Kako veš, da nisi enak kot mama?
Pozdravljeni,
ker sem pred nekaj dnevi spet imela noro sceno z mamo, berem forum in poskušam razumeti. Že več let hodim na psihoterapijo zaradi težav z anksioznostjo. Prvih par let sem se ukvarjala ob obilici joka le z odnosom s staršema, predvsem mamo in z otroštvom pogojenimi predstavami o sebi in svetu. Dolgo mi ni bilo jasno, da nisem jaz tako obupno grozna, ampak da ona ni normalna. Pa čeprav sem si želela celo otroštvo, da bi se z očetom ločila in bi dobesedno skupaj pobegnili. Konstantna hoja po jajcih, en trenutek veselje in smeh, drug trenutek groza, kričanje in jok (predvsem mamin). Jaz sem se pa morala opravičevat, žal mi je mamica, žal mi je, oprosti mi… Povedano je bilo večkrat meni in sestri, da sem naporna, težavna oseba, kdo bo sploh lahko zdržal z mano, le počakaj, da boš ti imela otroke, upam, da bodo takšni do tebe kot si ti do mene. Itak je konstantno jamrala za bolečinami, prav teatralno res! Če je kdo rekel, da ga kaj matra, je bil odgovor, kako šele mene! Pa mene še to in to… Skoraj se ne spomnim, da bi se kaj ukvarjala z nama, res malo. Hvala bogu je oče kompenziral to. Vedno sem imela občutek, da me nima res rada, čeprav je včasih rekla to ali kao kazala, vendar se mi je vedno zdelo koz igra, totalno zlagano. Pa tudi sestri. Še dobro, da imam sestro, ker se že tako sprašujem, če jaz pretiravam in napačno vse razumem in vidim, ker onadva slikata (tudi oče) realnost čisto drugače. Pa kljub temu, da sestra moja doživljanja potrdi in je še bolj ne mara, si jaz ne verjamem. Sprašujem se, če sem jaz res tako težka in preobčutljiva. Ker sem do njih večkrat imela čustvene izpade. Saj, ko sem čisto v riti, mi pomagata, ravno toliko, da ne morem reči, da mi ne. Obe s sestro se bojiva, da bi bili takšni kot je ona, hud strah, da bi bili tako grozni mami in bi tako ubijali celo družino. Zato se še preveč ukvarjava z otroki in čutim hudo krivdo, kadarkoli ne odreagiram kot popolna mami in kdaj povzdignem glas. Moža, najboljšo prijateljico, psihoterapevtko večkrat sprašujem, če sem takšna kot ona. Vsi mi rečejo, da je to nora misel, da sem čisto drugačna, da se zavedam stvari in delam na sebi, da sem še preveč empatična in ne skrbim zase, ker hočem bit popolna mama.
Ampak vseeno je mene tako strah, da ljudem uničujem življenje tako kot ona. Ker imam pač težave z anksioznostjo (ko pomislim na otroštvo pomislim predvsem na tesnobo, strah pred maminimi izpadi), pred zapuščenostjo in da me nima nihče rad. Pa čeprav je realnost drugačna in me imajo ljudje radi. Imam super moža, otroka, dve dobri dolgoletni prijateljici. Ampak vsakič, ko ob stresu reagiram tečno, me je strah, da sem tak manjak kot ona.
Rešila sem tudi vprašalnik, če imam MOM in ne pridem niti do praga, da se kažejo določeni znaki, mene je pa vseeno strah. Sploh ker mi starša še zdaj sporočata, da jaz nisem normalna in da sem sebična, na mene se ne da zanesti… Kako lahko veš, da si ravno ti prekinil ta krog slabega materinstva. Jaz si to tako želim, da zdaj komaj preživim, ko imam še dojenčka, ker ga ne morem pustiti “trpeti” čisto nič, da ne bi mislil, da ga ne maram ali da je zapuščen. Hkrati pa sem potem v stresu, ker ne skrbim zase.
Nočem biti takšna kot je ona!!!
Pozdravljena Mama84!
Takšne mame, kot je tvoja zelo pogosto projecirajo svoje drame na otroke. Četudi so same izredno naporne, egoistične, čustveno nestabilne…itd…običajno tega obtožujejo otroke ali partnerja. Ker takšna sporočila kot ” ti si kriva, ti si slaba, ti si sebična, ti si….” v otroštvu slišimo tolikokrat se zaažrejo v nas in jih nekako ponotranjimo in postanejo del naših notranjih glasov. Prej nam jih govori momster, potem njegov glas odzvanja v nas in si to govorimo sami.
Glede na to, da ti tudi vsa okolica govori, da je s teboj vse ok in že samo dejstvo, da se o tem sprašuješ in poskušaš najti rešitve govori v prid temu, da nimaš enakih težav kot tvoja mama, da imaš zgolj posledice otroštva s takšno mamo. Včasih temu rečemo bolhe – iz tistega pregovora ” če s psom ležiš bolhe dobiš”. Torej, če si odraščal v takšani družini zagotovo imaš neke posledice, ki pa se jih da z delom na sebi, podporo drugih ljudi in tudi s pomočjo psihoterapevtov odpravit. Kar se tiče psihoterapevta – pri nas je svakojakih in četudi lahko na prvi pogled izgledajo ok in četudi se z njimi čudovito razmeš in dobro pogovarjaš to še ne pomeni, da so dobri. Psihoterapevti niso tu zato, da se z njimi mesece dolgo pogovarjaš ( za to so boljši prijatelji) temveč, da ti pomagajo premagati tvoje notranje ovire. Če po nekaj mesecih terapije ni že kakšnih konkretnih izboljšanj, potem sta zgolj dve možnosti, da terapevt ni dober ali da se ti v resnici ničeš premakniti ( vendar te bo dober terapevt znal pripraviti do tega, da boš vseeno naredila premike). Zato premisli ali imaš res kakšne konkretne rezultate ali gre zgolj za pogovore, ki so sicer super in sproščujoči vendar nikamor ne vodijo.
Jaz bi na tvojem mestu stike s starši dala na minimum in začela energijo usmerjat v prihodnjost, v sebe, v svojo družino in bi si vsakič, ko bi se zalotila, da začenjam dvomiti in razmišljati ali sem tudi jaz ista opozorila, da gre zgolj za ponotranjene dialoge tvoje mame in da to nima veze z realnostjo. V glavnem bi svojo energijo usmerjala v zdravo in čim manj v bolno. Kot v tisti zgodbici, ko dedek svojemu vnuku pripoveduje, da se v vsakem človeku bojujeta dva volkova – dober in slab. In ko ga vnuk vpraša kateri zmaga, mu dedek odgovori, da tisti, ki ga bolj hraniš. Torej bi s svojo pozornostjo in energijo hranila zdravo in ne slabo.
Kar se pa otorka tiče tak pristop, ki si ga ubrala po mojem mnenju ni ravno najboljši. To je približno tako, kot če bi odraščala v veliki reviščini in bi potem otroku kupila karkoli bi mu na pamet padlo in kadarkoli bi si kaj zaželel. Na koncu bi bil zasut z igračami, ki mu ne bi nič pomenile, obenem pa ne bi dobil tistih vzgonih sporočil, ki jih potrebujee. Z njim ravnaj tako, kot on potrebuje v tistem trenutku in ne glede na to, kaj si ti nekoč potrebovala, pa nisi dobila.
Vedeti moraš tudi da ni popolne mame, niti popolnega otroka, moža, službe……ali še bolje, da je nekaj lahko popolno zgolj če vsebuje tudi nepopolnosti. To, da sprejmeš tudi negativne in ne popolne plati življenja, sebe, okolice, kot del življenja, ki ni niti slab niti dober, temveč del življenja je dolg proces, ki se ga mora vsak naučiti, če pa ti v otroštvu ves čas govorijo, da si slab, ker nisi “popoln” oziroma ne ustrezaš temu, kar si tak starš predstavlja kot popolno ( kar je večinoma totalno skregano z resničnostjo) pa je ta pot lahko malo daljša. Se pa da in take daljše in bolj naporne poti imajo na koncu običajno še večji zaklad, kot tiste druge bolj preproste 🙂
Drži se in ostani z nami
GittaAna
Mama84, bila sem v podobni situaciji, če bi se rada pogovorila, mi lahko pišeš na [email protected].
Hvala za odgovor. Pomagalo mi je, da sem dala ven na “papir”, kar nisem še nikoli. Terapevtka mi je tekom let ogromno pomagala. Vsak, ki prihaja iz slabih razmer, se mora zavedati, da ima ogromno težav in slabih vzorcev mišljenja in obnašanja. S terapevtko sem se naučila ogromno in veliko spremenila pri svojem načinu razmišljanja in obnašanja. To mi pove tudi mož, ki je že vsa ta leta z mano na tej poti. Pravzaprav je posredno, čeprav ni bil nikoli na terapiji, osebnostno rasel tudi on. Oblikovala sem svoj pogled na ljudi, ki je veliko bolj pozitiven kot prej, se sprostila in bolj spontano zadihala. Mogoče imava zato z možem še bolj nestrukturirane dneve, ker sva tako hvaležna, da ni nujno, da se vse odvija točno po načrtu. Imam pa še vedno težave z anksioznostjo. Precej manj kot na začetku, ampak ko je stresno obdobje, zlasti po porodih, pa butne ven. Na žalost slabše procesiram stres od večine ljudi, gre pa na bolje! Večno bom hvaležna svoji terapevtki, ker mi je rešila življenje, meni in moji družini. Sem pa res prej eno leto delala z zelo nesposobno psihologinjo, in še enim, ki je bil res porazen. Če terapija ne deluje, je definitivno treba zamenjat. Jaz imam res srečo, da sem jo našla, pa da si sploh lahko vse to plačam. Pa še včeraj sem govorila z njo, in mi je zagotovila, da nisem noben MOM, da je naj nikar ne podcenjujem, ker bi ona vedela :). Pa saj jaz tudi vem, ampak ostaja v meni strah, da bi tako mučila ljubljene kot ona. No, mogoče je tudi dobro, ker se zato bolj trudim premagat negativne vzorce – prehud perfekcionizem in kritičnost, zlasti do sebe, žal pa nekaj tudi do drugih. Pa predvsem moram sprejet, da sem človek, ki ne more vedno odreagirat ravno prav in zato nisem katastrofa od človeka.
Vsem res polagam na srce, ne samo robantit čez svoje grozne svojce, partnerje, obvezno delajte na sebi, ker 100% imate polno težav, ki jih potem delate tudi svojim najdražjim. Čeprav ne nalašč.Res da ne tako obupne kot ste jih doživeli vi, pa vendar bo življenje lepše za vse, če slabe programe povozite/povozimo z boljšimi. Saj tudi moja mama ni hudobna in dejansko je bila malo boljša mama kot njena, samo ima pač svoje omejitve preko katerih ne more in noče.
Hvala za podporo, veliko sreče in uspeha pri osebnostni rasti želim vsem.
lep pozdrav
Mama 84, pozdravljena!
Zelo dobra tehnika pri odpravljanju stresa in anksioznosti, oziroma pri “lupljenju čebule” neustreznih in travmatičnih vzorcev iz otroštva (beri: »bolh!), je tapkanje ali EFT (Emotional Freedom Technique ali tehnika čustvenega osvobajanja). Velikokrat je bila priporočena tudi s strani moderatork tu na tem forumu.
Kljub temu, da dolga leta delam na sebi, je po mojih izkušnjah, to lahko bližnjica, ki mi je žal na področju čustvenega osvobajanja, ni zmogla doprinesti nobena druga terapija. Dolgo časa sem bila skeptična do vsega tega in me niti slučajno ni zanimalo. Postala sem dovolj »kritičen kupec« za razne tovrstne storitve… Pa sem vseeno šla poizkusiti, bolj za provokacijo, da vidim kaj se gredo…
K sreči sem naletela na dovolj usposobljeno voditeljico EFT tehnike. Bila sem začudena in zelo presenečena. Vse dolgoletno delo na sebi, se mi je v hipu obrestovalo, saj sem že na začetku začutila ne sluteno spremembo. Tehnika je enostavna, le nekdo ti jo mora dovolj primerno predstaviti in jo pokazati. Potem jo lahko sam nadaljuješ doma. Primerna je lahko za celo družino… Splača se seznaniti tudi s metodo EFT in jo poizkusiti, sploh glede na velike stroške raznih terapij, ki ni nujno, da ti vedno pomagajo.
Prilagam enega od linkov. Veliko več, je možno najti na internetu in tudi kje so skupine …
http://www.vlastakuster.si/media/EFTPrirocnik.pdf
Za branje priporočam knjige:
1. Vlasta Kuster: Iz čustvenih stisk do notranjega miru s pomočjo EFT,
2. Kako je EFT spremenil moje življenje (avtor ni napisan, ker jih je več),… lahko ga tudi vam.
3. Ortner Nick: TAPKANJE, Revolucionarni sistem za življenje brez stresa (izšla Primus!)
Zavedam se, da kar je za enega dobro, ni nujno, da je tudi za drugega… Vendar splača se poizkusiti in toplo priporočam. Lp Odmev
Tukaj je tudi uradna stran eft za Slovenijo, kolikor vem je Pika Rajner edina v Slo , ki ima uradno licenco, jo tudi poznam in je izjemna terapevtka. Zna biti, da je tudi goraj omenjena gospa ok, ampak nje ne poznam. Proročnik zgoraj, ki sem ga pogledala je pa vseeno precej pomanjkljiv, zato bi bolj priporočala EFT za telebane.
http://www.pasadena.si/knjiga/86540/
Na spondnjem linku so tudi objavljene delavnice , je dobro iti na tisto ta prvo 4 ure, kjer se naučiš osnov. Zelo priporočam, čeprav moram priznati, da se je meni to zdelo čista traparija, dokler nisem poskusila :-). Izjemno priročna tehnika za kakršna koli čustvena stanja, pa če jih razumeš ali ne. Skratka zelo deluje, po mojih izkušnjah,
GittaAna
GittaAna
Najlepša hvala obema! Res je lep občutek, ko vidiš, da je nekomu mar, pa čeprav te ne pozna in te nikoli ne bo.
Za tapkanje sem čisto površno že slišala, vendar se mi je vse skupaj zdelo preveč enostavno in čudno. Pač še ena metoda kako na enostaven način rešiš vse težave. Ob tem vedno pomislim na vse reklame za hujšanje (čeprav jih jaz ne rabim :). Potem sem pa le šla pogledat linke. Že prvi priročnik, čeprav je res kratek, se mi je zdel izredno zanimiv. Vsekakor verjamem že ves čas v pomembnost tokov energij v nas, akupunktura in akupresura je pa itak dejstvo, da deluje. Sliši se prelepo, da bi bilo res. Odločila sem se, da bom poskusila, saj nimam kaj zgubiti razen nekaj evrčkov, ti pa itak samo letijo iz denarnice. Bom kar šla na 4 urni tečaj, da ne bom preveč bluzila po svoje, pa prej bom prebrala priročnik ustanovitelja metode.
Poskusila bom predvsem zato, ker imam že nekaj časa občutek, da sem pri psihoterapiji naletela na nekakšen zid, ki ga ne morem preplezati. Ogromno stvari mi je zdaj jasnih, zakaj, kako ipd., in racionalno mi je vse jasno, ampak čustva žal niso racionalna. Ravno tu se sprašujem že mesece, kaj lahko naredim, ker razumu je vse (ali pa vsaj veliko 🙂 jasno, čustva gredo pa po svoje. Kako spustiti od sebe vso bolečino, strah, žalost in samega sebe RES sprejeti in se imeti rad? Meni je bila nosečnost in poporodno obdobje spet zelo težko (tudi v zdravstvenem smislu), vsakokrat me porine v stik z mojim otroštvom in s čustvi do mame, do sebe, kar je zelo boleče in zastrašujoče. Vendar vem, da se bom pobrala in naredila korak naprej ravno zaradi tega. Ko je vse ok, pač ne iščeš in se ne boriš… Res se že nekaj časa dogajajo premiki v meni, v neke nove smeri, mogoče bo EFT tudi del tega.
Včeraj ob pogovoru s prijateljico se mi je nekaj posvetilo – končno! Več let sem se ukvarjala predvsem s fizičnimi težavami in mi ni bilo jasno, zakaj ne gredo stran kljub trudu. Potem sem končno dojela (vsako bolezen posebej in počasi, ko je prišla), da je vzrok bolezni v mojih notranjih stiskah in čustvih. Tako sem delala na tem, ozavestila zadeve in zdaj vsakič, ko pridejo te težave – in žal pridejo še vedno velikokrat- prej ugotovim, zakaj se to dogaja, delam na vzrokih in zato tudi prej minejo in z manj posledicami. Nikoli pa nisem razmišljala kaj je pa tisto temeljno, kar je vzrok mojim psihičnim težavam (strah, zaskrbljenost). In mi včeraj končno potegne, kljub temu da smo o tem večkrat govorile s terapevtko. Sploh ko sem prebrala v priročniku stavek – kljub tej in tej težavi se popolnoma sprejemam in ljubim. Kar je zame vesolje stran od resnice.
Nimam se rada, ne sprejemam se. Nikakor se ne morem sprejeti z vsemi napakami vred. Že ob samem dejstvu, da sem anksiozna, se mi zdi, da sem slaba. In zato ker sem slaba, nisem vredna ne ljubezni ne sreče in samo sebe maltretiram z raznimi idejami o groznih stvareh, ki me bodo doletele.
Torej moram začeti delati predvsem na sprejemanju same sebe in ljubezni do sebe. Da neham s silo in agresijo od sebe zahtevati spremembe na boljše, ampak da tudi do sebe ravnam tako, kot do svojih otrok in prijateljev – z ljubeznijo, potrpežljivostjo in razumevanjem. Čisto kako bom to naredila mi še ni jasno, ampak to je prava pot. Ne 100 in en trening kako ne biti anksiozen ampak 101 trening kako se imeti rad! Pa bo tudi anksioznost manjša.
Spet sem dolga, ampak res se mi trenutno veliko dogaja.
Lep pozdrav, poln upanja, vsem, ki me berejo!
