Pozdravljene sotrpinke / sotrpini!
Zadnji mesec dni sem vsak dan na tem forumu in še slutite ne kako ste mi, vsak s svojim delčkom videnja in spoznanja ter s svojimi zgodbami, pomagali. Ne morem več zanikati, da sem 22 let poročena, 25 let v zvezi z visokofunkcionalnim MOM-om. Ob tem spoznanju sem bila kar nekaj časa v totalnem šoku! Izgubila sem vonj in okus, različne psihosomatske bolezni so kar tekmovale, katera se me bo lotila prej, shujšala do kosti in kože … Pa vendar začela o tem govoriti na glas! Olajšanje! Strah! Negotovost! Žalovanje! Vsega po malo. Zase in za moja najstnika moram biti močna. Z veliko pomoči bom. Enkrat se bom potrudila in opisala mojo zgodbo.
Rada bi pa odgovor na moje vprašanje v zadevi. Jaz mojemu možu niti slučajno še nisem povedala kaj si mislim o njem. Trenutno sem v fazi intenzivnega iskanja stanovanja in “hoje po jajcih” doma. S svojimi nasveti ste mi ogromno pomagali, kako se naj vedem vpričo njega in kako se naj odzivam na njegove pritiske. Včasih imam občutek, da komaj držim glavo nad vodo! Seveda ima še vedno določeno moč nad mano, s tem ko se prilagajam njemu in izjemno pazim na vsako besedo. Ampak, z mirno odločnostjo vztrajam in jo počasi ponotranjam. Hodim na svetovanja na DNK, danes sva s psihoterapevtko dr. Leonido Zalokar zmenjeni, da se dogovoriva za termin, sestra in kar nekaj krasnih sodelavk mi pomaga iskati stanovanje in vem, da bom zmogla. Zase in za otroka! Bo dolga in težka pot, verjamem pa da nujno potrebna, zato se ne bom vdala.
Je kdo od vas soočil partnerja / partnerko s to diagnozo? Kakšna je bila reakcija? Vem, da niso sposobni sprejeti svoje krivde, odgovornosti … Moj mož zelo pritiska name naj mu pošljem kakšen link člankov, forumov, ki so me prepričali naj grem stran od njega. Zaenkrat mu še uspem odgovarjati, da je pametno, da iščeva odgovore vsak zase, tam kjer vidiva težave itd. Ne vem ali naj mu dejansko pošljem nekaj člankov o tem. Ker sem poleg psihičnega nasilja občasno doživela tudi ustrahovanja in fizično nasilje, se bojim.
Toliko zaenkrat od mene, držite se vsak posebej, zelo mislim na vas in pošiljam vsakemu pozitivne misli. Rada bi vam enkrat povrnila za vse, kar ste s svojimi zgodbami, storili zame. Neprecenljivo!

uhh , iskreno jaz sem mojemu pošiljal članke. Linke do polnočnega kluba, kupila knjigo “ne stopajte po prstih” . Se pogovarjala , ko ima težave, upala da bo prenehal z varanjem ipd. Ga spraševala, ukvarjala z njim. Se kregala, prosila, jokala…. postavljala meje, vse kar je možno. Sprejela, da se odseli, da si najde pomoč, mir ….sebe, vse. Na kar mi je počilo ko se je lepega dne spet pijan zdru name z vsemi psovkami kar jih ta svet premore, me naslednji dan spet klical in opravičeval in ko sem ta isti dan zvedela da v vsem njegovem trudu reševanja odnosa, posvetov s terapevtko odkrila da ima ljubico.

Pride dan, ko poči v tebi in enostavno greš, niti ni nujno da fizično ampak psihično. Nisem tudi ene solze več spustila zanj. Živim v miru.

Ko je panika bodo naredili vse, šli k terapevtu, prebirali knjige, se opravičevali ipd. Ko si spet poleg pa ponovili vse isto brez sramu, empatije in iskrenosti.

Moj nasvet poskrbi zase in svoja najstnika. Če je tvoj mož MOM, NOM ali karkoli drugega si naj pomaga sam ali pa kdor koli drug. Tudi če mu boš poslala linke, se bo s teboj strinjal toliko časa, da te spet prepriča in pridobi na svojo stran. Ne skrbi zanj, ker si že dolga leta in verjemi, da ne bo dolgo sam – bo že prišla ena ki mu bo želela pomagati. So izjemno iznajdljivi, prepričljivi in vedno najdejo nekoga.

Jaz mu ne bi.
Prvič, ne vidim smisla, konec koncev si s tem človekom zaključila, v čem bi lahko bila
poanta, da ga še vedno poskušaš “spremeniti”, da mu še vedno hočeš nekaj dokazati –
– če bi bilo to možno, potem ti ne bi bilo treba stran, potem bi lahko ostala z njim.
Drugič – na ta način mu dejansko daješ v roke sredstva za manipulacijo. Daješ mu
podrobne informacije o tem, kaj TI POČNEŠ, da bi se rešila in s tem mu omogočaš, da
ti nastavlja ovire. Je to smiselno? Tebi je že tako dovolj težko, dovolj dela imaš sama s
sabo, je res potrebno, da si zato, da “bi on razumel” zadeve še bolj otežiš?

“Jaz mu ne bi.
Prvič, ne vidim smisla, konec koncev si s tem človekom zaključila, v čem bi lahko bila
poanta, da ga še vedno poskušaš “spremeniti”, da mu še vedno hočeš nekaj dokazati –
– če bi bilo to možno, potem ti ne bi bilo treba stran, potem bi lahko ostala z njim.
Drugič – na ta način mu dejansko daješ v roke sredstva za manipulacijo. Daješ mu
podrobne informacije o tem, kaj TI POČNEŠ, da bi se rešila in s tem mu omogočaš, da
ti nastavlja ovire. Je to smiselno? Tebi je že tako dovolj težko, dovolj dela imaš sama s
sabo, je res potrebno, da si zato, da “bi on razumel” zadeve še bolj otežiš?”

Pod napisano se tudi jaz podpišem. K temu bi samo še dodala: NITI SLUČAJNO NE BI TEGA STORILA! Ne glede na njegovo diagnozo, se moraš zavedati, do imajo osebe s podobnimi značajskimi lastnostmi, opravljen “doktorat” iz manipuriranja. Za njega je to lahko najboljše orožje, s katerim te lahko še nekaj časa korenito obvladuje…

Iz izkušenj ti lahko povem, da se ti utegne zgoditi, da bo vse zapisano zlorabil proti tebi in to tako, da še sama ne boš vedela, kje se “te glava drži”. Bolje je, da pošteno razmisliš, kaj je še v tebi, da razmišljaš o tem. Morda še zadnja iluzija, da morda pa le ni tako hudo, kot misliš in da boš še kaj spremenila?… Ti sama iščeš rešitev. Kaj misliš, da je on sam ne bi mogel poiskati? Kdor išče, ta vedno najde… Dopusti naj išče rešitev sam in te morda čez čas celo prepriča… Saj se da vse popraviti, če bi se slučajno zmotila. Ob tem pa se vseeno tudi vprašaj, koliko neuspelih poizkusov še potrebuješ, da bo tvoja odločitev dokončna.

Edini človek na svetu, ki ga lahko spremenimo, smo mi sami… In nihče drug. Vse dobro ti želim. Lp Odmev

To, kar je izpostavila Odmev, sem tudi sama takoj pomislila – če mu boš povedala, kaj sumiš, bo imel še eno orodje za manipulacijo in verjemi, da ga bo znal spretno izkoristiti, če bo le želel.

In da ne ponavljam tudi vse ostalo: poskrbi zdajle predvsem zase in za otroka. Tvoj mož je (bil) tudi fizično nasilen, torej se pripravi tudi na to možnost. V tem primeru nujno in takoj pokliči policijo, daj prijavo, morda k zdravniku. Oziroma na DNK imajo veliko izkušenj s tem, pa naj te oborožijo še za takšen primer.

Vso srečo.

Hvala za vsa vaša mnenja!
Vem, da lahko edino sebe spreminjam in tudi nisem v psihofizični kondiciji, da bi pomagala še njemu. Tudi imam zelo malo upanja, da bi bilo kdaj boljše z mojim možem. Seveda pa ne bi rada zavrgla upanja, če bi obstajalo. Zanimalo me je predvsem ali je kje kdo, ki je v zvezi z MOM partnerjem in ko se je le-ta soočil s črno na belim, napisano po alinejah, o tem stanju, da se je prepoznal in šel po pomoč? Tudi moj mož ima “doktorat” iz manipulacije, tako da mu nisem niti slučajno mislila poslati linkov do tega foruma. Se pa ukvarja z računalniki in če bi hotel, mu bom le stežka prikrila, kaj in kje prebiram. Sem že včasih malo paranoična, ampak ne brez razloga. Tudi knjige na to temo zaenkrat skrivam pred njim …
Kakšne pa so bile reakcije tistih MOM partnerjev, ki so naključno videli kaj prebirate in na kaj sumite pri njem / njej? Upam da ne kompliciram preveč in da me razumete kaj sprašujem. 🙂
Odmev, se strinjam in tako mu tudi odgovarjam na pritiske, da naj sam išče odgovore na svoja vprašanja, tako kot jaz na svoja.
Hvala za dobre želje in tudi jaz vse dobro želim!

Niti slučajno, samo stran, ničesar mu nisi dolžna. Kakšen razlog pa je to…da mu pošlješ članke, ki so te prepričali da greš stran od njega…lepo te prosim. Če njemu po vsem tem, kar ti je storil, ni jasen odgovor na to vprašanje, potem veš, da zadaj za tem ni nič dobrega. Pa MOM gor ali dol, to sploh ni bistveno v tej zgodbi. Tudi strahu pred njim ne čutiš kar tako, ne ignoriraj tega in spokaj kufre čimprej…naj ti kdo pomaga.

Zanimivo, kako smo mi “resitelji” in povezovalci cisto isto narejeni, namrec tudi jaz sem po prebrani Ne stopajte o prstih in Polnocnem klubu imel zelo mocno zeljo po “To ji pa moram povedati, pokazati, in najin odnos se sigurno se da resiti, samo da bo tole uvidela, razumela, in spoznala…etc…”

Seveda ji nisem tega nikoli omenjal, kazal in razlagal, ker ko enkrat sprejmes dejstvo, da tudi ce nekomu se s tako vnemo nekaj razlagas in skusas povedati se na tretji nacin, in da se nic ne spremeni, potem je to veliko olajsanje, ko se znebis te “vloge”.

je pa res, da je to proti tistemu “zapecenemu” v moji glavi, da ce si pac par, da si partnerja vse povesta in da delata za skupno dobro… ja, to pac ni res, ce eden tega ocitno ne dela in gleda samo na svoje potrebe.

tako da se popolnoma strinjam z zgornjimi mnenji.

lp SVO

Nič ne pošiljaj, nič ne razlagaj, nič s ne bo spremenilo. Ti se boš spremenila in šla na bolje, ko boš resnično dojela, da te sploh ne razume in ne sliši kar mu govoriš. Mi smo sam svoj problem, dokler razmišljamo, da bomo rešili svet namesto sebe.Mi nosimo svoje boleče rane odprte na katere sprejemamo njihovo sol, ko te rane resnično zabolijo se začnemo premikati……… po lastni poti. Verjemi Verjemi, ko gremo enkrat navzgor je vsak dan bolje.

LP

Zadnjič sem premišljevala, zakaj mi je tako odvratna že samo misel, da bi poklicala bivšega oziroma imela kakršne koli stike z njim … Ker z marsikaterim drugim bivšim jih imam ali pa se vsaj prijazno pomenimo, če se slučajno kje srečamo. Z njim se ne bi mogla.

Kot bi po dolgem, bolečem, mučnem posegu pri zobarju prostovoljno hodila v čakalnico poslušat, kako drugim vrta po zobeh. Jaz ne poznam nobenega takega. Včasih pa tudi smemo misliti na svojo rit.

BZprerojena!

“Mi smo sami svoj problem, dokler razmišljamo, da bomo rešili svet namesto sebe. Mi nosimo svoje boleče rane odprte, na katere sprejemamo njihovo sol. Ko te rane resnično zabolijo, se začnemo premikati……… po lastni poti. Verjemi, ko gremo enkrat navzgor, je vsak dan bolje.”

Hvala za gornje misli, kjer je kratko in jedrnato zajet popoln odgovor. Čestitam. Lp Odmev

Živjo!
Jaz mu tudi ne bi. S tem:
– mu daš orodje za manipulacijo – več info ma, bolj jih bo lahko obračal proti tebi
– nič ne rešiš – verjetno si mu itak že vse povedala tokom zveze, zdaj lahko mirno greš, itak bi moral že vse vedet in verjetno če bi se želel, spremeniti, bi se že
– več razglabljanja, več možnosti za prepir – svetujem čimmanj spuščanja v podrobnosti

Svetujem branje kakšnega priročnika, npr. Mejna osebnostna motnja za telebane – glede na to, da imata otroka in se bosta še srečevala, se lahko hitro naučiš “rokovanja” s tako osebo, da bo zate čimmanj posledic.

Po takih nasvetih sem se po letih razhoda sposobna celo malce podružiti z bivšim, ampak res se nikoli ne spuščam v nobene globlje debate, za katere vem, da mu niso po godu (sploh pa ne glede razlogov zakaj sem ga zapustila).

Aja, še nekaj, to je po letih razhoda, ko prakticiram nasvete iz knjige Mejna osebnostna motnja in seveda nasvete s tega foruma. Torej, pomembno je, da dodam, da je tudi on po nekajletnem mojem obnašanju v tem stilu (nasvetov) prišel do tega, da ne bo dosegel “svojega ” pri meni s tem obnašanjem – nekaj pa sem ga le naučila. Je pa res, da ko ima “slab dan”, spet poskuša, ampak neuspehi so tudi njega sčasoma “utišali”. Le pogumno naprej! Da se rešiš takega čoveka in svoje življenje spraviš v ravnovesje nazaj, je tudi uspeh! Malo traja, ampak ne bo vedno tako. Na začetku je pa najhuje, zato glavo pokonci – živi zase!

Hvala vsem za mnenja! Lažje mi je sprejemati odločitve z vašo pomočjo, ker ste, na žalost!, že dali te boleče korake čez.
Sem na sredi knjige Ne stopajte več po prstih, moram pa prebrati še Mejna osebnostna motnja za telebane, saj bo sostarševanje v naslednjih letih izjemen izziv.
Korak za korakom pa bo šlo!

Zivjo,

meni je res najbolj močno to, da si vsekakor ko si mu že vse povedala,, večkrat, na različne načine, kaj te moti, kaj si želiš itn… in če bi se oseba želela spremeniti ali bi se sploh bila zmožna spremeniti, se verjetno/zagotovo? vsaj malo bi, in recimo da bi bilo to dovolj, da bi šel odnos v pravo smer.

Zdaj, če pa nekdo šele ob nekem hudem rukerju, recimo ločitev, ali izguba nečesa, šele takrat se “kao” dojame in se kao trudi spremeniti – potem se mi takoj postavi vprašanje – kaj pa ob neki naslednji veliki stvari, ko se bo moral malo spremeniti ali prilagoditi?

Tako da res tudi s tem “razvestljevanjem” in odkrivanjem drugemu “lej, tole si preberi”, in “lej, dajva se o tam in tem pogovoriti” res ne delamo drugega, kot da trosimo energijo v prazno, umetno vzdrzujemo odnos ki ga v bistvu ni in partnerju dajemo še več manevrskega prostora.

Ni druge, zaživeti novo pot, ohraniti spoštovanje, držati meje in previdno izbirati bitke, mogoče je kdaj treba imeti v mislih širše, celo vojno, na dolgi rok.

lp SVO

Strinjam se z vsem zgoraj napisanim. Ni važna diagnoza, važno je vedenje, ki je neprimerno in škodljivo tako zate, kot za otroka, poleg tega pa je bolje, da diagnoze postavljajo strokovnjaki. Dovolj je, če poveš, da takšnega in takšnega vedenja ne boš več sprejemala, ker ti ni ok – ne razlagaj, kaj on narobe dela, temveč kaj takšna vedenja povzročajo tebi. Svoja dejanja lahko zanika ( ali jih preobleče v kaj bolj sprejemljivega), ne more pa zanikati tvojih čustev, odzivov…itd. Zato je dovolj, če rečeš, da ne zmoreš več, da ste se že pregovarjala do onemoglosti, pa ni bilo rešitev in da tako čutiš in pika.

Kolikor poznam primerov so se z “razsvetljevanjem” in “poučevanjem” osebe z MOM stvari samo še bolj zapletle. Lahko to doživijo kot napad nase in napadejo nazaj ( na vseh frontah, tudi tej, da tebe obtožijo, da si ti tisti, ki ima mom ali kakšne druge probleme) ali pa, kar je še bolj zapleteno, se navidezno strnjajo in to uporabijo pri svojih manipulacijah češ: Jaz imam MOM, ne morem si pomagati, ti si dolžen ( dolžna) da to upoštevaš.

Da bi dosegli z razlago osebnostnih motenj pri njih kakšne spremembe tudi nisem doživela. Ljudje se spremenijo zgolj , če se sami tako odločijo, nobena razlaga in dokazovanje k temu ne bo pripomogla. Včasih zaleže konkretna posledica ( odhod, ločitev, izguba službe…) vendar običajno samo do takrat, ko so stvari spet na starih tirih…potem gre spet vse po starem.

GittaAna

Pozdravljeni!
Bivši je pri meni po naklučju (brskanju), po računalniku našel tale forum in spet uprizoril svojo sceno. Najprej dva dni ni govoril z mano, po dveh dneh pa je ves “zaskrbljen” spregovoril, da je ugotovil, da imam jaz hude psihične težave in moram nujno k psihiatru, da mi postavi pravo diagnozo.
Ravno ta forum mi je pomagal, da sem začela stvari postavljati na svoje mesto in sem že nekaj časa ločena in spet zadovoljna.
Iz svoje izkušnje zato odsvetujem kakršnokoli debatiranje in razglabljanje z njim o MOM, saj ne bodo nikoli priznali, da je z njimi kaj narobe, ampak bodo vse obrnili proti vam.

Ja 🙂 Ponavadi najdejo hitro razlog, da imate ve same psihične probleme :)))) Kako poznano.

Kako so predvidljivi 🙂 !
V glavnem obstajata zgolj dva odziva, v primeru da jim omeniš, da morda imajo težave, bognedaj, da imajo MOM_
1. Težava si ti, oziroma MOm imaš ti!
2. Kako si lahko tako grd, grozen, obupen, neljubeč, nesočuten, prtlehen….da mu ( ji) lahko sploh omeniš, kaj takega.

Da bi si vzeli toliko časa, oz da bi pogledali še dlje, kot sega njihova osebnost in poskušali odkriti, zakaj okolica pravi, da nekaj ni ok in razmislili ali je vsaj odstotek možnosti, da so morda res težava oni sami….pa ponavadi nikoli ne pride na vrsto.

Ena od bistvenih značilnosti osebnostnih motnje je popolno umanjkanje samouvida!

GittaAna