Je to forum za razvoj sovraštva do staršev?
Občasno zaidem na ta forum. V zadnjem času je precej brana in z veliko odzivi opisana tema o sovraštvu do staršev. Nisem prebrala vseh oz. celotnih odgovorov, a toliko le, da sem opazila, da vsi po vrsti sovražite svoje starše. V odgovorih avtorici in drugim pisočim skupaj z moderatorko priporočate, naj svoje starše sovražijo še bolj in jih pri tem podpirate. Nihče se ni postavil v bran staršev, a čudim se temu, saj so tud ti otroci starši svojim otrokom.Pa kaj vam je ljudje? Na sosednjih forumih, kjer se mame pogovarjajo o svojih t.i. sončkih pa sami presežki ljubezni staršev do otrok, ki jih bodo v odrasli dobi na smrt sovražili. Kam je zašla ta naša družba, ki ne ceni več družine, svojih prednikov, brez katerih nas ne bi bilo. V temi nisem zasledila, da bi se kdo poleg popolne odtujitve in izbrisa staršev iz svojega življenja odpovedal tudi dedovanju po njih. Bilo bi zanimivo slišati, če se tudi glede tega vsi tako strinjate. Prav bi že bilo.
običajno zaidemo na forum, ker nas nekaj s tega področja matra.
Mislim, da nihče ne uči sovraštva do staršev, temveč da skušamo videti družinske odnose takšne kot so v resnici in ne takšne kot bi po splošnem prepričanju morali biti. Če je nekdo imel ali še ima strupene starše, je v teh odnosih ljubezni zelo malo. Kdor pa je imel ljubeče starše, si težko predstavlja, da obstajajo tudi povsem drugačni starši.
Kar pa se dedovanja tiče – slovenska zakonodaja smatra državljane za ene nesposobne bebote, ki živijo v fevdalnem sistemu, kjer se človek nima pravice odločat zase, se selit in podobno, in na koncu jim tudi ne daje pravice, da bi sami odločali o svoji volji glede premoženja. Mislim, da kar precej državljanov tudi dejansko razmišlja znotraj teh okvirjev in so si pripravljeni uničevati življenja zaradi nekaj ceglov ali ruše.
Mogoče ne bi bilo slabo, da še enkrat natančno prebereš teme in prešteješ ljudi, ki so imeli grozne starše.
In poiščeš ter citiraš tukaj nasvete, da naj ti ljudje sovražijo svoje starše še bolj. Nasveti so v glavnem v smeri, naj se od staršev odmaknejo in prekinejo odnose z njimi.
Drugače si pa poglej na netu posnetek zadnje oddaje Preverjeno, prispevek o nasilnih starših in skrbnikih. Npr. o starših, ki so svojega otroka tunkali pod vodo, če je dobil štirico v šoli, pa o deklici, ki je morala pojesti juho z živimi kačami v njej (tega si sploh ne znam predstavljati niti si nočem). Pa o tem, koliko otrok ima to srečo, da jih pred neprimernimi starši umaknejo v zavod oz. stanovanjske skupnosti … Zakaj, če so vsi starši dobri kot kruh?
Dejstvo je, da so nekateri ljudje patološke osebnosti in so takšni tudi do svojih otrok – zaradi otrok se ne spremenijo čudežno v mame Tereze. In ti bi te otroke rada prepričala, da so njihovi starši, naj jim psihično trpinčijo, jim lomijo kosti in jih posiljujejo, okej, vredni ljubezni in spoštovanja?
Hvala bogu, da smo danes (vsaj nekateri) presegli to razmišljanje, da so starši nedotakljivi.
Spoštovana avtorica tega posta,
kot prvo, na tem forumu pišemo ljudje, ki iščemo načine da bi se zaščitili pred lastnimi starši, da bi pobruhali strupe lastnih staršev, ki smo jih leta in leta jedli in zato da bi končno (za)živeli v miru.
Kar nekaj let sem stara in kar nekaj življenjskih izkušenj imam za seboj tako, da odkrito lahko rečem, da je tvoj post edini, ki je poln sovraštva.
Nobeden od nas, ki piše na tem forumu ne sovraži nobenega. Ravno nasprotno…. Smo pa mi tisti, ki smo osovraženi, ker se upamo na glas povedati kako in kaj se dogaja za štirimi stenami, ki se upamo povedati resnico – ki zelo očitno, moti marsikoga.
Ne mislim več biti tiho in prenašati grdobije lastnih staršev samo zato, da bom vsem všeč oziroma, da se tisti, ki se ne upate lastno življenje vzeti v svoje roke, počutite boljše in se tolažite s tem, da je tudi drugim slabo tako kot je vam.
Začudena morda bi bilo dobro, da ne komentirate stvari, za katere si ne vzamete niti dovolj časa, da bi jih vsaj toliko prebrali, da bi sploh vedeli, o čem tukaj teče beseda in ne bi kar tako na povprek trosili neumnosti.
Starš ( ali kdorkoli drugi) si ne zasluži spoštovanja in hvaležnosti po defoltu, zgolj zato, ker je starš. Če nekoga rodiš, si mu roditelj, če z njim ravnaš tako, kot bi starš moral, potem si mu starš, drugače pa si oseba, ki neprimerno ravna in vzgaja svojega otroka. Morda bi bilo res dobro, če bi si ogledali nedavni prispevek iz Preverjenega, ki je bil omenjen v prejšnem postu, morda bo potem bolj jasno, Ne samo, da obstajajo osebe, ki bi jim morali čimprej odvzeti otroke, zaradi tega, kar počnejo z njimi, temveč je v našem prostoru tega toliko, da bi se morali vsi skupaj globoko zamisliti,
http://www.24ur.com/novice/slovenija/zamolcano-nasilje-nad-otroki.html
Če ob zgoraj videnem še vedno menite, da bi morali tudi ti otroci čutiti spoštovanje do svojih staršev potem imate morda tudi sama veliko težavo. Običajno tisti, ki kljub temu, da vidijo kako grdo ravnajo starši z otroci in so še vedno prepričani, da starš je le starš in ima bianko pravico da s svojim otrokom, kot s svojo lastnino, lahko počne, kar hoče in da je treba staršem dovoliti in odpustiti vse :
a – sami zlorabljajo otroke in tega niti ne vidijo kot zlorabo ( minimalizacija, racionalizacija ali zgolj sociopatija)
b- so bili sami žrte zlorab, ki so jih potlačili ali jih ne želijo videti, ker je prehudo, da bi si priznali, kaj so straši v resnici z njimi počeli in potem burno reagirajo, če kdo kritizira starše ali pa zanikajo, da je kaj takega sploh možno
c- nimajo pojma o življenju, ker se jim ne da niti opazovati, niti razmišljati o videnem in se oklenejo vseh splošnih trenutnih pravil in tabujev, po katerih delujejo in to da so starši “sveti” in “nedotakljivi” in da že s tem, če dobiš otroka postaneš dober ali vsaj zadovoljv starš, ki ne bi nikoli zavestno škodoval otorku, je pa sploh eden od večjih tabujev.
Torej, začudena, na tem forumu ne učimo sovraštvo do staršev, temveč pomagamo tistim otrokom, ki so jih starši čustveno, psihično, fizično, spolno zlorabljali, da končno dojamejo, da niso krivi oni, temveč neprimerni starši, da imajo vso pravico, da od takšnim staršem postavijo mejo, da imajo vso pravico ( in celo dolžnost do samega sebe) da od staršev, ki te (zdrave) meje ne sprejemjo ,odidejo stran in da nimajo nikakršne dolžnosti, da takšne starše spoštujejo ali kakrkoli drugače skrbijo za njih. Če bi tudi ti otroci svojim staršem “povrnili” skrb, ki so jo bili sami deležni v otroštvu bi mnogo njih končalo v zaporu.
Tako kot so nekatere rastilne v naravi strupene, četudi so navzven čisto ok, so tudi starši za nekatere otroke preprosto strupeni. IN tako, kot se izogibamo strupenim rastliniam ( ali čemurkoli drugemu, kar škoduje) se je potrebno izogibati tudi takšnim staršem ali pa vsaj poskrbeti, da ti ne bi še naprej škodovali.
GittaAna
http://www.24ur.com/novice/slovenija/zamolcano-nasilje-nad-otroki.html
Javno objavljeno sporočilo žrtve:
Nadja Kananović
11 ur
Mislim da je čas, da malo pokomentiram prispevek objavljen v oddaji Preverjeno..
Odločitev za nastop pred kamero je bila težka, imela sem veliko zadržkov, treme (prvič pred kamero) in ta tematika je zame izredno težka, stresna in boleča. Nikoli se nisem želela niti si upala se tako izpostavljati s tem.
A že takoj po objavi sem začutila, da je bila moja odločitev pravilna.
Zakaj bi se morala jaz skrivati in biti tiho o tem? Tiste gnide ki so bile vpletene bi se morale skrivati!! In sedaj čutim eno veliko olajšanje, ker sem odložila to breme, ki sem ga nosila s seboj celo življenje.
Sicer je bil objavljen le en delček moje zgodbe, a dovolj da začnemo razbijati tabuje in si nehamo zatiskati oči! To ni nekaj kar se v vaši družini ne dogaja ali pa so takšni le 3 primeri iz Amerike. To se dogaja pri nas, v Sloveniji, pri sorodnikih, sosedih, povsod okrog nas. Naša družba si posiljevalce prepogosto predstavlja kot pošastne tujce ki na otroke prežijo v grmovju pri šoli. A takšnih pošasti je še najmanj. Te pošasti še največkrat prihajajo iz družinskih krogov. To so največkrat tisti katerim otroci zaupajo in jih imajo radi, tako kot sem jaz imela rada svojo babico in tistega prasca, ki mi je bil kot dedek. Bila sta del moje družine. Zaupala sem jima, onadva pa sta to zaupanje izdala na najhujši možen način, tako da sta svoje bolne spolne potrebe izživljala nad menoj, nad majhno nemočno 7-letno deklico..
A se o tem ne govori na glas. Žrtve so pogosto psihično tako uničene da ne zmorejo ali ne upajo spregovoriti o tem in si ne upajo prijaviti spolne zlorabe.
Velikokrat nimajo nikogar ki bi jim pomagal in stal ob strani.
Tudi če zberejo pogum za prijavo, od države ne dobijo pomoči. Kvečjemu obratno, posiljevalci so bolj zaščiteni od žrtev! Tega ne govorim kar tako, govorim iz lastnih izkušenj!!
Kazni za spolne zlorabe so tako bizarno nizke, da mi gre na bruhanje.. V mojem primeru je Janez Gabrovec dobil 2 leti zapora, jaz pa dobila psihične poškodbe tako močne da bom ostala zaznamovana do konca življenja in še en kup dolgov zaradi sodnih stroškov, čeprav sem na sodišču kao zmagala.
Babico je hvalabogu že pobralo, on je pa danes svoboden človek. Živi normalno dalje v okolici Gornje Radgone, kot da nič ni bilo. Srčno upam, da so ga v zaporu prefukali iz vseh strani in da crkuje v dolgotrajnih mukah ščurek nagravžen! ��
Kdaj se mislijo naši državni in sodni organi že končno premakniti?? Kdaj nameravajo narediti kaj več za zaščito žrtev??
Resno se sprašujem zakaj odgovorni ne zvišajo zapornih kazni? Morda zato ker so sami isti spolni izprijenci in imajo zato posledično več sočutja do posiljevalcev kot do njihovih žrtev?? Glede na to kar se dogaja, si upam trditi točno to!!
Meni se je v zadnjem času oglasilo že kar nekaj žensk ki so bile žrtve spolnega nasilja. Nekatere so to prijavile na policijo, druge niso upale. Pa vam povem – dajte prijavljati te gnide! Verjamem da marsikatera ne upa sama v ta proces, sploh če ob sebi nima nobene podporne osebe. Lahko se obrnete tudi name, z veseljem vam pomagam pri prijavi in iskanju brezplačne psihoterapevtske pomoči, ki je še kako potrebna za predelavo tako hude travme.
Samo ne ostanite tiho, saj jim ravno to daje moč, posiljevalcem da ostanejo nekaznovani in pristojnim organom da ne ukrepajo in se sprenevedajo.
Jaz sem bila že povsod zaradi tega, predvsem v zadnjem letu – na sodiščih, pri varuhinji človekovih pravic, hospitalizirana na psihiatriji, obupala že neštetokrat in si želela umreti, pa se nekajkrat pobrala in spet padla,…. Ma zdaj se več ne dam, ne dovolim si več da me to sesuje!
Okrevanje po spolni zlorabi je dolgotrajen in težak proces, v katerem potrebuješ podporo in razumevanje. Meni je uspelo, ne počutim se več kot “žrtev” ampak si raje rečem da sem “preživela”.
Kaj bomo pa kot družba naredili za spremembe na bolje???????
Če bi dala isto skozi kar smo dali mi, bi razumela. Jaz ne sovražim svojih staršev, je pa res, da ne bom več dopuščala takšnega obnašanja, kakršnega sem bila deležna iz njune strani v preteklosti.
Kar se tiče dedovanja… ta trenutek se odrečem vsemu. Me ne zanima. Imam svoj kotiček pod soncem, ne potrebujem drugega. Sploh pa ne potrebujem ogromne hiše, kjer je tako samo en kup negativne energije in grdih spominov.
No, Začudena, imaš izbiro.
V glavo so nam vtepali “biti spoštljiv do svojih rabljev”. “Biti spoštljiv do človeka, ki te muči in trpinči”
Le da so bila njihova dejanja ovita v svetleč celofan.
Ljudje, ki se imenujejo starši ali sorodniki, so samo nadaljevali tradicijo in prejeto doto…..Na nas so izživljali tisto, kar na svojih rabljih niso mogli.
Če je to za spoštovati, potem……izvoli.