Situacije, ki jo imam, si ne znam dobro razložiti. Vem, da bi bilo najbolje, da si je sploh ne bi razlagala in bi tega človeka enostavno brcnila iz svojega življenja, vendar jaz si stvari moram razložiti, ker mi bo lažje. Moram razumeti, kdo je on, s katerim sem preživela dobro desetletje in ki je oče mojih dveh otrok.
Začela sva mlada (18 let). On s pestro preteklostjo, polno žensk, jaz popolno nasprotje. Fantje me niso kaj prida zanimali, totaln moralist. Na začetku zaljubljenost, lepo, potem malo dolgčasa. Po slabih šestih letih je rekel, da rabi pavzo. Vso krivdo za nastalo situacijo je zvalil na mene, od premalo spolnosti, do premalo podpore…. Jaz sem mislila, da se mi bo zmešalo, krivila sem se za vse, kar se je dogajalo med nama. Bila sem zelo na tleh, ves čas se je vračal k meni, mi obljubljal skupno prihodnost. Nekaj v smislu, samo malo časa rabim in potem bova lahko skupaj. Ves čas me je držal nekako na vrvici. Jaz se se povsem izgubila. Zgodilo pa se je najhujše, zdaj pa najlepše . Zanosila sem. Še zdaj ne vem, kako se je to zgodilo kljub zaščiti, vendar se je. No, potem pa odkritja. Seveda je imel v tem času žensko. Govoril ji je, da jo ljubi, seksa ogromno, res ogromno, ogromno alkohola. Sem ga spraševala marsikaj, vendar zna res dobro lagati. Nikoli mu nisem verjela 100%, sem si pa očitno zatiskala oči. Žal. No, s to žensko sem se tudi videla. Povedala mi je, da se ji je zdel »drama king«. In to res je on. Jokal pred njo, jokal pred mano. Bolano. Ogromno je bilo primitivizma, kot neko izživljanje. O podrobnostih in njunih seks dogovorih raje ne bi.  V glavnem, ta ženska popolno nasprotje mene. No, potem pa jok, gledal me je s srnjimi očmi. Rekel, da za seks rečeš marsikaj, da je res rabil spolnost, itd… pač, bila sem noseča. Želela sem si ga ob sebi in nekako sva se zbližala. Šel je do mojih staršev, povedal, se opravičil… meni rekel, da se to ne bo ponovilo. In ja, v bistvu ni varal, na nek način sva bila narazen. Kar pa ne opravičuje dejstva, da je z mano manipuliral, mi na veliko lagal, počutila sem se kot smet, zlorabljeno. Poklical ali pa ne, pisal ali pa ne, prišel k meni ali pa ne. No, rodil se nama je otrok, potrebovala sem veliko časa, da sem šla čez to, vendar je bilo zmeraj bolje, mislim, da nam je bilo lepo. On si je že dolgo želel drugega otroka, jaz pa mu nisem čisto zaupala, zato sem bila bolj previdna, nisem še bila pripravljena. Potem pa je bil prvorojenec star 3 leta in zdelo se mi je, da je pravi čas. Postavila sva si skupne cilje za prihodnost, vprašala sem ga, če je prepričan, da si to želi, če se vidi z mano, če je med nama vse ok…in vse je bilo super. No, zanosila sem takoj. Na začetku veliko slabosti in takrat je govoril, da upa, da sta dvojčka, da ne bo rabil še enkrat iti skozi to (skozi mojo slabost). Ima bolj sezonsko delo in poleti je res ogromno odsoten. Bilo je poletje in domov se je vračal pozno zvečer, jaz sem bila utrujena in nekako se je začel oddaljevati od mene. Že prej je večkrat rekel, da je tako fajn, ker je prvi otrok že tako velik in imava malo več miru, zdaj bova pa morala še enkrat čez to. No, ne spomnim se nekih nežnosti med nosečnostjo, bolj je skrbel za sebe, ko sem hotela, da bi mi pomagal pripraviti stanovanje za prihod otroka, da bi malo sčistila, mi ni hotel pomagati. »Kam se ti tako mudi? Umiri se malo.« Dva tedna pred porodom sem čisitila kopalnico, okna…. Ne spomnim se, da bi on kaj naredil. Potem rojstvo otroka, bila sem vsa iz sebe, res sem uživala. On je bil nekako zadržano vesel. Prišla je zima in je šel v tujino. Marca se je vrnil in bil čuden. Pomlad je nekako minila, junija pa mi je rekel, da ne ve, kaj naj naredi, da ima on svoje sanje, da smo mu mi na poti, da zaradi nas ne more uresničiti svojih želja. Da bi rad potoval, bil neodvisen…. Da bi bilo njegovo življenje idealno, če ne bi bilo otrok, da bi lahko iz danes na jutri šel v tujino. Bla, bla, bla. Podrl se mi je svet. Pa kaj on govori? Ni mi bilo jasno. In spet. Z mano je izgubljal čas, prehitro sva se spoznala in ni mogel izkoristiti mladosti (naj povem, da sva skupaj veliko potovala in da sem bila jaz pobudnik tega, on bi bil brez mene, po mojem, na pol zapit študent in ne bi prišel dlje, kot do Izole), da je imel prehitro otroke, da obžaluje čisto vse. Kaj je sledilo? Naenkrat sem bila kriva jaz, ker se nisem hotela preseliti, ker nisem hotela iti v Avstralijo, nisem hotela na Norveško (za vse sem imela tehtne razloge, o katerih sva se pogovorila), v ničemer ga ne podpiram (ker za njega je podpora samo, če takoj rečem ja, če rečem ja, samo se mi zdi še malo prehitro, počakajva še par mesecev, to ne šteje), on se mora samo meni prilagajati…. To, da ga 5 mesecev na leto ni bilo doma, ne šteje, jaz ga kljub temu grozno omejujem. Aja, še to, med nosečnostjo ni bilo dovolj spolnosti in bila sem tečna zaradi hormonov (tudi zdaj, ko lahko realno pogledam na situacijo, se mi zdi, da nisem bila), verjetno sem na pladnju dobila še kakšen očitek. Zgodovina se je ponovila. Tokrat s to razliko, da se nisem toliko krivila, seveda sem se spraševala, vendar se nisem pustila okriviti za vse. No, on je pa spet gledal, kako trpim, vedel, kako si želim, da bi bili družina in nič. Kot da ga ne gane. Govoril seveda je, da mu je hudo, ko me gleda ampak kaj on more narediti, saj mora najprej sam s sabo razčistiti. Da se res trudi, da bi rešil sebe, situacijo, da je tudi njemu družina na prvem mestu, to je govoril. Naredil pa ni čisto nič. No, seveda sem odkrila, da je spet na vidiku nova oseba ženskega spola. Ja, z njo se je lahko pogovarjal stvari, ki se jih z mano ni mogel, se je zaljubil in oh in sploh. Seveda mu je manjkalo spolnosti, ker sem bila pač jaz noseča in po porodu…Mene ima rad, nikoli ni prišel do zaključka, da hoče vstran od mene. Stike z njo je imel celo pomlad in še del poletja, pač prek telefona. Z njim je prekinila ona, ker se ji je zdel čuden, ker ji je začel govoriti, da je to to in postal je jezen, če mu ni odgovorila. Tudi meni dela isto (vprašanja. »Kje si, s kom si govorila, klepetulja«….ne znam opisati, na tak prikrit način te preverja) je posesiven. Ona mi je rekla, da se ji je zdel izgubljen v lastnem svetu, da si ni upala za njiju povedati nikomur, da jo je pripravil do tega, da je vsem lagala, kar ji je bilo v breme, da je ugotovila, da res igra žrtev, da zna lepo govoriti…pač, se je zaljubila v njega, ker je bil ves sladek. Če pomislim za nazaj, se tudi jaz spomnim, da mi je zelo hitro rekel »ljubim te«, takrat, ko jaz še razmišljala nisem o tem . No, potem sem ga odslovila in rekla, da če bo kdaj dal družino na prvo mesto, naj mi pove. Spakiral je, oba sva jokala. Potem sva se v dveh mesecih veliko pogovarjala. Nisva imela nič telesnega. Stiki so seveda tudi zaradi otrok in potem sva se vedno pogovarjala še o nama. Se mi je ves čas zdelo, da nima nikogar, da mu je fajn, da sem jaz tam za njega… Poslušala sem pa iste stvari. Da me ima rad, da si nas želi skupaj, ampak mora najprej sebe rešiti, da si ne zaupa, da ne ve, kaj pa če on enostavno ne more biti zvest, noče, da bi jaz še kdaj mogla čez to, da se trudi, da bi našel sebe in rešil družino….da rabi čas. Vabil me je k sebi, na sprehod…Gledal z nedolžnimi očmi. No, potem je spet šel v tujino in zdaj ga že nekaj tednov ni. Zdaj imam mir. Bila pa sva v stikih, dnevno, pošiljal mi je slike, pisal, kaj dela… Tudi napisal, da nas pogreša in nas ima rad. Potem sem ga pa vprašala, kako je pa kaj tam z ženskami. In mi je odgovoril, da ne bi o tem prek telefona. No, rekla sem, da potem pa tako vem, kako je. Potem mi je pa takoj napisal, da je spal z eno (dvakrat). Seveda jaz ne verjamem, da je bila samo ena ali da je bilo samo dvakrat. Ni me pretreslo. Sem pričakovala. Ni mi pa šlo iz glave, da mi je takoj odgovoril. Kot da se norčuje iz mene. Kot da je prepričan, da si lahko vse privošči in da ga bom jaz tako in tako čakala, kot da mu je vseeno, kako se jaz počutim. Kot otrok, ki je dolgo preizkušal meje in ugotovil, da mu starši zelo, preveč popuščajo. Jaz sem zelo empatičen in sočuten človek, poleg tega mi je družina najpomembnejša vrednota in bi vse naredila za njo in zdi se mi, da on to veselo izkorišča. Jaz pa ne morem verjeti, da se kdo sploh lahko tako obnaša, da gleda, da ljudje trpijo zaradi njega pa ga ne gane pa ne naredi ničesar, da bi kaj spremenil, da ima otroke in to ni dovolj močen razlog, da bi kaj popravil. No, potem sem mu rekla, da nočem več stikov. Takoj je napisal, da me ima zelo, zelo rad in da mu tega ne more nihče vzet (***). Potem pa, da bo spoštoval mojo odločitev. Potem pa sva spet govorila, ker se je pogovarjal s sinom in je prišlo do neskladja zaradi stikov, sva se malo sprla in jaz sem samo rekla, da seveda bojo otroci zaradi njega za marsikaj prikrajšani. In je bil povsem zaprepaščen, kaj mu zdaj »obiram«. Potem mi je še napisal: »Ne razumem, kaj se je zgodilo, da si obrnila ploščo. Verjemi, da vse to delam, da bi lahko bil s tabo in ohranil družino skupaj. Trudim se. Trudim se biti in najdit tisto kar sem ali pa si želim biti…« V glavnem, drama.
Pogovarjala sem se s prijateljico, s katero nisva imeli stikov kar 5 let, zaradi njega, seveda. Ravno v času, ko sva se midva spoznala, sta onadva nekaj imela. Ona je tak labilen človek, povsem se je zaljubila v njega. Seveda jo je pripravil do tega, da ni nikomur povedala. Ko sva bila midva že resno skupaj, je hodil k njej in ji govoril, da je to njuna skrivnost itd…. Ona je zaradi njega hodila na terapije, počutila se je psihično zlorabljana (kot jaz zdaj že mesece) , ni hodila v šolo, večino časa je preležala v postelji. To je trajalo dve leti. Bala se je tudi intimnosti in imela težave z zaupanjem. In on jo je s svojimi psiho prijemi pripeljal tako daleč. Pač našel je nekoga, s katerim je vedel, da bo lahko tako delal, ker ona je pač bolj labilna. Ta kolegica mi je tudi rekla, da je zagotovo imel še več žensk, medtem ko je bil z mano. Zdaj mi je rekla, da si je res želela nekoga boljšega za mene in da slabšega človeka ne pozna. Jaz takih psihičnih pritiskov od njega nikoli nisem zaznala, razen, v teh dveh obdobjih njegovih eksistencialnih kriz. Če pogledam na najin odnos, bi rekla, da je on zelo ustrežljiv, zna biti sladek, je pa tudi grozno užaljen, prizadet, ne zna se pogovarjati in se raje umika. Mene ima za bolj pametno, bolj razgledano, po njegovem sem iskren človek s hrbtenico, to spoštuje na meni. V bistvu mu pa grejo vse moje dobre lastnosti na živce, ker delajo njega še slabšega. Kar se tiče njegove primarne družine… Mislim, da je mama tam tudi manipulator. Če je kdo navrgel malo kritiko na njen račun (to seveda ni bil oče, ker je totalna copata), se 3 tedne ni pogovarjala, vedno se hoče smiliti drugim, ker ima tako malo denarja in je tako zakreditirana. Oče jo grozno hvali. Primer: ona skuha juho (ki za moj okus ni kaj prida) in takoj reče »o mamika kako dobra juha« in če mi nič ne rečemo, to ponovi še parkrat, da še mi potrdimo, da je juha zelo dobra. Mama tudi razpolaga z vsem denarjem. Oče zasluži več, vendar sploh nima svoje bančne kartice, večkrat se je zgodilo, da ji je rekel, če mu lahko da 5 evrov za jutri za malico v službi. Ko je bil moj bivši majhen po mojem ni dobil dovolj ljubezni, ker je mama zelo hladna, poleg tega so delali velike razlike med obema sinovoma. Veliko je bil tudi zdoma (mogoče je že takrat bežal) in se je več, kot s svojo družino, družil z vsemi blokovskimi otroki. To seveda ni izgovor. Vsak odrasel človek je sam odgovoren za svoja dejanja. On pa se s svojimi dejanji ne sooča in očitno tudi ne sprejema odgovornosti…. Zdaj si želim to, da bi bila dovolj močna, če pride po kolenih nazaj, da bi mu rekla »izgini«.
Prišla sem do zaključka, da je zagotovo čustveni manipulator. Očitno nima ravno neke hude empatije, sočutja, očitno svoj ego napaja na slabem počutju drugih, mogoče mu celo godi, da se ženska zaradi njega počuti slabo, da si ga želi…. Je mogoče on v kakšni lažji obliki tudi NOM in MOM?
Se opravičujem, ker sem dolga, sem pa zagotovo še kaj “pomembnega” izpustila 🙂

Tole se mi zdi je precej dobro opisano dejansko stanje. Diagnoz ne moreš postaviti kar tako, za to so psihiatri, vendar njegova dejanje definitno kažejo na to, da je verjetno :

– precej narcističen egoist, ki je ujet v svojem svetu in ga drugi v resnici popolna nič ne zanimajo, razen v primeru, da mu lahko na kakršen koli način koristijo. Takšni ljudje so preveč okupirani sami s seboj, da bi bili sploh sposobni videti potrebe, čustva …drugega človeka.

– človek, ki se šlepa na energijo drugih ( čustveni vampir), ki živi od energije, denarja, pozornosti….drugih in takšni ljudje so izjemno spretni v prepoznavanju šibkih točk drugih, vedo na kaj morajo pritisniti, da od drugega dobijo kar hočejo – s pritiskanjem na krivdo, otroke, hvaljenjem, prilizovanjem.. – vendar gre pri tem zgolj za prilizovanje, da bi prišli do svojega.

– brez sočutja ali empatije – nobeden, ki bi bil sposoben sočutja ne bi drugim ljudem počel, kar počne on. Njegov jok in stok je zgolj razčustovanost in smiljenje samemu sebi in nima nikakršne veze z drugimi ljudmi. On je joka, ker je tako ubog, ker naj ne bi zmogel, kar se pričakuje od njega ( ali bolj verjetno, ker ve, da bo z jokom dosegel svoje) in ne zato, ker mu je hudo zaradi kogarkoli drugega.

Kakroliki, on želi, pričakuje, zahteva, da se ukvarjaš z njim, njim , njim in zgolj z njim. Nisi važna ti in niti otroci. Samo ti si tista, ki lahko to prekine in se nehaš ukvarjat z njim in mu nehaš dajati čustveno energijo, temveč se začneš ukvarjati s seboj in otroci, ki v resnici to potrebujete, da se izvijete iz takšnega nezdravega odnosa in začnete normalno živeti.

Če se boš odmaknila bo tako, kot je verjeno bilo vedno, napel bo vse sile in bil sladek kot med – vendar ne zato, ker bi kaj dojel ali ker se bo kaj spremenil, temveč zato, da bi te spet postavil v pozicijo, kjer te bo lahko še naprej izkoriščal. Do sedaj mu je vedno uspelo ali mu bo še naprej pa je odvisno od tebe.

Tisto, kar pa je zate najbolj pomembno pa je, da se začneš ukvarjati s tem, zakaj tako dolgo dopuščaš da nekdo s teboj tako ravna, zakaj nočeš videti, zakaj hočeš verjeti njegovim željam….tu se skrivajo hakelci, na katere se on priklene in ko boš to pri sebi razrešila , se bo povsem avtomaično začel razreševati tudi vajin odnos. IN konec koncev je to tudi edino, kar v resnici sploh lahko storiš, da se kaj premakne.

Morda je dobro tudi, da veš, da je takšnih ljudi kar nekaj in da nisi edina, ki doživlja kaj podobnega. Že na tem forumu boš našla kar nekaj podobnih zgodb, pa tudi kar nekaj rešitev.
GittaAna

Najlepša hvala za odgovor. Ja, ne vem, zakaj to dopuščam. Res sem si želela ohraniti družino… Sem pa zmedena tudi zato, ker se to ne dogaja ves čas. Tu berem zgodbe in je vse skupaj bolj “ekstremno”. Pri meni pa je bil skoraj 4 leta mir in v bistvu se mi ni sanjalo, da je stanje tako kot je… V vmesnem obdobju je sicer bila užaljenost, umiki, tudi kakšno prelaganje krivde (v manjši meri)… se mi pa ni zdelo nič alarmantnega. Prvič, ko se je vse to dogajalo, sem pač to pripisala mladosti, nezrelosti in ne vem čemu še vse. Tokrat pa se kažejo neke druge razsežnosti, pri dveh otrokih se pač tako res ne moreš obnašati in moraš pokazati neko odgovornost in sočutje do družinskih članov, saj ni prizdel samo mene. Kaj pa otroci? Posledice njegovih dejanj bodo še kako občutili, sin jih tako že čuti. Tudi zato, ker sem jaz na tleh. Tega sploh ne vidi in noče videti. Res je pomemben samo on.
Zanima me še, koliko je možnosti, da otroka to podedujeta in kaj lahko naredim jaz, da bosta v odrasli dobi bolje funkcionirala, kot njun oče.
Hvala za odgovor LP

Hana, takšnih zgodb je veliko in so zares boleče, predvsem zato, ker se človek sploh ne zaveda v kakšni zmoti je živel, težko je razumeti, da takšni ljudje sploh obstajajo, ker tudi mi delamo napake, ko druge sodimo po sebi oz menimo, da stvari doživljajo na način, kot ga mi. Ampak to ne drži, tudi moj bivši s katerim imam otroka je popolnoma brezbrižna oseba, brez vsakšne empatije in mu ni mar za nobenega, niti za svoje otroke ne. Moja zgodba je podobna tvoji, izgleda da so si tile osebki med seboj kar podobni oz delujejo na precej podoben način. Traja, kar traja en čas, da se zaveš, da stvari niso takšne, kot bi jih želela videti, jaz sem rabila kakšne pol leta, da sem se zares zares sprijaznila s tem, da je pač brezbrižna budala in da od takih samo RUNAWAY. Po vsemu sranju, ki mi ga je serviral sem se komaj zavedela, da tak je in da ni da se mi samo zdi. Budala, ki izkorišča druge, da se on lažje šlepa skozi svoj beden lajf, kjer se ne bo nikdar našel. To so hudiči, mi pa njihovi hipnotizirani osebki in je težko, ko to enkrat spoznaš. Ampak to je edina resnica, zavedaj se, da se spremenil ne bo, imej toliko hrbtenice in postavi stvari na svoje mesto, sledila bo sprememba, ampak to je edina pot iz tega, kjer si zdaj. Moreš temu človeku postaviti jasne meje, postavi se zase!!!Mene je spoznanje s kakšnim človekom imam opravka popolnoma sesulo in še vedno hodim po poti do svoje ozdravitve, čustvene in psihične. Da me je nekdo tako naplahtal in jaz sem verjela vsemu kar je trobil. Mene bi mogli s palico nekam gnat!Ampak sedaj je bolje, z njim nimam stikov, otrok ga ne zanima, kar mi v mojem primeru tudi ustreza, ker ne želim otroka spustiti v kremplje tega hudiča. Dolga in naporna pot te čaka, ampak sledilo bo olajšanje. Življenje brez njega bo postalo boljše, ampak nekaj časa bo trajalo. Samo ne ostajaj in ne nasedaj, ker če bi bilo temu človeku karkoli do tebe, bi bil s teboj. In ja, on je čisti sociopat oz narcis in tega se moraš začeti zavedati, ker je resnično nevarno! Srečno.

Hana 86!
To, kar opisuješ je zame precejšen ekstrem, vendar se zdi, da si že tako dolgo notri, da se ti zdi vse skupaj veliko bolj normalno, kot v resnici je. Moški, ki vara svojo ženo in kot razlog na prime reče, da je zato, ker je ona noseča on pa ima svoje potrebe – sorry . že samo tole je totalno ekstremno in to je le uvod vseh vajinih dogodivščin. Vendar se zdi, da se tudi tebi zdi normlano, da ima on ves čas neke svoje potrebe, o svojih in otrokovih pa nekako ne razmišljaš.

Kaj lahko narediš za otroke? Da jih zaščitiš in pokažeš kaj je zdravo in kaj ne. Verjetno že sedaj velja, da se vse vrti okoli njega in da morajo tudi oni svoje potrebe ( katerih zadovoljevanje je vajina dolžnost) dati na stran. To je povsem nezdravo, ni prav in vodi v to, da bodo tudi oni prevzeli nezdravo vedenje in razmišljanje. Lahko, da se bo tudi njim kasneje zdelo normalno, da s svojim egoizmom zažirajo druge ali pa bodo oni tisti, ki se jim bo zdelo normlano, da skrbijo za potrebe drugih in pri tem pozabijo na svoje.

Kaj je zdravo in kaj ne ( in tudi živeti tako je pomembno, ne samo vedeti) pa jih lahko naučiš tako, da najprej spraviš v red sebe, da ju boš sploh lahko zaščitila in jih vzgojila v zdravi osebi.

Gitta Ana

Hvala obema za odgovor… Priznam, da na situacijo ne morem gledati čisto realno, ne dojemam popolnoma…. Glede” ekstremno” sem imela v mislih tisto vmesno obdobje, ko smo se imeli lepo in je trajalo skoraj 4 leta. V tem času nisem imela nekega groznega občutka, da bi mu bile naše potrebe povsem nepomembne, to, kar pa se dogaja zdaj, je pa seveda zelo ekstremno. In ravno to me bega… Zakaj je bilo to obdobje “normalnosti” tako dolgo? V podobnih zgodbah, ki sem jih brala tu, sem zasledila, da so se ti ljudje “spremenili” samo za kak teden, dva. Pri nama pa so bila to lepa leta, saj se drugače ne bi odločila za otroka. Je pa res, da ne vem, kaj je on počel, je imel afere vmes…to pa ne vem, ampak do mene se je obnašal povsem drugače, kot se zdaj.

po moje si ti v tistih 4 letih razmišljala samo o tem, da si moraš omisliti družino, dva otroka, da boš prava ženska in je bilo vse drugo manj oz. nepomembno, če te ni niti zanimalo, da bi vedela kaj tvoj moški dejansko počne. Najbrž je v resnici imel drugo in ni bil toliko fokusiran nate. Sedaj pa so cilji doseženi in začelo se je vzdrževanje te idealne slike, ki pa postaja naporno. Saj boš videla, če boš zmogla še naprej tako furati, če pa bo postalo preveč zahtevno, boš pač morala izstopiti iz voza.

Obdobja, ko je vse “ok” so lahko različno dolga in zakaj do njih pride je odvisno od mnogih dejavnikov. Lahko, da je imel res vmes ljubico in je bil “pomirjen”, lahko, da je imel sam obdobje, ko je bil bolj miren, lahko je bil tako zaposlen s čim drugim, lahko se je res trudil…skratka možnosti je nešteto. Tudi na forumu je mnogo primerov, ki opisujejo precej identično zgobo, kot je tvoja, razlika je ponavadi v tem, da smo nasilja ali grdobij, ki se izvajajo nad nami lahko tako zelo vajeni, da se nam zdijo bolj “običajna” kot so v resnici.

Nihanja v takšnih odnosih so lahko iz ure v uro, dneva v dan ali pa je nekaj let tako in nekaj let drugače. Tisto, kar je pomembno je, da ne zminimaliziraš negativnega z opravičevanjem pozitivnega. Najbolj sterotipen primer je na primer pri ženah alkoholikov, ki (si) zatrjujejo, da je njihov mož super, ljubečm, čudovit človek, mož, oče in da je samo takrat, ko pije grozen. Ne glede na to, kako si lahko ti super v nekem obdobju, to v ničemer ne opravičuje tvojih dejanj, kadar nisi. Poleg tega je treba na človeka gledati kot celoto. Niso resnični samo njegovi lepi deli, resnična je tudi njegova negativna plat. In če v celem paketu deluje slabo nate, se je treba v celem paketu odmaknit, zaščiti..ne glede na to, kako zelo so posamezni deli lahko lepi
GittaAna

GittaAna, hvala še za to pojasnilo…Očitno moram obrniti ta list…
Brze filozofije… hvala tudi tebi za odgovor. Nimaš čisto prav…če bi vedela, kaj sledi in kdo je on, drugega otroka ne bi bilo! Če bi vedela že prej, ne bi bilo niti prvega 🙂 Seveda me je zanimalo, kaj on počne, nisem pa zaslutila nezvestobe…. ja, verjetno sem bila naivna. Očitno se bom morala naučiti drugače in ne več soditi ljudi po sebi, ker je na svetu več pokvarjenih, preračunljivih, neiskrenih, manipulativnih….ljudi, kot sem si predstavljala. Žal…Upam, da bo tudi moja zgodba komu pomagala in mu še pravi čas odprla oči. Lep dan vsem.

Uhh, prvič sem uletel na to stran, sm začel brat, pa se mi ni dalo naprej. ej, kaj imate pa eni zakomplicirano življenje. Vsekakor je tip po tem kar sem prebral navaden jebiveter, ali po domače glumac.. ki avtorici dela take šale male, pač neodgovorna oseba.

Spet se malo javljam, da sporočim, kaj se dogaja pri meni. Torej… moj bivši je prišel iz tujine okrog 10. Decembra, za celih 6 dni. Takrat je pričakoval, da bo sin ves čas z njim. Jaz se seveda ne strinjam, da gre k njemu za toliko časa, če se prej 1 mesec sploh nista videla. Poleg tega je bil tudi prej, ko smo bili še skupaj veliko odsoten in sin sploh ni zelo navezan na njega in ga, ko ga ni, tudi ne pogreša, ga ne omenja. V bistvu živimo v miru, ko ga ni. No, potem se je zgodilo, da je imel sin v tem vmesnem času, ko je on pričakoval, da bo ves čas pri njem, Božička. Ko je moj bivši partner to izvedel, sem dobila sporočila: »kako si mi lahko to naredila, ves čas že veš, da sem takrat doma, ne morem verjeti, da si takšna, tega pa res nisem pričakoval od tebe….« No, kot da sem jaz določila datum za obisk Božička!!! Jaz sem seveda tele in sem mu začela stvari razlagati, namesto, da bi mu rekla, »hvala za lepe besede« ali kaj podobnega. No, potem se je umiril in ko je čez 6 dni spet šel, smo se videli in začel je objemati mene, močno, dramatično, ob tem je smrkal…. zaskrbljujoče pa je, da isto dela z mojim sinom (5 let). Tudi z njim manipulira na tak način. Pa kdo to dela svojemu otroku? Očitno res ne zna drugače, tak pač je, to dela z ljudmi… Od nas je odšel s sklonjeno glavo, povešenimi rameni, izgledal je najbolj ubogo bitje na svetu. Moj sin eno uro, po tem , ko smo prišli domov, ni govoril, sedel je na tleh, niti se ni igral… Potem je bivši partner spet prišel domov (na začetku januarja) in seveda, ker ima on zdaj čas, ga morajo otroci kratkočasiti, ker koga drugega tako praktično nima. No, ko je prišel po otroka, da sta šla k njemu na obisk (nista prespala, ker sin ni želel), sem pa bila spet jaz deležna njegovih lepih besed. Povedal mi je: »Slišal sem, da govoriš naokrog, kaj se dogaja in to, da se sin ni želel slišati z mano po telefonu, zagotovo ni zrastlo na njegovem zelniku. Prej sem se res zelo trudil, da bi lahko bili skupaj, da bi bil s tabo in ohranil družino, zdaj, ko pa vse to vem, mi je pa vse padlo dol.« No, spet je na mene preložil odgovornost. Na vprašanje, kako se je trudil, mi je pa odgovoril, da se to mene ali kogarkoli drugega ne tiče, to je samo njegova stvar. Ko sem šla zvečer po otroka pa je bil spet ves skrušen, smrkal je (čeprav ni bilo solz!), spet je mene in sina močno in dramatično objema. Sin mi je potem rekel, da je ati žalosten (in seveda je potem bil tudi on), jaz pa sem mu samo odgovorila, da se je ati sam tako odločil… Potem je bilo vse ok. No, čez nekaj dni, ko se je sin vrnil od očeta pa je sin jokal, da bi rad bil še tam. No, ko sem ga vrpašala, zakaj, zakaj joka, mi je pa odgovoril, ker me ima ati tako rad…. in kar predstavljam si, kako ga je spet objemal in na pol v »joku« govoril, kako ga pogreša in kako ga ima rad. Ne zna, ne zna se normalno obnašati do ljudi, manipulira z vsemi. Očitno ni važno ali je oseba odrasla ali je otrok. Sin ima zdaj težave s trebuščkom, zato ga vozim k psihologu… Komentar bivšega partnerja na to pa je bil, da zdaj pa že spet pretiravamo in da ga zanima, kakšna drama se bo zdaj naredila okrog tega. Res dejansko ne vidi koga drugega, kot pa samo sebe. Tudi ne vidi težave v tem, da bi sina za cel teden odpeljal smučat, takoj ko bo prišel domov in ga sin prej 5 tednov ne bo videl in tudi ne vidi težave v tem, da bi hči, ki ga v bistvu sploh ne pozna, ne vem, če jo je 10x previl v dobrem letu njenega življenja, že čez par mesecev samo (brez bratca) odpeljal nekam za dve noči. Zelo mu je interesu, da bi otroka z njim preživljala čas ločeno. Problem pa je še v tem, da je on pač hedonist in to bi veselo prenašal na otroke. Sina bi ves čas jemal iz vrtca, ne vidi problema v tem, da manjka pri obšolskih dejavnostih. Zdaj ima vendar on čas in zdaj nič drugega ni tako pomembno kot to, da ga on pelje na smučanje. Otrokom pa nima kaj drugega za ponuditi… Nobene širine, samo šport, to zna in o tem se zna pogovarjati, drugje je pa bolj tema. Psihologinja mi je rekla, da mora biti čim manj stikov, ne, da ga otroci ne poznajo, vendar manj se vidijo, manj bo priložnosti za manipulacijo in za to, da uniči otroka. Tako off record mi je rekla celo, da so taki ljudje prasci, da potrebujem moč, da bom zaščitila otroke in tudi, če bo to pomenilo, da bom 3x na dan klicala na CSD. Prepričana je, da vse, kar zdaj počne glede otrok je pač kompenzacija, da on potrebuje otroke, ne obratno, kot je normalno. In zdaj nima koga, ki bi ga pil, jaz nisem več na pladnju, se ne pustim, sem se odmaknila, ima pa sina, ki je star šele 5 let… In kaj zaboga naj jaz naredim? Strah me je, da ga bo uničil, sin je zelo čustven in nežen, hkrati pa vzkipljiv…. Mislim, da ima , glede na svoj karakter tudi malo nagnjenosti k čustvenim težavam, kakim odvistnostim…. in kot tak je idealen za to, da ga njegov dragi oče skupaj s sabo potegne navzdol. To me res skrbi!
V stiku sem tudi z odvetnico, da mi bo pomagala na pravnem področju. Tako, da se pripravljam na to, da vse uredim uradno, da si ne bo mogel več izmišljevati, kdaj bosta otroka pri njem in predvsem, kdaj bo vzel sina iz vrtca in iz obšolskih dejavnosti. Ko pa bo videl, kaj nameravam, bo pa zagotovo postal nesramen in maščevalen. So lahko taki ljudje tudi nasilni, kaj mislite? Se bi lahko zgodilo, da bi mi odpeljal otroke? Ima kdo tu, kakšne izkušnje? Zanima me tudi, če je kje na Koroškem kakšen strokovnjak za te motnje, za mene…. Mislim, da moram ugotoviti, zakaj jaz teh stvari ne prepoznavam in zakaj se mi zdi nekaj samoumevnega, da so moje potrebe nekje na zadnjem mestu… Hvala vam za odgovore.

V Mariboru deluje skupina za samopomoč svojcev oseb z MOM, udeleženci pa prihajajo tudi s koroškega konca. Kontakt lahko najdeš nekje na tem forumu.

Tole je pa še en bolj ubrisanih odgovorov. On se je trudil zate, samo to je čisto njegova stvar kako???!!!
Po tem kar si opisovala vidim, da imaš precej dober uvid v to, kaj se dogaja. Težava je v tem, da vidi samo samega sebe in mu okolica služi zgolj za zadovoljevanje njegovih potreb. Tudi to, da takšni ljudje naredijo svoje otroke za svoje “skrbnike” je precej običajna stvar, skupaj s čustvenim izsiljevanjem.

Dejstvo je, da je to njun oče in da mu stikov ne moreš preprečiti, bi bilo pa dobro, da greš na socilano in da se tudi uradno meniš z njim za stike, tako da bo na papriju, če bo hotel vse v trenutku, ko se bo kaj zmislil spremenit. Polega tega ga bo to dolgočasilo in zna biti, da da se bo zaradi “reda” bolj umaknil, ker mu ne bodo otroci na voljo v hipu, ko se bo spomnil in bo začel iskati druge substitute za svoje potrebe.

Najbolje bi bilo, vsaj kar se tiče otrok, da bi našel kakšno novo “žrtev”, ki se mu bo posvečala, vendar bo v vmesnem času in če ne bo nikogar dobil črpal energijo in čustva od otroka. Pri tem ne bo zaleglo nikakršen razumen razgovor, ker on svet doživlja drugače in takšnega rrazumnega razgovora ni zares sposoben, vsaj ne več kot do trenutka, ko se mu spet kaj vzdigne in bi on kaj drugega.

Sina in hčerko nauči, tako kot že delaš, da so čustvena stanja očeta njegova odločitev, da nista odgovorna za njegovo počutje in stanja, da ima očka malo problemov sam s seboj in da to nima nič opraviti z njima. Meni se nasvet psihologinje, da ju popolnoma odtujiš ne zdi pameten, ker je bolje, da ju naučiš, kako z njim ravnat, kot da se bo čez leta, ko bosta onadva v najbolj ranljivem obdobju in v fazi hrepenenja po odstotnem očetu, zelo ranljiva in ju zna takrat popolnoma zmanipulirat , tudi kar se tiče tebe in lahko povzroči hude travme v vaših odnosih. Bolje, da med odrašačanjem spoznavta kdo in kakšen je, vendar vseeno tudi z minimalnim spoštovanjem do njega kot do človeškega bitja, ki pa je malce drugačno in je treba z njim malo drugače, da ne škoduje drugim, četudi tega v bistvu noče ( kar je res, ker se večinoma niti ne zavedajo kakšno štalo delajo drugim, ker drugih sploh niso sposobni videt)

Večja kot bosta, več bosta razumela in lažje bosta tudi onadva z njim shajala. Pa tudi, če se bosta naučila kako mu postavit meje, ga ne bo tako zelo veliko naokoli, saj ga zanimata zgolj kot hrana za njegove potrebe. Sedaj, ko ju lahko zmanipulira tako, da mu posvečata vso energijo, kadar on hoče ( vsaj sin) ga zanimata. Ko tega ne bo več imel v neomejenih količinah ali se bo moral zato potruditi ga bo prenehalo zanimati. Še prej pa bo poskusil vse, da bi ju spet dobil v svoje mreže in tu nastopiš ti, z učenjem postavljanja meja ( tudi s svojim zgledom) saj ju boš tako pripravila ne samo na utrganega očeta, temveč tudi na kasnejše življenje, ki ni vedno rožnato in konec koncev lahko iz vsega skupaj ceo dobita dobro popotnico.

Važno je le, da si ti stabilna, ljubeča in da jima s svojim zgledom kažeš kako s teažvnimi ljudmi. Potrudi se kolikor lahko in se zavedaj, da si tudi ti zgolj človek in da ne moreš biti vsevedna in vedno popolna. Toplina, bližina in stalnost lahko zmehčajo tudi tvoje nespretnosti. Dokler se boste imeli radi, se odkrito pogovarjali, se skupaj učili vam ne bo hudega.

GittaAna

GlittaAna, najlepša hvala za tolažilen in pomirjujoč odgovor. V tem času, ko sem spremljala ta forum, sem ugotovila, da je takih ljudi kar nekaj, vendar se jih premalo zavedamo. O tem bi se moralo več govoriti. Če bi se jaz prej zavedala, kaj se je dogajalo, bi verjetno imela dovolj moči in bi to zvezo zaključila že pred petimi leti, ko je to počel prvič. Bila pa sem slepa, nekako nisem hotela videti, da me je takrat v bistvu čustveno izsiljeval, povsem poteptal, ves čas sem iskala opravičila za njegova dejanja. Verjela sem, da se to ne bo več ponovilo. Pa se je. In to, ko sem imela doma dva mala otroka. Še zdaj težko dojemam, da ljudje lahko na tak način ravnajo z drugimi. Pa tu sploh ne govorim o varanju. Tega se skoraj sploh ne spomnim več, bolj težko je sprejeti vse to, kar je sledilo. Brez podpore doma, brez prijateljic, bi bila verjetno samo še čustvena razvalina. Ta forum mi je zelo pomagal pri soočanju s situacijo. Želela bi si, da bi se o teh problemih govorilo več, ker verjetno vse preveč družin razpade zaradi teh osebnostnih motenj, ti ljudje pa za seboj puščajo pravo razdejanje. Jaz osebno še zdaj ne morem verjeti, da je dosegel, da sem se povsem spremenila, da bi mu skoraj še noge umivala, če bi si to zaželel. In nisem bila sposobna videti, da nekaj pošteno smrdi. Tudi, če sem mesece poslušala take in podobne stvari: “Res si najbolj želim biti z vami, rad vas imam, mislim, da nikoli več v življenju ne bom srečen, želim si nas skupaj, skupaj na potovanju, pogrešam vas, pogrešam te, pogrešam družinsko življenje, vendar ne morem, zdaj ni pravi čas, mogoče bo že jutri, mogoče pa bo pravi čas šele čez 10 let, jaz moram najprej rešiti sebe, zdaj ne morem biti s tabo, z vami….” Zadnje pol leta je bilo za mene najbolj mučno obdobje mojega življenja in upam, da bodo rane čimprej vsaj malo bolj zaceljene.
Psihologinja mi je povedala, da so te osebnoste motnje v porastu, ker zmeraj več ljudi stremi k užitku, hedonizem je in 🙂 , odgovornostim, kot je družina pa se izogibajo.
Vsem vam, ki imate podobne izkušnje, želim, da bi se spet čimprej postavili na noge. Vem, da je hudo, tudi mene še čaka dolga pot, še vedno imam namreč občutek, da sem veliko izgubila, vendar to, kar sem jaz pričakovala od življenja (to je približno normalno umirjeno družinsko življenje), tega s tem človekom ne bi imela. Take scene bi me čakale v vsakem primeru, če se ne bi zgodilo zdaj, bi se čez leto, dve in potem verjetno še nekajkrat. Zagotovo bi se spet naveličal…. Upam, da bosta otroka to preskočila v čim večji meri… Hvala za vse odgovore !!! Želim vam vse lepo.

Hana, ravno sem objavila en post na to temo… mava očitno kr podobno situacijo. No, držim pesti, da se za obe, predvsem pa za otroke kar najboljše izide. Aja, pa tudi jaz sem korošica 🙂

Super Hana, da ti je forum pomagal in glede na to, da traja kar nekaj časa, da se izvlečeš iz takšnega odnosa , da ponovno postaviš svoje življenje na prave tire poskušaj čimveč z izobraževanjem , delom na sebi, veseli te bomo tudi tukaj, ker je lažje, kot če si sam 🙂

GittaAna

Torej…da njegovo obnašanje, izjave niso normalne, so patološke, so ti že predhodniki napisali. Mene pa bode v oči naslednje: njega je nekaj v otroštvu pripeljalo tako daleč, da ne zna čustvovati, poleg tega nima tudi moralnih vrednot, je narcisoiden in verjetno še kaj, vendar s svojim otroštvom bi se moral sam soočiti, razrešiti to, zakaj on ne more biti kot normalen oče dveh otrok…Človek, ki ima rad svojo partnerko in tudi otroke, mu družina je vrednota, sebe rešuje ob družini, svoje strahove, dvome razrešuje ob ljudeh, ki ga imajo radi in ga želijo ob sebi, ker je to najboljše okolje za osebnostno rast. Zgodb, ko se ljudje podajo v boj s samim sabo, ker jim je družina vrednota, je ogromno in marsikdo uspe rešiti partnerski odnos in s tem družino. Je pa to boj, ki zahteva veliko potrpljenja. Ta tvoj pa naj bi vas imel rad, vendar človek, ki gre od družine na tak način, nima nikogar rad, verjetno misli da ima, vendar to v njegovi glavi ni razčiščeno, ne zna imeti rad in pojma nima, kaj to pomeni, kaj ljudje vse počnejo za tiste, ki jih imajo radi. Bodi vesela, da si se ga znebila, on bi pobegnil ob prvih težavah. Predstavljaj si, da resno zboliš ali pa tvoj otrok, bognedaj…. Bi ti ta človek bil sposoben stati ob strani? Bolje, da si sama, tako vsaj veš, na koga se lahko zaneseš! Še eno vprašanje se mi poraja. Je lahko slab človek dober oče?