Pozdravljeni,

imamo problem z leto dni mlajšim bratom (v kratkem bo 30). Brat še vedno živi doma, dela ca. 3/4 mesece na leto, ko mu delo priskrbi kakšen prijatelj, drugače pa prejema socialno podporo.
Sicer s tem tudi on ni zadovoljen, ampak ker ne zna in nikdar niti ni rabil prevzeti nobene odgovornosti, se že 15 let ni nič spremenilo v njegovem življenju.

Ko ne dela, polovico dneva prespi, obišče punco ali svoje neambiciozne prijatelje, s katerimi igra video igrice ter občasno kadi travo. Hobijev nima. Včasih se je ukvarjal s športom, a nič več.

Ni zaključil niti srednje šole, a ne zato, ker ne bi bil dovolj pameten. Veliko se je prepiral z učitelji in se večkrat tudi prepisal na drugo šolo. Mama mu je pisala opravičila, se skušala učiti z njim, ga vozila v šolo, a nič ni pomagalo. Ni se učil, ni se zjutraj vstal, ni se trudil. Tudi ko so ga starši kasneje celo “vrgli” iz stanovanja se je za nekaj tednov preselil k sorodnikom, obnašanja ali razmišljanja pa ni spremenil.

Mnogokrat se mu zdi, da se mu dogaja krivica. Da mu pripada več. Všasih šepeta, in sicer podoživlja neke situacije, ki so se ali pa bi se lahko zgodile, in se krega, jezi, preklinja.

Kadar dela, je baje priden delavec in takrat je tudi boljše volje. A se z delodajalci tudi hitro skrega, saj če se počuti, da se mu godi krivica, se tudi takoj razburi in prekine delo.
Doma ne dela skoraj nič. Občasno opere posodo ali obesi perilo. Kadar kaj zasluži, sicer da nekaj denarja, a to je bolj redko.

Včasih je prijazen, pomaga, sodeluje, razume… Pogosto pa je ravno obratno, je jezen, živčen, razdražljiv. Že na samo vprašanje, če pride k mizi, ker je kosilo, lahko odreagira v smilsu; Daj mi mir, kaj ne vidiš, da spim.
Včasih mu naredim uslugo, ga kam peljem, posodim denar. A vedno moram nanj čakati – zamuja, če mu kaj rečem, je zelo jezen, se razburi in mi reče, da kaj mu težim, da saj ga ne rabim nikamor peljat, da saj mi bo vrnil denar.
Kadar ga kdo povpraša, kaj misli početi v življenju in kdaj se bo odselil, je ali tiho ali pa se razburi, da naj ga ne dela živčnega in naj mu ne teži. Sicer se zaveda tega, da ne more doma živeti celo življenje, ampak ne naredi čisto nič. Govori nam, da on ni na svetu za to, da bo delal. Na vprašanje od česa bo živel, nima odgovora – saj ne rabiš delat, da preživiš, pravi.
Tudi k punci, ki želi kupiti stanovanje, se ne želi preseliti, češ da mu ni všeč mesto, v katerem bi ona rada živela.
Če mu želimo kakorkoli pomagati, se mu v tistem trenutku ne da s tem ukvarjat. “Saj bom”. Oče mu je celo ponudil, da mu en čas plačuje najemnino, če se odseli in mu pomaga najti službo, a brat sam od sebe ne naredi nič v tej smeri.

Pred nekaj leti je bil pri psihiatru/psihologu (ne vem natančno), a se je tudi z njim skregal in seveda ne želi te pomoči. V svoje razmišljanje je 100%prepričan in ne mara, da mu kdo karkoli svetuje kako naj živi.

Sama ne živim več doma od kar sem šla študirat. Že od nekdaj so brata primerjali z mano, češ poglej njo, kako je pridna, uspešna itd. Sama tega sicer nikdar nisem marala in mislim, da zaradi tega tudi on ne mara mene.

Vsi smo že izčrpani od tega, 15 let je že isto… Probali smo s pobiranjem najemnine, postavljanje strogih pravil, vrgli smo ga ven, mu pomagali, mu pustili čas, ga skušali razumet, ga spodbujali, ….a vedno je isto. Če mu kdo kaj reče, znori. Histeričen je, kriči, se trese od besa in pogosto je na meji, da kaj razbije, udari in potem se raje ali mi umaknemo oz. on “zbeži” pred nami in odide iz stanovanja.

Ima kdo podobno izkušnjo? Kaj lahko naredimo in kako mu lahko pomagamo? Hvala vsem, ki si boste vzeli čas in kaj napisali.

pri sorojencih, ki so zelo blizu skupaj, je velik problem, ker jih starši nenehno primerjajo med seboj, otroci tekmujejo za njihovo pozornost, ker je ne dobijo dovolj in takih težav kot jih opisuješ ni tako malo. Ti si imela vlogo tapridne in bratu ni preostalo drugega kot da je taproblematičen, če se je hotel izraziti in izdelati svojo osebnost. Za tako stanje pa nisi ti kriva, niti ni na tebi, da rešuješ.
Staršem daj tale naslov ali kontakt od ljudi, ki se ukvarjajo s to problematiko, da bodo znali ravnati in če ne drugega zaščititi sebe. najbrž bi brat moral na testiranje, da se izključijo kakšne duševne bolezni.
Upam, da ti ukvarjanje z bratom ne pobere preveč energije in imaš svoje življenje urejeno. Prevečkrat se cele familije ukvarjajo s taproblematičnim in pozabijo na svoje življenje.

Mumu preprosto povedano – pomagaš lahko zgolj nekomu, ki si želi pomoč, če tega ne želi, se nimaš niti pravice vmešavat v njegovo življenje. Kar pa ne pomeni, da mu pustiš početi, kar mu je volja. na tvoj račun. Star je 30 let in že zdavnaj sam odgovoren za svoje izbire in tudi njihove posledice.

Zakaj počne. kar počne in se ne premakne – ker pač lahko. Očitno ima okoli sebe dobro spleteno mrežo, ki mu omogoča, da je ( ne glede na njegovo otroštvo, okolico in morebitno duševno bolezen) len, neodgovoren in hudo razvajen. V teh letih že v primeru, da se želiš spremeniti ni ravno lahko, če pa ti tak način, kot ga živiš celo odgovarja, pa je malo verjetno, da bo karkoli kdarkoli spremenil.

S tem, da so mu govorili, kako si ti pridna, on pa ne, ti nimaš nič , niti to ni razlog, ki bi ga lahko po 20 plus ( ko moraš vzetii življenje v svoje roke in sam iz njega narditi, kar želiš) , še uporabljal, zakaj nečesa ne more. Vedeti pa moraš, da ljudje, ki so mu podobni, zelo spretno uporabljajo in celeo namenoma vzbujajo občutek krivde pri drugih, da so lahko stvari še naprej takšne, kot so.

Praviš, da ste poskušali vse, vendar po napisanem se vedno konča tako, da on dobi kar hoče in pod pogoji, ki jih hoče. V bistvu vrti okoli prsta celotno okolico. Da se mu pri vas dobro godi, kaže že dejstvo, da si ne želi preseliti niti k punci v stanovanje, saj bi tam verjetno moral prevzeti vsaj minimum neke odgovornosti ali pa mu to ni všeč zgolj zato, ker so spremembe naporne, on pa se že vse življenje izogiba kakršnemu koli naporu ( razen tistemu in takrat, ko paše njemu).

Praviš, da se te ga že vrgli ven, vendar je po nekaj tednih prišel nazaj. Zakaj? S tem ste ga naučili zgolj tega, da mora malo dlje počakati, pa bo vseeno prišel do svojega. Če mu želite dobro, ga takoj postavite na cesto in naj se znajde. Pri 30 je že skrajni čas, da se osamosvoji in če tega ne bo storil sedaj, bo kasneje še dosti težje, saj se z vsakim letom manjša možnost, da bo kaj naredil iz sebe ( s tem ne mislim, da bi postal Nekdo, temveč da bi končno začel samostojno živeti). Z vsakim dnem, ki ga še preživi pri vas , na način kot to počne, so njegove možnosti manjše.

Ja, verjetno bi bila cela drama, poskušal bi vse, kar je delovalo do sedaj, da ste ga sprejeli nazaj in ga še naprej ujčkali, morda tudi kaj drastičnega, vendar če boste vztrajali ( v njegovo dobro) se bo prisiljen premaknit, Zna sicer biti, da je že tako dokončno razvajen, da bo celo res pristal na cesti. Kar je njegova odločitev in odgovornost in ne vaša. Lahko greste vsi skupaj z njim navzdol, lahko pa vsaj vi kolikor toliko normalno živite in mu morda pomagate kasneje, ko bo res potreboval ( če bo pripravljen pomoč sprejti in ta pomoč ne pomeni, da mu boste spet dovolili, da se zvrne na kavč).

Zagotovo v svojem življenju ni srečen, ker ne moreš biti, če ne uresničuješ svojih potencialov, če te kdaj tudi ni strah ali ti je naporno, če ne rasteš skozi svoje preizkušnje in kljub morebitnim dramam, ki bi jih doživel, če bi končno moral skrbeti zase, bo njegovo življenje zagotovo bolj polno, kot pa sedaj.

Če boste še naprej sprejemali njegovo odgovornost namesto njega pa bodo stvari ostale takšne, kot so. KOnec koncev se bo tudi v tem primeru znašel ne cesti , ker nekoč ne bo več mlad, ne bo več lahko najti službe in tudi ljudi, ki ga sedaj ujčkajo ne bo več. Pritanek bo takrat dosti bolj trd, kot bi bil sedaj.

Ne glede na to, da je tvoj brat , nisi odgovorna zanj. Seveda je težko gledati nekoga, ki ga imaš rad v takšnem stanju in rad bi mu pomagal, vendar kot sem rekla – to ni tvoja pravica niti odgovornost in pomagaš lahko zgolj nekomu, ki si ( res) želi pomoči in včasih je edina učinkovita pomoč, da odrečeš pomoč.

GittaAna

Hvala lepa obema za nasvete.
Glede metanja na cesto nas je edino strah oz. ne vemo, kaj pricakovati, saj bi se znalo zgoditi, da bo postal agresiven in bo sebi ali pa komu od nas kaj naredil. Njegovi izbruhi jeze so res nori.
Seveda tudi mi ne bomo srečni, če bo on dejansko na cesti, ampak v bistvu je glavni razlog, da je še vedno tukaj predvsem naš strah pred tem, kako bo reagiral, če ga postavimo na cesto. Bi mi morda znali svetovati še glede tega?

Pri vseh mojih tekstih morate upoštevati, da lahko govorim samo na splošno, ker ne poznam podrobnoti in ker je vsak primer drugačen. Govorim zgolj iz mojih izkušenj in poznavanja, nekaterih podobnih situacijah, vendar je to vseeno približek, ne dejstvo.

Na vaš strah računa. Če se odločite, morate biti res sami v sebi prepričani, da greste tokrat do konca, saj bo čutil tudi to in slej ko prej odnehal, ker bo videl, da gre zares, vendar bo prej še n-krat poskušal, če bodo njegove grožnje res delovale. Ko bo dojel, da so se stvari spremenile, bo začel iskati druge možnosti. Za tak ukrep moraš imeti sam pri sebi poštimano, zato ne škodi obisk pri ( dobrem) psihoterapevtu, ki bi pomagal tako razumeti vaše notranje strahove in drame, kot tudi razložiti njegove in predlagati strategije. Zelo se pazite kvazi psihoterapevtov ( četudi imajo “šole”) ker večina od njih težkih in zapletenih situacij v resnici ne obvlada in lahko naredijo več škode, kot koristi.

Prej bi se pozanimala o vseh možnostih, tudi pravnih, kakšne so njegove pravice in kakšne vaše in morda celo obvestila policijo, da zna biti problem. Če postane agresiven bi vedno! poklicala policijo. Glede na to, da mu je tako dolgo uspevalo, da vas je vrtel okoli prsta ne bo zlahka odnehal, saj ste ga do sedaj učili, da mora biti zgolj dovolj vztrajen ali agresiven, pa bo dobil kar hoče. Vendar se da tudi v takšnih primerih. MOje izkušnje so, da so takšni agresivneži v resnici precejšni usranci, ki se znašajo zgolj nad tistimi, nad katerimi se lahko, če pa začutijo (resnično) moč se zelo hitro umaknejo.

Pomembno je tudi, da kot družina držite skupaj , ne glede na karkoli. Če mu bo eden od vas za hrbtom ostalih zaradi strahu ali usmiljenja dajal potuho, se bo vse skupaj še poslabšalo in zatogotovo še bolj zavleklo. Bolj kot se boste pripravili, bili skupaj močni in oldočni, hitreje se bo končalo.

GittaAna