občutek manjvrednosti
Pozdravljeni,
prihajam iz 6-članske družine; starejša sestra je že poročena in odseljena, ima tudi že dva otroka. Sama sem stara 16 let in hodim v drugi letnik. Oče in mama sta oba stara okoli 50 let. Doma imamo veliko kmetijo s 170 glavami živine.
Moj problem je, da se mi zdi da me imata starša za manjvredno. Oče se vsak dan krega name kako sem nesposobna in lena, čeprav prihajam iz šole ob štirih popoldne, delam nalogo do petih, nato grem v hlev in delam običajna opravila do pol sedmih, včasih tudi do sedmih zvečer. nato se učim. seveda mi primankuje časa za učenje in nimam ravno blestečih ocen v šoli, vendar naj bi po mnenju mojih staršev morala v šoli imeti same petke. tudi ko dobim štirico me naakregata in me sprašujeta zakaj se nisem mogla naučiti za 5. Velikokrat mi oče reče da nisem vredna denarja ki ga porabljata zame (to je malica v šoli in karta za vlak ter trolo), govori mi da iz mene ne bo nič, da lahko kar neham hoditi v šolo, bomo vsaj prišparali malo denarja. govori mi, da sem nesposobna, da nič nevem in da nič ne znam. vsak dan mi zbija samozavest in uničuje samopodobo. zaprla sem se sama vase, ne moram niti jokati ne nikomur povedati vse o tem. v javnosti se počutim kot največja zguba na tem svetu. zjutraj mi je muka ustati, popoldne grem na čimkasnejši vlak domov, da ne vidim očeta in mame. bojim se pridi 10 metrov pred njiju. jima pogledati v oči. preprosto počutim se manjvredna in zaničevana ob vseh ljudeh. nevem ali je to normalno, se to dogaja v vseh družinah, ampak jaz ne moram več tako naprej. Z očetom se pogovoriti ne da, ker kar si on zamisli tako je in bo in pika. kaj naj naredim?
hvala za odgovor, lp
Draga moja
Sem mama treh otrok, od otroštva sem živela s podobnimi ljudmi kot doživljaš ti. Nič ni narobe s tabo in mi je zelo hudo da moraš doživljati nekaj takega kar si ne zaslužiš. Verjetno si pri tej starosti težko privoščiš, da bi se odstranila ali odselila, a dobro je že to, da opaziš, da njihovo vedenje ni pravilno. Priporočam ti, da se v šoli obrneš na šolsko psihologinjo ali pa poiščeš pomoč kje drugje kjer ti je lažje. Mogoče imaš med sorodniki kakšno odraslo osebo, ki ji lahko zaupaš in te bo razumela.Ker si prišla do tega spoznanja tako mlada je še vse pred tabo, sama sem vedno vedela , da nekaj ni prav a pomoč in ta forum sem odkrila šele pri 50tih. A nikoli ni prepozno zdaj se učim novega življenja in ob enem učim svoje otroke, ki so tvojih let.
Rada bi te objela in povedala, da si zlati otrok a žal nimamo vsi staršev takih kot bi si zaslužili.
Drži se in se zavedaj, da ti ljudje govorijo o sebi in svojih občutkih, mi smo pa njihov objekt na katerega spustijo svojo bolečino.
LP
Tako je bilo pri meni. Vedno ničvredna. Zato v življenju nimam veliko samozavesti. Ampak, jaz sem imela srečo, ker nismo imeli denarne stiske. Tako da sem šolo naredila, na njune stroške. Sedaj sem se odseljena, imam družino, dobro službo, veliko potujem. Ampak še vedno sem oseba brez samozavesti. Pa vendar, tudi na tem delam—in jo imam veliko več naprom 16.leti. Kar ti svetujem je, imej pozitivno mnenje o sebi, druži se s prijatelji, povej jim za te stvari, naj te bodrijo, naredi šolo (do tvojega 18. leta ti morata omogočiti šolanje onadva,), potrudi se v šoli, da bodo rezultati, če se ti ne pustijo učit doma, se uči v knjižnici, imej dobre ocene, vpiši se naprej na fakulteto, pojdi v stanovanje, s študentskimi deli se preživljaj, in boš osamosvojena. Globoko v sebi pa menim, da sta tvoja starša zelo ponosna nate, samo tega ti ne povesta. To so vzorci, ki se prenašajo iz generacijo na generacijo….ampak jaz tega pri svojih otrocih definitivno ne bom počela.
Pozdravljena Ballpythongirl!
S teboj ni prav nič narobe, toliko več pa s tvojimi starši. Žal je tako, da nekateri starši ne znajo biti starši (včasih bi tudi bilo bolje, da da sploh ne bi bili starši, ker delajo veliko škodo svojim otrokom)
Ne samo, da nisi lena, temveč delaš veliko več kot bi bilo sploh prav v tvojih letih. Pa tudi s tem ne bi bilo nič narobe, če bi ti za vso tvojo pomoč starši dali vsaj priznanje, če ti že ne znajo dati ljubezni, če bi bili zdrava skupnost, ki pomaga drug drugemu, tako pa ves tvoj dodatni trud zaničujejo in te dajejo v nič.
Tudi sama sem imela podobno ubrisana starša, ki sta mi kljub vsem mojim sposobnostim, trudu in vsemu ostalemu govorila, da nisem nič vredna, da je škoda, da sta me rodila in da je škoda vsakega evra zame. Takrat mi je bilo grozno in četudi sem čutila, da ni tako je vseeno težko, če nimaš nikogar okoli sebe, ki bi potrdil, da je s teboj vse ok in da sta težava v bistvu starša, ki sta tako okupirana v svojih ego tripih, tako brez pomanjkanja empatije in popolnoma nesposobna stašrevstva, da te nista sposobna videti takšno kot si, ti nista sposobna dati podporo in ljubezen in celo izživljata svoje drama na tebi. Danes to vem, vendar je trajalo desetleja, da sem odkrila, da nista zgolj “čudna” temveč presneto ubrisana in da bi bilo najbolje zame, če bi kdo od zunaj to prepoznal in me tej družini odvzel in mi omogočil kolikor toliko normalno otroštvo.
Jaz bi na tvojem mestu nekako vzdržala do 18 leta in prvega dne, ko bi lahko bi od doma odšla ( to sem tudi sama storila, ko sem odšla na fakulteto in jima sporočila, da od sedaj naprej živim sama – tudi finanično) Do takrat, bi se poznanimala o vseh možnostih. Ali bi se dalo preživeti na faksu zgolj s študentskim delom ( tarkat ko sem študiala jaz se je dalo) ali bi bilo bolje, da se zaposliš in študiraš ob delu ( obstaja mnogo možnosti, resda dokončaš študij nekoliko kasneje ampak vseeno) Mimogrede, glede na to koliko drugeg dela delaš je čudež, da šolo sploh zdeluješ in sem prepričana, da si tako zelo inteligentna in sposobna, da bi že zgolj s normalno količnino dela in študijem ob delu tega zlahka dokonačal) Lahko pa se zgolj odseliš in zaposliš in najprej razmisliš kaj bi sploh rada.
Paziti moraš, da te ne bosta “ujela” v svojem mreže tako,da bi te tako zelo prepričala, kako zelo si ničvredna, da te bosta prepričala tudi v to, da si dolžna ostati pri njima in jima zastonj delati in skrbeti zanju. Takšna starša kot tvoja pogosto enega od otrok tako zelo priklenejo nase ( s pretiranim zaničevanjem ali pretirano ljubeznijo) da iz njega dobesedno naredijo ( čustvenega, delovnega) sužnja. Nikar!! Ničesar jima nisi dolžna. Onadva sta se odločila, da te bosta imela ( s tem nisi imela nič) in ti nikoli nista bila takšna starša, kot bi ti morala biti . Če nekoga rodiš si njegov roditelj, to je avtomatika , starš pa moraš še postati. Nikoli ti nista dala tistega, kar bi ti morala in če se že gremo daj-dam, če bi jima ti vračala zgolj z istim, potem bi šlo za hudo zlorabo starejših ( tako kot gre za zlorabo pri tebi). Zato čimprej pojdi na svoje in končno zaživi svoje življenje. Začni se ukvarajti sama s seboj, postani sama sebi starš ( namesto, da si starš svojim lastnim staršem) , pozdravi rane, ki sta ti jih zadala in zadihaj s polnimi pluči in zaživi takšno življenje, kot si ga zaslužiš!
To ni tako preprosto kot se sliši, saj če si od malega vzgojen in streniran kot “suženj” svojih stašrev, ki mora zadovoljevati njihove potrebe ( fizične, čustvene, delovne) namesto, da bi bilo obratno, saj so starši tisti, ki bi morali zadovoljiti otokove potrebe, dokler so otroci – potem ne moraš kar iz danes na jutri obrniti ploščo sam pri sebi in si zgolj reči, nič jim nisem dolžna, pravico imam do svojega življenja, pravico imam da čutim, mislim, razmišljam, tako kot čutim. Gre za proces zdravljenja, ki lahko traja kar nekaj let.
Super bi bilo, če bi imela koga ob sebi, ki bi ti pri tem pomagal. MOrda tudi šolska psihologinja , vendar bi bila pri tem previdna, ker sem srečala kar nekaj šolskih psihologinj, ki so naredile več škode kot koristi. Pa tudi nekaj, ki so dobesedno reševale življenje otrokom. MOrda pojdi k njej in se z njo pogovori o situaciji in ji zabičaj, da o tem ne sme govoriti s tvojimi starši , dokler ji ti tega ne dovoliš. Če se boš počutila razumljeno, če boš imela občutek, da ve o čem govoriš, če ti bo ponudila rešitve, za katere boš tudi ti čutila, da so ok, potem nadaljuj z njo. V glavnem nekaj časa si vzami, preden ji zaupaš.
Če ti bo začela govoroiti o tem, da starši nič hudega ne mislijo, da samo ne znajo pokazati ljubezni, potem pojdi čimprej stran. Nekaj je, da starši ne znajo pokazati ljubezni, ki jo čutijo, nekaj čisto posem drugega, pa je to, o čemer prripoveduješ ti. Tu gre za zlorabo, tu gre za starše, ki ljubezni niso sposobni, pa četudi so jo morda sposobni ti s svojim vedenjem, besedami, odnosom škodijo. Ti rabiš podporo, da postaviš zdravo mejo med njimi in seboj, da ti ne bodo mogli več škoditi, ti rabiš nekoga, ki bi te pred njimi zaščitil in ne silil v “razumevanje” njunih nororosti. Starša morata s svojim življenjem opraviti sama, ni na tebi, da ju razumeš in rešuješ.
Glede na opisano, kaj si doživela še do sedaj in kako živiš sedaj sem prepričana, da si izjemno sposobna, ljubeča, pozitivna oseba in sem skoraj povsem prepričana, da si sposobna preživeti tudi sama ( po mojih izkušnjah, boš imela kljub temu, da boš samam sebe preživljala še vedno enkrat ali več krat časa zase, kot do sedaj) Huje kot to, kar doživljaš sedaj ne more biti – razen če se boš spostila v odnos z nekom, ki je podoben tvojim staršem. Tu le pazi, to je za otroke, ki doživljajo kar doživljaš ti zelo značilno, da poskušajo uiti svojim stašem tako, da najdejo nekoga, za katerega so prepričani, da jim bo dal tisto, kar jim starši niso mogli dati ( ljubezen, podporo, razumevanje, toplino…) vendar se pogosto zgodi, da najdejo podobne ljudi, četudi na prvi pogled izgledajo povsem drugačni. Zato se preden se spustiš v kakšen resen odnos najprej sama pri sebi čimbolj osvobodi svojih stašrev.
Toliko na kratko. Če imaš kakršno koli vprašanje ga kar napiši , poskušali ti bomo pomagati, kolikor bomo le lahko.
GittaAna
Verjetno lahko malce po ovinkih preveriš, kakšna je vaša svetovalna služba in kateri sogovornik je okej. Pri mojem sinu imajo pravo nadomestno mamo, ki se zavzame za vsak problem, in res ji ni nič pretežko, niti ostati po končanem delovniku niti se pogovarjati z dijakom zunaj uradnih ur, za vsakega se potrudi najti rešitev ali vsaj pomagati …
Ena od možnosti, da se bo tvoja težava začela reševati, je tudi, da se enostavno umakneš v krizni center; potem se bodo starši morali začeti pogovarjati o tem, kar počnejo, in svetovalni delavci tam pomagajo najti najprimernejšo rešitev. Če vprašaš mene, bi bil zate idealen umik v stanovanjsko skupnost ali v dijaški dom. Tam bi vsaj med tednom živela normalno najstniško življenje.
Ne samo, da si zelo pridna, ampak si tudi pogumna, da si napisala tako odkrito, kaj se dogaja, in da se vsak dan vračaš domov. Noben okvirno normalen odrasel človek ne more razumeti takšnih besed iz ust staršev … ni opravičila, ni razloga in ni pojasnila, razen to, kar je napisala GittaAna.
In ne, jaz osebno niti za hip ne verjamem, da sta “nekje globoko v sebi” ponosna nate, pa tega ne znata povedati. Če se ne bi znala izražati, bi bila preprosto tiho, namesto da te žalita na najhujše možne načine.
Tukaj si lahko malo prebereš, kako deluje krizni center:
http://csd-lj-bezigrad.si/kcm/
In če se slučajno ne najdeš v nobeni od kategorij, naj ti pojasnim, da si žrtev nasilja, psihičnega in verbalnega. Nasilje niso samo udarci.
Tudi to, da greš do strokovnih služb in rečeš , da ne moreš biti več doma in greš v krizni center ali stanovanjsko skupnost je ena do rešitev. Doma bo sicer cel hudič, vendar boš imela podporo storkovnjakov, ki te bodo pred tem zaščitili.
Za tak korak se je težko odločiti v glavnem zato, ker ne glede na vse, je težko verjeti, da starša nista takšna starša kot bi morala biti in da sta tako zelo egoistična kot sta. Pri vseh zmerljivkah, ki si jih bila deležna in ki se vsidrajo v dušo, četudi jim ne želiš verjeti, je težko verjeti, da ni res, kar pravita.
Vendar je to, kar opisuješ knjižni primer besednega in psihičnega nasilja, ki je pogosto še hujši, kot fizčino nasilje. Ker si ga vajena, se ti zdi veliko bolj normalen, kot v resnici je, Ker imaš starše vseeno rad, raje prevzameš nase in si rečeš, da je s teboj nekaj narobe, kot da bi začutil strašno bolečino, da starša v resnici nista takšna starša, kot bi morala biti in da ti škodita, namesto, da bi te varovala.
Dobro je vedeti tudi, da družina niso samo ljudje, ki imajo tvoj DNA. Družina so lahko vsi, s katerimi vzpostaviš takšne odnose, kot bi v družini morali biti. Ne samo tvoj morebitni partner, temveč tudi ljduje okoli tebe, ki jih boš še srečala, ki ti bodo znali iskreno povedati, kako super si, kako zelo pridna si, kako zelo senzibilna in topla si, kako te imajo radi, ki ti bodo tarkat, ko boš storila kakšno napako povedali, da je to del življenja, da se lahko samo preko napak kaj naučimo in ti pomagali, da se ljubeče iz svojih napak učiš tudi ti. Ljudje, ki te bodo podprli pri tvojih iskanjih in poskusih, da bi živela lepo življenje, ki bodo s teboj, ko ti bo težko in ki ti bodo zlahka povedali, da te imajo radi, zgolj zato ker si.
Zato ne glede na to, kaj boš storila, ne obupaj. Slej ko prej boš našla svojo pravo družino.
GittaAna
Tudi moja mama me že od nekdaj ponižuje in zanika vse moje talente. Že od osnovne šole so učitelji in profesorji govorili, da ogromno vem in si veliko zapomnim od vsepovsod. In zato mi je mama večkrat dejala, da sem ozko razgledana. Res me je zabolelo. Foušija? Ne vem. Pa še ostale adute, ki jih imam, zanika. Včasih se celo primerja z menoj.
Vem, da se je zelo težko prepričati, da je nekaj narobe s starši in ne s teboj. Zapomni si, če te nekdo tako podlo žali, pove več o sebi kot o tebi. Želim ti vso srečo, pa zavedaj se, da si takšnih odnosov res ne zaslužiš!