Povejte tole vi meni, ali je to normalno, ali pa sem jaz čudna.

Moj partner je edinec, njegova mama ima do njega posebe odnos…zelo ga ima rada in zanj bi dala vse. Nič narobe. Ko sva bila fant in punca, se mi je zdelo to pravzaprav zelo lepo. Ko sva se preselila skupaj, me je pa že malce zmotilo, kajti hodila je k njemu v stanovnje pospravljat, se vtikala, in pretirano jo je skrbelo zanj, vedno mu je težila, da hodi premalo domov na obisk…meni se zdi normalno, da pri starosti 27 let bo pa že poskrbel zase. itd. Ampak ok, pač, mama…pa sem tudi ta znak spregledala. Ko sva govorila o njegovih bivših sem opazila, da za njegove starše nobena ni bila dovolj dobra zanj…dokler nisem prišla jaz, in da jaz sem pa super in sploh me ni mogla prehvalit. Z njegovo mamo sva dolgo meli lep odnos, dokler nisem zanosila. KAR naenrat je postala zelo čudna: tiha, ni me pogledala v oči, na pogled žalostna, zavistna. Mislim, da me krivi, ker sem ji speljala sina, da me zato obtožuje ampak si ne upa priznat teh čustev in mi to pogledati v oči.
Da nadaljujem: po rojstvu otroka so se začeli obiski, ki jih ni bilo konca. Njuna sreča je bila odvisna samo od tega, kolikokrat vidita svojega sina in vnuka oz. kolikokrat pridemo mi na obisk. Če je dojenček spal, ga je moral partner zbuditi, ker na obisku sta bila ponavadi samo kaki 2 uri in takrat sta morala izkoristit maksimalen čas z vnukom. Tudi, če sva bila s partnejem utrujena, jih ni nič brigalo- totalno egoistično – midva imava čas takrat, vi pa boste itak doma ane, bova prišla….Tašča mi je tudi jasno pokazala, kje je moje mesto, ko prideta onadva. Otroka mi je kar vzela iz naročja in kar šla v drug prostor, brez da bi vprašala, pri njih doma je dobesedno pobegnila z 3 mesečnim dojenčkom k sosedi – v drugo hišo, pa še pozimi in brez da bi mu sploh utegnila dat gor kapico ali bunduco, jaz pa za njo vpila kam gresta, pa se je naredila da ni slišala! Takrat sem ugotovila, da to niso malenkosti in da tukaj nekaj ni v redu. Ko sem ji poskušala lepo dopovedati, da mi ni všeč, da mi otroka kar vzame in da naj drugič pove, kam gresta, je naredila celo sceno: partnerju je naložila neresnične dogodke, kako sem se spravila nanjo. Pa sploh ni bilo tako, to sem tudi dokazala, partner je pa je vseeno potegnil z njo! Od takrat ne upam ničesar več reči, ker jo vse tako užali, partner pa me potem kara, kakšna sem, da ne spoštujem starejših in naj vse kar me moti obdržim zase.
To je pripeljalo do takšnega odnosa, da se sploh ne želim karkoli pogovarjat z njo, prvič zato, ker me ne mara, ne pogleda me niti v oči, drugič zato, ker nočem prepirov s partnerjem. Zamerim ji, ker vsem okoli razlaga, kako premalo vidi svojega vnuka, in za vse krivi mene! Bi rekla, če bi res malo videla svojega vnuka, ampak ga vidi na vsake 1-2tedne! Glede na našo razdaljo v krajih je to čisto normalno! Klicala in pošiljala je mejle celo moji sestri, mami, teti, razlagala najinim prijateljem, ki jih bežno pozna, – ne vem za vse točno kaj,nekaterim čisto brezpredmetna sporočila, nekaterim je opravljala mene, za nekatere pa niti ne vem kaj. Meni se to ne zdi normalno?? Sinu povzroča psihični teror, kolikrat bi mi moral hodit na obisk, nič je pa ne briga, kako imamo naporen urnik in da moramo tudi doma kdaj kaj postoriti, ter da ne obstaja na tem svetu samo ona in njen mož. Poskušala sva se dogovorit, da bi lahko kako pomagala z varstvom,in tako več videla vnuka, ampak vsa ta prilagajanja so bila za njiju preveliko breme. Kaj se potem pritožujeta!?? Meni se to res ne zdi normalno in čutim, da je v ozadnju nekaj večjega, samo ne vem kaj?