MOM in NOM pri psihoterapevtu
Mene zanima, če kdo pozna koga s to motnjo, da se je odločil za psihoanalizo oziroma kaj podobnega ter kakšni so bili rezultati? Npr. ko hočeš it narazen s tako osebo, pa da mu res daš ultimat, tako kot kakemu odvisniku in se potem kdo odloči za zdravljenje, ker sicer se verjeno ne zavedajo, pač enako kot se odvisniki ne.
Pri mami sem samo opazila, da se drugače obnaša, ker sem se jaz naučila bit drugačna do nje in da ko začne imet izpade, jo takoj odločno ustavim, potem ne upa nič, včasih sem se je pa bala kot otrok. Ni se pa zdravila, niti jaz. Pri sebi sem veliko stvari razšistila in veliko brala o tem, tako da sem predelala nekatere zamere, kar v bistvu pomaga, ker potem se res izognem enim prepirom, ki bi drugače nastali.
Psihoanaliza tu nima kakšnega učinka, tudi večine drugih psihoterapij ne, razen kakšnih kognitvno – vedenjskih. MOje izkušnje ( in večine drugih) so, da takšna oseba ne gre po pomoč, razen, kadar ji voda teče v grlo ( dejanski strah pred izgubo nečesa pomembnega) in še to traja večinoma zgolj to takrat, dokler je grožnja prisotna. Nekaj poznam tudi takšnih, ki obiske pri terapevtu izkoriščajo za to, da še močneje manipulirajo s svojo okolico ( sem ubogi, terapevt mi je rekel, da…in pri tem izustijo kakšno laž, ki jim paše) in kakšnega tudi, ki je našel res nestrokovnega terapevta, ki ga obrača kot mu paše in zgolj fila svoje drame z njim, oz. takšnega terapevta celo uporablja kot orožje, da bližnje lažje maipulira.
Važno je, da se zaveš, da je vsak odgovoren zase, tako ti zase, kot tvoja mama zase. IMa pravico biti kakršna je in se ne spremeniti, če se tako odloči, ti pa imaš pravico, da poskrbiš zase in da ne dovoliš njenih manipulacij. Sama si rekla, da sedaj, ko si se začela drugače obnašat, ko si začela postavljati meje, česa ne dovoliš več, da se je tudi sama spremenila. IN edina sprememba, ki jo tukaj lahko dosežeš si ti sama.
Takšne so pač moje izkušnje, morda ima kdo drugačne.
GittaAna
Iz lastne izkušnje povem. Ko še nisem poznal tega foruma, ko še nisem prebral gradiva na to temo….sva bila na partnerski terapiji.. Hm…so bile tudi tam scene od joka, do zvračanja krivde na druge…terapevtko je ves čas vleklo k njej, da poizkuša razčistiti kaj in kako….ko ni bilo napredka sem imel dovolj. Enostavno sem se izpraznil. Še dandanes ostaja enaka, hvala Bogu nisva več v zvezi…me je pa na drug način presenetila o čemer sem že pisal na teh straneh… Skratka najbolje je, da te ljudi pustiš tam kjer so, živiš svoje življenje s svojo zgodbo..če je le mogoče…
OK tudi za alkoholike pravijo, da jih moraš pustit pri miru. Tudi oni se ne zavedajo. Eni pridejo do spoznanja in se potem gredo zdravit in zelo redkim tudi uspe. Ker imajo oboji motnje osebnosti, sem mislila da mora bit podobno, da tudi tu nekaterim, sicer redkim uspe. Tudi pri zdravljenju alkoholikov, se mora najprej začet spreminjat okolica.
Moja žena je šla k psihoterapevtu in mu razlagala, da “med njo in možem prihaja do nesporazumov.” Kot da je uboga žrtev, ki ji ni pomoči. V resnici pa ona ves čas podje*aba mene in otroke – ves čas obtoževanja, pikre pripombe, poniževanje, zmerjanje, točno ve, česa kdo noče slišat … Če se pa kdo slučajno postavi zase, je pa takoj uboga žrtev, ona joka in se meče po tleh, mi se moramo pa opravičevat, ker jo “napadamo”.
Tako da mora bit psihoterapevt kar brihten, da ne verjame vsega, kar mu uboga žrtev pove.
Moj bivši partner je točno vedel, kaj mu je, in je tudi hodil na terapije.
Ne vem, če je primerjava z alkoholikom ustrezna.
To motnjo je mogoče predvsem blažiti, da se oseba toliko obvlada, da ne pride do agresivnih izpadov. Način razmišljanja pa ostane enak. Težko ga regulira. Poleg tega so tu zadaj vedno tudi manipulacije in miselne igrice, ki jih človek z običajno zvezanimi možgani težko razume in sploh dojema, da ima nekdo lahko tako sprevržen um (žal mi na pamet ne pade primernejši pridevnik, ampak če odmislimo element zdr. priznane motnje kot bolezni, gre dejansko za sprevržen način razmišljanja).
Mogoče lahko primerjaš z agresivnežem, ki gre na tečaj obvladovanja jeze. Vedno bo situacija, ko ne bo sposoben vklopiti mehanizma za preprečevanje izpada, ker ga bodo notranji vzgibi enostavno prehiteli. Pri momovcih je to žal samo še pogosteje, ker je njihova motnja razpredena širše in zadeva vsa področja življenja, pri agresivnežih je povod mogoče očitnejši. Pa še tukaj bi jaz vsakomur svetovala, naj se ne zanaša na tečaj, ampak naj pobere šila in kopita.
Pri momu pa itak. Pri nomu pa, če je človek dovolj sebičen in samozavesten, se mogoče celo da preživet. Če si pa vsaj povprečno empatičen in zaupljiv, pa raje ne.
Nekje je treba potegnit črto, kaj je zate preveč. Ne moreš rešiti vseh in ne moreš ustreči vsem. Na stara leta ugotoviš, da se nima smisla ubadati z ljudmi, ki ti samo sesajo energijo. Nihče ti ne podelil nagrade za to, ker si se žrtvovala do konca za nekoga drugega, vztrajala in vztrajala, nenehno odpuščala in dajala nove in nove možnosti. Nihče. Na koncu boš ugotovila, da si svoje življenje, čas in energijo žrtvovala za nekoga, ki tega ni bil vreden. In tega ti potem nihče več ne more povrniti.
Meni se ni škoda trenutno “žrtvovati” za starše, ki so stari in rabijo pomoč. Moji prijateljici se zdim neumna. Starši ne bodo večno živeli in me ne bodo večno potrebovali. Morda nekaj let ne bom živela po svoje, ampak to je samo nekaj let. Ne gre samo za to, da sem jim to morda dolžna, ampak jaz to počnem, ker tako želim, nenazadnje me notranje pomirja, da je zanje poskrbljeno. Pri momu je pa to večen boj brez predaha.
Ko vse tole prebiram sem bila dolgih 26 let v zakonu z MOM. Prešla sva vse faze, po cca 6 letih se je začel obnašati povsem drugače, . . ignoranca, obtoževanje, prevračanje krivde, popolna odsotnost empatije in hudo ljubosumje,( metanje knjig po tleh, ko sem se hotela učiti in vožnja v okolici stanovanja, potem ko me je nenadoma zapustil in se mi ni javljal), trikrat dramatično odšel iz zakona in to pred otroci,…histerija, obračanje avta sredi ceste, ( ker mu nekaj ni bilo všeč) vožnja po avtocesti 200 na uro in še in še,..naslednji dan- kot da bi bilo nič, izredna zmožnost minimaliziranja problemov,…največkrat z izgovorom, “saj ni bilo nič, saj sem bil samo utrujen,”….NORO, vam povem, več kot NORO,….Ko mi je bilo vsega dovolj, je šel z mano do psihiatra ( če ima slučajno tumor v glavi), splošnega zdravnika, (če je vse v redu s ščitnico), trikrat do psihoterapevta, danes vem, da vse s figo v žepu. Vse je bilo v redu z njegovim telesnim zdravjem. Vse tri psihoterapevte je obsodil, da “držijo z mano”, in me prepričal, da to lahko rešiva sama, da ne rabiva tretje osebe, tretji je bil na njegovo željo celo moški, popolnoma mi je pretrgal socialno mrežo, na koncu je postal tudi nasilen, enkrat me je celo udaril,,,šla sem k zdravnici po potrdilo, še danes ga imam, to je zanj najhujša nočna mora, da drugi o njem mislijo slabo,…dvakrat se mi je zgodilo, da sem v trenutku umolknila, ker sem se zbala za svoje življenje, potem ko sem videla njegov zblaznel pogled in popolnoma hladnokrvne oči,.takrat sem vedela da je resnično čas za odhod,……..Njegovo sorodstvo je menilo, da naj “krivdo razdeliva na pol” in greva dalje, moje mi ni stalo ob strani, ker izhajam iz zelo bolne družine, to mu je bila “kot voda na mlin”, da sem jaz “nikakršna” on pa krasen, …govoril mi je da bi bilo vse krasno, če bi jaz ” le znala z njim”. Pri vzgoji otrok in še posebno, ko se je kaj delalo sva bila enotna,….Izleti, dopusti pokvarjeni,…..Končalo se je tako, da sem sama odšla do terapevtke, ker sem imela občutek, da se mi bo “strgalo”. Šele takrat se je začel klobčič odvijati,…Danes sva razvezana, on ima že novo žrtev, žensko, tujko in Ukrajine, z odraščajočim sinom, brez službe,..Spremenil se ni, kot mi pove sin,…jaz pa sem presrečna da sem se ga “losala”. Aha, postajalo je vse huje, čeprav sem vedno upala da bo bolje ,oz tako kot je bilo na začetku. NAPAKA;NAPAKA,….Samo toliko se je “potuhnil”, da sem bila uporabna za “naslednjo uporabo”, kot se je nekdo tu nekoč izjasnil. Pravilna ocena. Sem prepričana da psihoterapija tu res ne pomaga, ker oni se NOČEJO spremeniti,.ker jim to ustreza,….seveda pa rabijo za svoje manipulacije pravi “pol”, ki mu to dovoljuje,..ostali ga nikakor ne zanimajo,…To je pa naš problem
Dober izraz, potuhniti. Dejansko je tako. Načrtno se potuhnejo, pritajijo in te potem spet zaskočijo iz zasede.
Plus še nekaj – od moje zveze je minilo več kot dve leti, pa še vedno ni miru. Kolega mi je razložil, da je to hoovering, sesanje. Torej kot bi s cevjo za sesalec še opletali naokrog in te skušali prisesati nazaj. Ta kolega je iz ZDA, tam sta obe motnji veliko bolj znani. Po njegovem je mom še precej hujši od nom, je pa povedal, da se mnogi psihoterapevti s temi ljudi nočejo sploh ubadati, ker nima smisla. Ker jim ni pomoči.
Kot partnerji takih oseb naredimo veliko bolje, če se ukvarjamo sami s sabo. No, on je imel nom mamo in je prekinil stike z njo. Po njegovem mnenju edina rešitev.
Ga bom pobarala.
Njegova starša nista ločena … Je pa rekel, da očeta krivi v enaki meri kot mamo, ker ni nič naredil, da bi zaščitil otroke pred njo in ker zvesto sodeluje v tej njeni igri. Vem, da vas je tukaj nekaj fantov, ki ste težko sprejeli odločitev za odhod zaradi otrok. Ampak očitno je druga opcija, torej da si sekundant takemu staršu, še slabša.
Problem v ZDA glede skrbništva je podoben kot tu, mogoče še hujši, ker je zraven tudi veliko hujša finančna “kazen”.
Drugače na googlu nekaj pretresljivega branja:
Malček je trajalo, kolega je bil na dopustu. Tole priporoča (ne vem, ali je bila knjiga že kdaj omenjena tukaj gor):
https://www.amazon.com/Say-Goodbye-Crazy-Restore-Sanity-ebook/dp/B014W0587S#nav-subnav
Zivjo,
lahko rečem, da tele knjige še nisem prebral, vendar lahko rečem, da sem preposlušal veliko youtube videov od avtorja, Paul Elam, ima nek kanal, A voice for men, in se na veliko ukvarja s to problematiko, in lahko samo pohvalim njegov pogled na vse to.
V spominu mi ostaja, kako razume kakšnega očeta, ki ne ve več, kako naj zaščiti svojega otroka in sebe, da se nazadnje zabarikadira v kako hišo, ugrabi svojega otroka, in ga tako hoče zaščititi. Seveda bo tako tezko kaj dosegel, razen da bo sel v zapor in da bo se manj z otrokom, ampak dalo mi je misliti takrat, kaj se lahko zgodi z mano, če ne bom konkretno napravil nekih korakov, da spremenim situacijo.
Je povezan tudi še z eno psihiatrinjo in res lahko tu dobiš dobre ideje in nasvete, kakoravnati v situacijah. Recimo tudi navaja primer, ko je ločen moški še po parih letih letel k bivši zeni, ker “res nujno potrebuje pomoc, ker ji neka cev pusca”.. halo…v kako past lahko še vedno padeš, na nivoju FOGa in odgovornosti, krasen primer, kako je pač treba tako osebo lepo pustiti pri miru in jo usmeriti na obrtnika, zdravnika, policaja, ko se še vedno obračajo na nas…
skratka, če bo to kdo kupil in prebral, se priporocam za fedback.
In tudi se zelo strinjam, da res ni fer, da ce se moski ne strinja s pocetjem zene MOM/NOM, da ostaja in podpira to njeno ravnanje in s tem kvari sliko in senzorje otroka, ki je še bolj poškodovan. Tudi zato jaz odhajam in vedno bolj vidim, da je to prava odločitev.
lp SVO
SVO le glavo gor, naredil si že ogromno. Vsaj kar jaz spremljam tvojo zgodbo. Sam sem šel ven iz razmerja. Majhen otrok. Pa vendarle..sedaj živim, sem vesel, spet srečen, svoboden…. ni pa lahko, ker je komunikacija slaba, manipulira na dolgo in široko preko otroka. Kar je zame ZLOČIN. Da mati psihično in čustveno zlorablja otroka zaradi svojih travmatičnih izkušenj, da to je ZLOČIN nad lastnim otrokom.
Vendar je potrebno ostati miren, zavedati se da z MOMovci biti noro bitko na njihovem nivoju ni možno. Dati otrokom to kar smo, to bo najbolje. Vsaj v času ko jih imaš lahko pri sebi.
lp
alek