Diagnoza – Pridna! Odličen članek v Delu
Diagnoza: pridna!
Za tiste, ki nimajo dostopa :
Dr. Saša Krajnc o pretirani pridnosti, od katere lahko postane odvisen tudi občutek lastne vrednosti. Izjeme niso niti moški.
Pridnost in perfekcionizem sta v naši kulturi normi ženskosti. Ženske se trudijo, razdajajo, delajo, načrtujejo, organizirajo. Pričakuje se, da bodo v pomoč in oporo moškim, otrokom, ostarelim staršem, nadrejenim in širšemu svetu, v katerem delujejo. Ko čutijo, da vsega ne zmorejo, navadno slišijo kritičen notranji glas, da bi se morale še bolj potruditi. Mnoge ta občutek motivira, da še več delajo in dajejo. Njihovo pridnost vodi prepričanje, da same po sebi niso dovolj dobre. Od tega, kako uspešne so pri svojem delovanju, lahko postane odvisen njihov občutek lastne vrednosti.
Eno vaših predavanj, ki jih izvajate po Sloveniji, ste pomenljivo poimenovali Diagnoza: pridna! Zakaj je pridnost lahko problematična? Ne nazadnje je to ena najpogostejših pohval, ki jih uporabljamo Slovenci.
Eden od načinov, na katerega Slovenci pogosto vzgajajo otroke, je, da jim vzbujajo občutke krivde: »Kako si lahko takšna? Mami se je tako trudila, da je skuhala kosilo, ti pa niti toliko nisi hvaležna, da bi ga pojedla! Zelo sem žalostna!« Otrok se nauči, da je odgovoren za mamina čustva in da mora »poskrbeti« zanjo tako, da se prilagodi njenim zahtevam. Pretirano priden postane takrat, ko s svojim vedenjem skrbi za to, da se drugi ob njem počutijo dobro in udobno, ne glede na to, kako se ob tem počuti sam. Tako bo pojedel tisto kosilo tudi, če ne bo lačen. Zanj je precej manj boleče, če potlači telesne občutke, kot pa da čuti, da mami povzroča nekaj zelo hudega in da je zato slab in nevreden ljubezni. Podreditev v tem primeru omili težke občutke krivde in sramu. Če se takšen način vzgoje ponavlja, se v odraslosti pretirano podreja drugim in postane pretirano osredotočen na to, kaj mislijo o njem. Ljudje s takšno predstavo o sebi in drugih se odpovedo svoji notranji moči. Odločitve sprejemajo na podlagi tega, kaj o njih mislijo drugi. Zaradi pasivnosti in nevključenosti v lastno življenje so veliko bolj dovzetni za izkoriščanje in zlorabe.
Se pasivnost, ki jo omenjate, kaže tudi v nezmožnosti učinkovitega postavljanja mej v odnosih?
Vsekakor.
Zakaj je preveč pridnim tako težko postavljati meje?
Če se starši odzivajo tako, kot sem navedla v prejšnjem primeru, se otrok nauči, da sam po sebi ni dovolj dober, da se nima pravice postaviti zase, da njegove potrebe niso pomembne, da on kot oseba ni pomemben. To postanejo globoko zakoreninjena prepričanja o sebi, ki v odraslosti ne povzročajo samo lahnega neugodja, ampak veliko eksistencialno stisko. Prav tako ponotranji napačno prepričanje, da s postavljanjem meja drugega napada oziroma mu s svojim vedenjem povzroča nekaj hudega. Ta sprevržena logika ima lahko v človekovem življenju uničujoče razsežnosti.
Zakaj?
Tako zelo pripravna je za opravičevanje vedenja nasilnih ljudi, ker odgovornost za nasilno vedenje s storilca prelaga na žrtev! Ko se tako vzgojeni posameznik v odraslosti razjezi in drugemu postavi mejo, lahko doživlja močne občutke nevrednosti, krivde, sramu ali strahu pred kritiko, zavrnitvijo ali zapuščanjem. Ne čuti, da je postavljanje zase v resnici izraz ljubezni in spoštovanja do sebe.
Iz naslova vašega predavanja je razvidno, da nagovarjate zlasti ženski del občinstva. Menite, da je pretirana pridnost vloga, ki jo igrajo pretežno ženske?
Ne, v pretirano pridne so lahko vzgojeni tudi moški. Ženskost vzbuja mojo pozornost, ker sem tudi sama ženska in se včasih še vedno soočam s škodljivimi posledicami svojega pretirano pridnega in perfekcionističnega vedenja. Po drugi strani pa se mi kot sociologinji zdi zanimivo, kako kultura s poudarjanjem pridnosti utrjuje različne stereotipe, ki ženske ohranjajo v podrejenih vlogah. Rezultati moje raziskave o ženskosti namreč kažejo, da je pridnost temelj za druge ženske lastnosti, kot so mirnost, prijaznost, ustrežljivost, mehkost, krhkost, vdanost, občutljivost. Skupni imenovalec vseh teh pomenov ženskosti je pasivnost. Ženskam ni dovoljeno izražati jeze enako kot moškim in lahko hitro obveljajo za histerične ali neobvladane. Pa je ravno jeza tista konstruktivna energija, ki nam pomaga, da stopimo v konflikt, uveljavimo svojo moč in zavarujemo lastno dobro. Spomnim se primera klientke, ki se je na partnerjevo besno razbijanje pohištva odzvala tako, da je zakričala, da bo poklicala policijo, če ne neha. On pa je nato poklical njene starše, naj jo pridejo umirit, češ da se ji je čisto zmešalo.
Omenili ste škodljive posledice pretirane pridnosti in perfekcionizma. Jih lahko pojasnite?
Ko je naš občutek lastne vrednosti odvisen od drugih ljudi in njihovega odobravanja, preveč delamo. Preveč se trudimo in doživljamo notranji pritisk, da moramo vse opraviti popolno. Naše vedenje motivirajo pričakovanja okolice. Funkcionalno odrasli posameznik pa se vede v skladu s tem, kar ve, da je prav zanj, čeprav se drugi z njegovim vedenjem morda kdaj ne strinjajo ali mu celo nasprotujejo. Tako bo na primer odrasla ženska prevzela odgovornost zase, si privoščila več spanja, počitka ali celo bolniško, ko je utrujena, namesto da stisne zobe, si nadene lažno podobo popolnega, neuničljivega multipraktika in neumorno dela naprej. Posledice takega vedenja se kažejo na telesni, duševni in duhovni ravni, kažejo pa se tudi v odnosih, ki se slabšajo.
Ženske tako izgubijo tisti globlji stik s sabo, ki presega različne kulturno predpisane vloge matere, žene, hčere, delavke in podobno.
Se strinjam. Izgubo stika s sabo utrjuje tudi kultura, saj je družbeno sprejemljivo, da ženske skrbijo za druge in pri tem zanemarjajo sebe. Zame je takšno razdajanje za druge izvajanje nasilja nad samim sabo.
Obstajajo tudi manj opazni načini, na katere skrbimo za druge v svojo škodo. Lahko navedete nekaj primerov?
Ženske zanemarjajo sebe, ko »skrbijo« za druge tako, da jim ne povedo tega, kar v resnici mislijo, da jih ne bi prizadele. Ali pa sprejemajo odgovornost za njihovo vedenje, na primer »hodijo po prstih« okrog partnerja, da se ne bi razjezil. Delajo za druge tisto, kar zmorejo zase narediti sami, na primer pospravljajo sobo za najstnikom. Dajejo veliko več, kot sprejemajo. Ne rečejo ne, raje se umaknejo in izognejo konfliktu. Čutijo, da ne smejo razdreti odnosov, ki jim škodujejo. Poskušajo »prebrati« pričakovanja drugih in temu prilagoditi svoje vedenje. Če se vedejo na opisane načine, so izgubile stik s svojimi potrebami in željami. Ne živijo več svojega življenja, ampak življenje nekoga drugega.
Omenjate izgubo stika z lastnimi potrebami in željami. Kako lahko obnovimo ta stik?
Za začetek se lahko vedno znova vračamo vase in se sprašujemo, zakaj se vedemo tako, kot se vedemo. Namesto da se ukvarjamo s tem, kaj si bodo o nas mislili drugi, se raje vprašajmo, kaj je naslednji pravi korak – za nas. Tako začnemo bolje skrbeti zase.
Kaj pomeni dobro skrbeti zase? Skrb zase se namreč pogosto enači z egoizmom.
Egoizem nam ponavadi očitajo tisti, ki jim iz nekega razloga ne ustreza, da smo se začeli postavljati zase. Skrb zase je vedenje odraslega človeka, ki se zaveda, da ni vsemogočen, ampak da ima določene, povsem človeške omejitve. Pomembno je, da zase skrbimo z dovolj spanca in počitka. Prav tako je pomembno, da skrbimo za svoje telo s primerno prehrano in telesno dejavnostjo. Da delamo nekaj, v čemer uživamo. Da poiščemo pomoč, ko česa ne zmoremo sami. Da se obdamo z iskrenimi ljudmi, v družbi katerih čutimo tisti topli občutek povezanosti. Pa da vsak dan preživimo nekaj časa sami s sabo. Pomembno je tudi, kako začnemo in končamo dan. Če ga začnemo z umirjanjem, osredotočenostjo nase, na svoje misli in občutke, je manj verjetno, da bomo čez dan sprejeli odločitve, ki jih bomo zvečer obžalovali. Skrb zase usmeri našo pozornost od drugih k sebi in nas spodbuja, da se začnemo poslušati. Tako vzpostavimo stik s svojim notranjim življenjem, s svojimi telesnimi občutji, mislimi, čustvi. Lažje se zavemo različnih možnosti, ki so nam na voljo, in sprejemamo odločitve, s katerimi izražamo ljubezen do sebe. Jaz v tem ne vidim popolnoma nič egoističnega.
Tak način življenja ne izboljša samo našega življenja, ampak poglobi tudi naše odnose?
Da, ko prevzamemo odgovornost za svoje življenje v svoje roke, postajamo notranje močnejši in stabilnejši, do drugih pa bolj uvidevni in sočutni. Dajemo, ker smo »polni sebe«. To v odnose vnaša posebno energijo. S človekom, ki je na ta način poln sebe, je lepo živeti. Bližino v odnosih ustvarja naša zavestna prisotnost, pa tudi naša pripravljenost, da snamemo masko in se pokažemo takšni, kot v resnici smo. Pretirano pridni snamejo svojo masko tako, da sebi in drugim priznajo, da so ranljivi in nepopolni, ter sprejmejo čustva, ki se jim ob tem vzbujajo. Nato se lahko odločijo, da bodo sprejeli nova, ugodnejša prepričanja o sebi: da so pomembni, dragoceni in vredni ljubezni zato, ker so. Pika. To je zame najgloblja resnica o ljudeh, ki naredi vso razliko.
Pot, po kateri lahko preveč pridne ženske vzamejo življenje nazaj v svoje roke, ni ravno lahka.
Je pa vredna truda. Preseganje naših notranjih omejitev je namreč vedno obilno nagrajeno s povečanimi sposobnostmi za spreminjanje svojega življenja na bolje in z notranjo močjo, kakršne si pred tem niti zamisliti ne moremo.
Uh! Zelo zanimiva tema, ki mi je pravi čas prišla pod roko, meni s »krepkostno« (beri: neumno!) diagnozo: pridna. Vzporedno priporočam za branje še: dr. Howard M. Halpern »REZANJE SPON« in Keneth M. Adams “Po tihem zapeljani”. Veliko dela me še čaka… Dobro si je zgraditi okope, in veliko distance, da čas lahko porabimo za sebe in prevsem razumevanje sebe…
Odprla se bom svetlobi, ki jo vidim na koncu tunela in se naslonila na iskrene ljudi, ki mi na tej poti lahko pomagajo. Hvala GittaAna!, Lp Odmev