi v vrtec, drugi pa 4 mesece. Sedaj pa se je pojavil problem saj je starejši otrok močno ljubosumen na mlajšega. In to je pripeljalo do takšne mere, da je omenil, da bi najraje umrl. Iskala sem ze psihijatra vendar ga nikakor ne dobim, noben nima casa in noben me ne jemlje resno.
Prosim za pomoč, kaj naj naredim.

Prvorojenec, ki je imel prej vso pozornost svojih staršev, lahko prične doživljati bratca oz. sestrico kot nekoga, ki mu »krade« starša. Otrok po navadi pričakuje, da mu bo prinesel novorojenček veliko zabave, da se bo z njim igral, in se ga zaradi tega veseli. Ko pride dojenček pa ugotovi, da se še ne more igrati z njim. Otrok težko razume, da se kar nenadoma pojavi nov dojenček in je povsem normalno, da je ljubosumen.

Otrok mora imeti možnost, da lahko čuti, karkoli pač čuti, ker je dobil bratca oziroma sestrico. Gre za to, da je na neki način izgubil mamico. In v njegovem svetu je to res. Tako pač je, ko pride dojenček. Taka je realnost.

Preprečite, da bi starejši otrok mlajšega fizično ogrožal (npr. tepel), ampak dovolite mu, da je nekaj časa hud, ljubosumen, jezen, žalosten. V njegovem svetu je to resnica in bolj bo imel občutek, da ga še vedno vidite, slišite, upoštevate … manj bo ljubosumen na bratca ali sestrico. Potrebuje čas, da se navadi na novo družinsko okolje.

Ne gre toliko za to, da je ljubosumen na bratca/sestrico, gre za to, da mu je hudo, ker je zaradi njega izgubil mamico na način, kot jo je imel pred njegovim rojstvom. Prej ste bili morda z njim 24 ur na dan, zdaj nista več sama. In nikoli ne bosta več na tak način sama, kot sta bila prej. Vi ste imeli devet mesecev časa, da ste se pripravili na prihod dojenčka, otrok (ne glede na to, koliko ste ga pripravljali, se z njim o tem pogovarjali) je nekega dne preprosto postavljen pred dejstvo, da je zraven njega še nekdo, ki je zdaj ogromno časa ‘priklopljen’ na mamico in ima, ko zajoka, vedno prednost.
Občasno si vzemite čas le zanj in se ukvarjate samo z njim. Pojasnite mu, da razumete in da veste, kako čuti. Da je jezen, žalosten in ljubosumen. Povejte mu, da je tudi vam težko, ker nimata več toliko časa samo za vaju. Povejte mu, da ga tudi vi pogrešate in da boste našli način, da bosta vsaj kdaj samo vidva. Vključite, če je to mogoče, čim več očeta, babice, dedke, vendar vseeno se zavedajte, da je mama ena sama in da je nenadomestljiva.

Dajte mu čas, da se otrok privadi na novo življenje, dajte tudi sebi čas, da ugotovite, kakšni bodo odnosi zdaj, ko vas je v družini več. Predvsem pa zaupajte, da bo otrok, če mu boste dali občutek, da je viden in slišan, kmalu sprejel tudi bratca ali sestrico.

Vse dobro vam želim,

Mirjana