Pozdravljeni,
Odhajam prej, kot sem mislila. Mož je šel s sinom na morje, s hčerko (14 let) pa odhajava zaenkrat k moji sestri, da bom od tam v miru iskala stanovanje. Večino mojih stvari imam spakirano in danes že malo lažje gledam na kup posode, posteljnine, cunj … ki gre z mano. Ne bo lahko, ampak ne gre drugače. Priznam pa, da se bojim moževe reakcije, ko bo jutri zagledal prazne omare … Del posode, posteljnine, brisač itd sem vzela, saj si poleg velikih začetnih stroškov najema, ne morem privoščiti še nakupa osnovnih potrebščin. Doma je ostala večina stvari, tako da mu ničesar ne bo manjkalo. Sin (18 let) se je zaenkrat odločil ostati doma, ve pa da lahko kadarkoli pride za nama. Je več kot dobrodošel.
Se hkrati veselim, me stiska pri srcu, nočem biti v napoto sestri ali komerkoli in me je na smrt strah. Rada bi v miru našla trajnejšo stanovanjsko rešitev, da bo hči lažje šla v 9. razred, upam k dosedanjim sošolcem. Upam, da mi uspe!
Doma je pritisk še intenzivnejši odkar na glas govorim, da moram odditi. Od dobesednega klečanja pred mano, do obtoževanja sredi noči da ga varam s sodelavcem, do opravičevanja in kazanja na telesnih znakov bolezni zaradi trpljenja, ker odhajam, obtoževanja da lažem vsem okrog, da uporabljam besede kot so zloraba otrok, psihično nasilje in da on izpade pošast, psihopat … Nikoli ne vem katera verzija me čaka, ko pridem iz službe domov! Je pa neverjetno osvobajajoče govoriti in pisati o vsem kar se mi in se mi je dogajalo toliko let. Kot žaba sem bila vržena v hladno vodo in sedaj voda vre, jaz pa sem se odločila skočiti ven! Imam hude opekline, ampak se bodo pozdravile in bodo ostale brazgotine, ki me bodo vsakič spomnile, kako močna sem!
En miren in lep vikend želim, pa ne se pozabit imet radi!

Popravek: nisem bila vržena v hladno vodo, kar lepo sama sem skočila vanjo. Zato drug teden začenjam terapijo in upam, da se mi s pomočjo, uspe izognit še kakšni …

Ne boj se, vse boš zmogla. V začetku pomaga čisti adrenalin, ko ta poide,
priskoči na pomoč veselje nad novim, svobodnim življenjem.
Ne boj se prositi in dobiti pomoč od kogarkoli, vsaj enkrat v življenju si pa
res upravičena do nje.
Predvsem se trudi bistveno zmanjšati količino komunikacije z bivšim, dojeti
moraš, da so stvari, ki se njemu zdijo nujne za razčistiti, zate v veliki večini
popolnoma irelevantne, NISI MU DOLŽNA pojasnil, razlag, utemeljitev zakaj
si šla, osredotoči se nase in na urejanje sebe (kar si že začela) komunikacijo z
njim pa poskusi omejiti na pisno (mail, SMS), kar zelo pomaga.
Držimo pesti, srečno.

Hvala za vzpodbudne besede!
Res me trenutno adrenalin drži pokonci. Hodim na oglede stanovanj in upam, da bom čimprej na svojem.
Vse dobro želim!

MIckeyMouse na začetku je malo strašljivo, kot pri vsaki večji spremembi, potem pogosto pride en tak vakuum, ko začneš dvomiti , ko nimaš še niti novega življenja, pa tudi starega ne več….potem pa se stvari počasi umirijo, začneš dihat s polnimi pljuči in šele čez nekaj mesecev, ko si dovolj spočiješ od prejšnega življenja se stvari začnejo bistriti. Običajno je veliko olajšanje ( skupaj tudi z novimi skrbmi, če imaš z njim ( njo) otroke) in ker imaš več časa in energije zase se začnejo odpirati čisto nove stvari. Pogosto pride tudi kak moment, ko ti je žal, da nisi že zdavnaj šel, ko se megla razkadi in vidiš kako (pre) dolgo si vztrajal v počasi kuhajoči se vodi. Tudi takšno obžalovanje mine. Hitreje vzpostaviš novo življenje, hitreje gre stran.

GittaAna

Ponovno se javljam! 🙂
Hvala za vaša mnenja, res pomagajo. Malo manj strašljivo je vse skupaj, če veš približno kaj te čaka.
Če bo šlo vse po sreči, bom naslednji teden podpisala najemno pogodbo za eno leto z možnostjo podaljšanja. Zaenkrat je stanovanje v istem kraju, zato da bo hči lahko končala devetletko s svojimi sošolci. Tudi sin bo vsak dan hodil mimo stanovanja na poti domov iz šole, treninga, da bova lahko v rednih stikih. To me pomirja. Konec julija začnem z vseljevanjem, s 1. avgustom pa bom uradno na svojem. Včeraj sem si prvič v življenju kupila predpražnik! 😉 Nekje je treba začet.
Me pa precej vznemirijo kakšne bombe, ki še zmeraj priletijo, kljub temu da sem distancirana vsaj fizično. Že zaradi otrok ne morem popolnoma odrezat. Tast me je klical, da so taščo komaj zvlekli iz jezera, ker se je hotela ubiti. Da naj neham s to norijo in pridem nazaj domov, da bomo spet družina. Navrgel je še par stvari kaj sem povzročila doma s tem ko sem šla. Mirno sem še enkrat povedala, da je zame bilo nevzdržno zato sem šla. Da ne more nikoli več biti tako kot je bilo in da trenutno sebe rešujem in ne morem pomagati še tašči. Predlagala sem, da jo pelje k zdravniku. Naslednji dan sem poklicala kako je. Ni šla k zdravniku in pravi, da bo že preživela še to. Vem da trpita tudi onadva, vem da to ni moja stvar, ampak ne morem si pomagati, da mi ne bi bilo hudo. Hvaležna sem pa res, da je bil med to dramo doma sin s prijatelji na morju, hči pa z mano pri sestri. Trenutno sta mi sestra in dr. Zalokarjeva v veliko oporo. Tudi knjiga Ne stopajte več po prstih mi neverjetno pomaga. Bo še veselo pri nas! Samo da bom znala opremiti otroka pred vsem tem, čisto zaščititi ju žal ne morem.
Malo mojih misli!
Lepo bodite!

Bravo MickeyMOuse! To niso lahki koraki.
Ena od značilnosti ( zelo močnih) nezdravih,disfunkcionalnih okolij je, da se v trenutku, ko se nekdo odoloči, da bo izstopil iz te igre vsi združijo proti njemu in napnejo vse sile, da bi ga spravili nazaj na njegovo določeno mesto. V disfunkcionalnem sistemu vsak igra svojo vlogo ( Žrtev, Pomirjevalec, Nasilnež….) in z istopom enega od “igralcev” se vloge premešajo in na novo vzpostavljajo, zato se vsi borijo, da bi ostalo tako kot je, četudi imajo negativno in nezdravo vlogo, vendar jim je znana, vedo, kako se v njej vesti in kako obraniti. Sprememb se vsi bojimo in veliko ljudi raje ostaja v nezdravih odnosih, kot da bi se soočilo z neznanim.

Važno je, da se tega zavedaš. Vsak je odgovoren zase in za svoje odločitve. Če so oni odločeni, da bodo še naprej igrali svoje igrice je to njihova stvar in njhova pravica, venadr so njihove tudi posledice. Zanje ti nisi odgovorna. Odgovorna si zgolj zase in za svoja otroka. Če si se odločila, da z nezdravimi vzorci ali odnosi prekineš je to tvoja pravica ( skorajda dolžnost do sebe in otrok) , tvoja odgovornost in nihče se nimia pravice v to vmešavati.

Način, kako si odreagirala v primeru tašče je zelo dober. To je, da se nisi pustila izvati in nisi pustila, da bi nate preložili svojo odgovornost. Kot vidiš, se je v trenutku pomirilo. Če bi zgolj začutili , da to deluje bi imeli vsak drugi dan kakšno urgenco. Ko je meni moj momster zagrozila, da se bo ubila, če ne bom počela tako, kot njej paše, sem mirno rekla, da je to njena stvar, njena odločitev, da se meni sicer zdi, da ni najboljša, da ji pri tem ne morem pomagati, ker nisem strokovnjak in da lahko zgolj pokličem reševalce. In sem jih. Trmasto je vztrajala na svojem, da je delala samomor s tabletami, četudi v njeni krvi niso našli sledov, se pustila odpeljati v bolnišnico in še dandanes vsem razlaga, da je to res naredila, ne glede na dokaze. Zato pa nikoli in nikdar ni več poskušala kaj takega.

je težko biti ves čas v pozoru, kdaj ti bodo kaj spet zakuhali, pogosto je tudi težko biti tako “trdosrčen”, da se ne odzoveš na njihovo “stisko” , ker smo sočutni in ker smo tako vzgojeni. Vendar je neodziv edina pameta rešitev in tudi edina , ki deluje. V drugem primeru jim damo vedeti, da bodo dosegli svoje, če bodo posegali po takšnih stvareh.

Težko je, če imaš s takšnim otroke, vednar sem prepričana, da lahko vsako situacijo obrneš tudi sebi v prid. Res je, da bodo imeli težje otroštvo zaradi tega in da jim bo kdaj zelo hudo ( tudi tebi), vendar jih lahko s svojim zdravim odzivom in strategijami preživetja naučiš, kako se spopasti s težkimi situacijami in težavnimi ljudmi, s kateremi se bodo v vsakem primeru srečali kasneje v življenju, z razliko od drugih bodo vsaj dobro opremeljeni.

Ne skrivaj pred njimi, v njim razumljivem jeziku in brez pljuvaljnja jim razloži kaj se dogaja. Da jim ima oči ( tašča..) rad, vendar, da ima težave sam s seboj, da ne zna prav dobro z ljudmi…( ali kaj podobnega), da niso oni prav nič krivi ( četudi jim bodo morda to vsiljevali) in da ni na njih, da rešujejo tuje probleme na lasten račun. Bodo vzponi in padci ( ampak ti so vedno) vendar lahko na koncu vsi skupaj izplavate kot zmagovalci – ne takšni, ki so premagali drduge, temveč takšni, ki so še tako težko situacijo izkoristili za to, da so se iz nje nekaj naučili in nekaj pridobili.

GittaAna

Meni se pa ne zdi fer, da nekomu, ki si želi vedet vzrok, tega ne poveš. Četudi se ne bo strinjal z odgovorom. Res ne. Sama sem to 2x v življenju doživela, kar tako z danes na jutri. Pa jaz sem to naredila nekomu, ko sem še bila čist nezrela.

OK tisto zgoraj seveda v primeru, da si prepričan, da ne bo prišlo do kakšnih hujših reakcij in preprirov z nasiljem… kar je verjetno v teh primerih možno.

Nekaj so normalni odnosi z normalnimi ljudmi. Tam je lepo in prav, da imamo odprto in iskreno komunikacijo. Nekaj čisto drugega pa je, kadar si v odnosu s čustvenim vampirjem, oz. nekom, ki se vede kot nekdo z osebnostno motnjo. Tam se lahko pogovarjaš in razlagaš v nedogled, pa ne bo rezultata, oz. bo vse uporabljeno zgolj za to, da ti še bolj pijejo energijo ali te spravijo nazaj v svoje mreže. Tako ali tako si se v takem odnsu že nagovarjal čez in čez, zato je res bistvenega pomena, da se zaveš, da nisi dolžan ničesar pojasnevati, saj imaš pravico početi, kar meniš , da je prav in še posebej, kar je zdravo zate .

GittaAna

Žal je to res! Po najboljših močeh sem se trudila in razlagala, pa je bilo veliko tega na koncu še proti meni uporabljeno. Še nedolgo nazaj sem vedno pri sebi iskala vzroke, zakaj se do mene tako obnaša, s čim izzovem tako grozno uničujoče reakcije! Trenutno enostavno ne odgovarjam na sms-e, maile, niti če so polni obtožb in kritike, prikritih groženj, niti če v njih izpoveduje svojo ljubezen in me roti, da pridem čimprej nazaj.
Par dni nazaj sem se odločila, da trenutno nima smisla hoditi na skupne terapije, ker so zame izčrpavajoče in še poslabšajo situacijo. Po dveh terapijah pri dr. A. Mrgoletu, kjer se mi je na začetku še zdelo, da nama lahko koristi, sem bila kmalu po tem obtožena z moževe strani, da sem na terapiji lagala, manipulirala in prirejala dejstva. Sem odkrito priznala, da sem težko potem sproščena in govorim o mojih najglobjih čustvih, če imam ves čas v glavi kaj v bistvu sliši moj mož. Po petih urah terapije pri mag. A. Trampužu, ki ga je izbral mož, ker sta bila v OŠ sošolca in mu zaupa, ter naju je sprejel kljub dopustu, mi tak način, da se moža ni ustavljalo, ko je kar bruhalo iz njega, ni varen. Enostavno trenutno ne morem! Ne rabim razlagat, da ko sem sporočila svojo odločitev, da ne vidim smisla, se je vsul plaz sporočil, da se bova takoj ločila, da si ne zaslužim njegov priimek, da naj takoj preusmerim svojo pošto na nov naslov etc. Da ne govorim kako meša glave otrokoma! Ubijalsko težko je ostat potrpežljiv in pustit da čas pokaže resnico, ampak ni druge.
Verjamem, da si je težko predstavljat kako noro je vse skupaj, če ne doživiš!

Skupne terapije?
Zakaj pa? Ne razumem, res ne, zakaj bi trošila svojo dragoceno energijo za
skupno terapijo, če si v fazi odhajanja? Čisto prav, da si prekinila.
Še enkrat ; usmeri se NASE, na svoje potrebe, na svoje želje, na svojo rešitev.
Kaj on reče, kaj on misli, kaj on govori drugim, kaj on vpije, kaj ti on piše …
NI VEČ POMEMBNO!
Ti si odšla, on je preteklost, pred tabo je prihodnost.

Ko bi bilo tako enostavno! Terapevt A. Trampuž me je po telefonu prepričal, da če imam vsaj malo upanja, da bo bolje, da naj poskusiva pri njem. Klicala sem ga, da mu razložim zakaj me ne bo na skupno terapijo in kaj sumim, da je z možem. Velika napaka!
K A. Mrgoletu sva pa šla na mojo željo in preden sem začela odkrivat kaj se je v bistvu vsa ta leta dogajalo pri nas doma. Terapija je bila sicer zelo dobra in varna za oba, vendar žal trenutno neučinkovita, ker mož ni zmogel predlaganih majhnih korakov k spremembam in je začel name še močneje pritiskati in iskati instant rešitve. Ko pri meni ni več bilo takšnega odziva, kot ga je bil leta vajen, je udaril kontra z obtožbami in lažmi. Dejansko imava iz iste ure terapije popolnoma drugačne spomine. Ampak zdaj je meni vsaj jasno zakaj, kar mi nikoli prej ni bilo in sem mislila, da je z mojo glavo nekaj hudo narobe …
Vse skupaj je še zelo sveže pri meni, težko je kar prerezati po 25. letih, vseeno imam moža še vedno zelo rada. Spoznavam pa da imam žal rada iluzijo, ki jo je ustvarjal. Če je on med tistimi parimi procenti, ki se po šoku, da bodo nekoga izgubili, vendarle odločijo za dolgotrajno terapijo in začnejo raziskovati kaj je narobe, pa tega upanja ne bi rada zavrgla. Je pa res, da sem bila preveč prizadeta z njegove strani, da bi lahko kar odrezala preteklost in zaupala ter delala za skupno prihodnost. Tako je svetoval terapevt Trampuž. Ne morem! In tudi ne kupim tega, da sva bila v najinem zakonu za situacijo kriva 50:50.
Kakorkoli ogromno dela me čaka, da najprej najdem in okrepim sebe, pomagam otrokoma kolikor le lahko in trenutno je to vse kar zmorem. Je pa res težko!

Če prav razumem (res si napisala malo nedosledno in informacije se križajo), potem
te je zdaj terapevt prepričal, da ne odideš? Da počakaš na tistih famoznih par
procentov? Da pozabiš na preteklost in gradiš skupno prihodnost?
Ojoj.
Moj nasvet: ti lepo pojdi stran in NA VARNI RAZDALJI počakaj, če se bo res kaj
spremenilo in če je sploh kakšna želja po izboljšanju, ali pa je vse skupaj spet samo
še ena manipulacija, kako ti preprečiti odhod.
Saj upanje lahko obdržiš (če ti je pomembno) ampak bistveno je, da greš stran in
se okrepiš.

Ja malo zmedeno pišem, vem!
Terapevt me je v to poskušal prepričati, ampak mu ni uspelo. Sem tri tedne na varni razdalji, drug teden se selim v stanovanje, to se ne bo spremenilo. Moram biti fizično odmaknjena, saj mu edino tako zmorem postavljati meje. Pri tem se imam še veliko za naučit, prav tako otroka!
Kar se tiče ločitve je pri meni notranja borba. Dokončnost odločitve me straši. V knjigi Mejna … za telebane je opisana zanimiva tehnika dveh stolov. Menda jo uporabljajo tudi terapevti pri svojih klientih, ko se znajdejo pred težkimi odločitvami. Bom poskusila in sama sebe postavila pred dejstvo.