Pozdravljene vse!

Z vami želim deliti svojo zgodbo, saj sem prepričana, da bo marsikateri vlila ne samo upanje, temveč prepotrebno pozitivnost in zaupanje.

Sama sem v zadnjih letih dala skozi (le) tri postopke IVF-a. Prvič, 6 let nazaj, sem bila še “čista”, neokužena z vsemi možnimi negativnimi scenariji, pripravljena 110%, pozitivna kot še nikoli v življenju, potem pa… . Pridelanih je bilo 7 celic, 4 od teh ok in vsa navdušena sva odbrzela na transfer. Sicer je bilo res že v čakalnici malo čudno vse skupaj, ker nikakor nisva zaslišala svojega priimka, punce so že odhajale, midva še sedela, oblečena, z ruzačkom s plaščem, štunfki itd.- kot sva prišla…Potem naju končno, ko so vse punce že opravile in odšle, pokličejo in- ŠOK. Žal pri naju ne morejo izvesti transferja, saj se nobena celica ni oplodila. Kaj?! O čem govorijo?! A kaj takega sploh obstaja?! Saj sva prišla na umetno, to pa je vendar “ziher” stvar… No, in tako sem kljub enormni pozitivni naravnanosti, vsem predpripravam z učenjem tehnik sproščanja, bioenergetiku, maci itd. itd. spoznala novo razsežnost. Razočaranje nad razočaranji.

V drugo se seveda človek oboroži s paleto preventivnih občutij v smislu “raje ne računam na uspeh, da ne bom potem preveč razočarana”, “pozitivnost”- sem spoznala njen učinek, “saj itak večina zanosi tam nekje po 6. poskusu”, “imam samo 32 let”, “kolikšna je verjetnost, da ravno meni rata, pa še to v “samo” drugem poskusu” in podobnimi…In ja, seveda. Pridelane tokrat le 3 celice, od tega ena ful prevelika (dr. mi na zadnjem UZ pove, da bi njegova predhodnica morala reagirati s stop injekcijo že tri dni prej), ena ful premanjhna… Da ne razlagam dalje. Sicer sta se od teh treh celic dve oplodili (že to sem vzela za enormen uspeh), obe bili vstavljeni, vendar žal test kljub izostali menstruaciji pokaže – .

In tako minevajo leta, vmes človek zamenja še službo in seveda odloži stvari, dela na sebi, kot ti svetujejo, pije in je vse možne super pripravke in “preskušene” recepte domačih lekarn, se poskuša znebit stresa… Ko se končno odločimo, se odločimo tudi za zamenjavo ustanove. Pa mine še pol leta, da prideš na vrsto, pa jovo na novo preiskave, ker je večina starih že prestarih, pa delane so bile pod okriljem drugega centra itd.. In smo spet tam- ŠOK. Zadnji pregled pred določitvijo datuma pričetka se pojavi endometriom. Ja, sem pozabila omenit- zopet. Tokrat na zdravem jajčniku. Drugega sem pred leti že operirala in je zdaj bolj kot ne shiran in ne deluje “izpravno”. No, pa se gremo, pravijo. Endometrioza ni razlog, da postopek ne bi speljali. Ja?! In s kakšno popotnico gremo tokrat?! Pa bodi pozitiven, kdor zna in zmore…

V glavnem, postopek sem tokrat vzela precej tako tako… Popotnica je bila že v štartu “obetajoča”, tako da sem si kar malo očitala, zakaj sploh zapravljam poskus. Vendar, alternativa? Operacija, ob tem da vem, da po parih letih še ta jajčnik čisto opeša? Pa gremo v akcijo, a ne? Je pa tokrat bilo par stvari, ki sem jih uvedla/spremenila, morda kateri kaj koristi:
– sladkor in vse sladkarije sem opustila dober mesec pred začetkom postopka (borba, borba ;))
– alge Clorella, glina za čiščenje
– kajenje omejeno na minumum
– mesec, dva pred pričetkom Maca (14 dni, potem ni več šlo- bljak), vitamin C in folna (oboje iz tujine, ala naravno)
– refleksoterapija stopal (med postopkom)
…

In kljub vsemu naštetemu, iz UZ v UZ kaže borno. Na koncu pristanemo na 3 foliklih. In spet- kolikšna je verjetnost, da so sploh polni?!

Punkcija… ne bom pozabila sočustvujočega pogleda sestre, ki ti sicer dobronamerno in ful pozitivna želi vliti upanje z besedami: “Samo ena je…Pa saj samo eno rabimo, a ne?” Toliko, da se nisem zjokala pred celo sobo. O ja, jaz pa sem te sreče, ja, da bo po vseh predhodnih situacijah, zdaj pa ratalo z eno.
Transfer je bil tokrat kar boleč, malo krvavitve. Potem izvem, da je dr. najverjetneje uščipnil v sluznico, da bi se bolje prijelo (ne me držat za besede, saj sem napisala po svojem razumevanju in po domače). Joj, kako sem bila žalostna, razočarana, prejokala ure in ure, potem sama sebe bodrila, gledala kao embrie na netu, ker menda tudi to pomaga, da si vbijaš v glavo in samoprojiciraš razvoj :), pa moj je nekaj poleg poskušal, pa vidiš, da besede govorijo eno, ton glasu, oči pa drugo…

In čakamo… vleče se kot… Potem pride jasno še rjav izcedek (krvavitev?) in počasi se človek poslovi. Testa sama sploh nisem želela delati, izključno iz razloga, da ne bi bila prekmalu razočarana. Dan pred odhodom na uradne rezultate pa sem si rekla, da moram biti pripravljena na slabo novico in se prej izjokat, da ne bom tam tako šokirana in padla v jok kot prvič, ko je bila novica o neoploditvi. In test pokaže neko bledo liso v okenčku… Gremo po drugega, ta pokaže še malo jasneje… Pa saj ni mogoče?! Jaz?! Ziher si samo domišljamo, v želji, da vidimo več od te beline…

Uradni rezultati… Dr. me vpraša, kako se počutim? Da najverjetneje odlično, a? Verjetno vse delamo teste prej in že ve koliko je ura. Na mizi vidim en print embria, takega kot so bile slike na netu. Kaj takega- mnogo mnogo lepšega, pravilne oblike, simetričen kot rožica ;)… In dr. vzame list bliže, gor pa zagledam svoj priimek… Saj ne moreš verjet!!! Moje? Naše? Ne ga pokat, to ni mogoče… vre iz tebe, da bi zajokal na glas, dal ven vso zadržano bolečino, vse pretekle izkušnje…nepopisen občutek. Ko še ubesedi, da imamo izvrstni 10-celični embrio in da je beta 396… Nepopisno.

No, potem pa se začnejo druge borbe… Ni ga WCja brez preverjanja, ali je kak izcedek, pridejo krvavitve, takšne in drugačne tegobe, zapleti…na urgenci si skoraj stalen gost na 14 dni 😉 prve tri, štiri mesece…pa vendar… greš dobesedno iz tedna v teden. Zaskrbljen si praktično za vse- če so težave ni v redu, ko pa pride obdobje izboljšanja, pa imaš občutek, da najbrž nekaj ne štima, ker je vse tako ok…V mojem primeru sem samo čakala 26. teden. Če bi se dalo, bi vseh 5 mesecev preskočila. Z 28. tednom pa sem se sprostila, breme skrbi mi je padlo z ramen in začela sem uživati. Menda sem postala čisto drug človek ;).

Zdaj uživamo z najlepšo in najpridnejšo dobrovoljčico. Je bila prava borka, ki je mene dvigovala gor ob vsakem obisku urgence, ko smo preverjali ali srček bije …ojoj, kaj vse sva dali čez, tega ne bom pisala. In naredila bom vse, da bo to svojo borbenost v življenju le še krepila.

Tako, punce. Upam, da kateri vlijem optimizem in da ta, tolikokrat izgovorjen stavek “le eno rabimo” dobi tudi svoj pomen v praksi.

Držite se in vse dobro.

Zlo podobno vse ivf-ovke prestajamo. Lepo napisno.

Draga Tinam,……uh pa imam solzne oči. Kako lepo in iskreno napisano.
Osebno imam upanje vendar ti si ga s svojim sporočilom še bolj dvignila. In ne samo upanje ampak tudi prepotrebno pozitivnost in zaupanje.

Tudi naprej ti želim vse dobro tako tebi, kot tvoji dobrovoljčici. In verjamem, da bo svojo borbenost samo krepila.

lp, februar

Ker imam v torek 10. transfer mi je tvoj post veliko pomenil. Hvala, ker si to delila z nami.

Srečno vsem nam borkam 🙂

Lepo, srecno. Zal pa meni ni nic od nastetega pomagalo. Tudi poskusila vse. Gre zgolj za nakljucja. Nama je tudi uspelo, ampak po mnogo vecih ivfih. Tako, da slej ko prej uspe, odvisno je samo od volje in denarja.

Lepo. Se pa strinjam s še eno, da gre zgolj za naključja. Uspelo nama je z zmrznjenčkom v 2. poskusu. Sem pa zagovornica zmernega življenja, sveže, lokalno pridelane hrane, seveda z vsemi pregrehami, ki zraven spadajo :-), v “superživila” ne verjamem in tudi ne v bioenergetike, kadila nisem nikoli. Verjamem pa, da kajenje vpliva na rodila in s tem postopke, prav tako občutno previsoka teža. Tako da, svetujem vsem puncam, preden se zatečejo k alternativi, da prenehajo kaditi, shujšajo, če je potrebno in upajo na najboljše. To sta dva znanstveno dokazana dejavnika, ki vplivata na plodnost. Vse ostalo so naključja in igra narave.

Tinam!
Čakam po 10. transferju. Ne glede na rezultat, si me vsaj za nekaj trenutkov resnično močno opogumila.
Hvala in vse dobro naprej!

Pozdravljena, gala2015 in vse ostale borke!

Velik poklon vsem, res ste prave borke! Zase vem, da najverjetneje do te cifre ne bi šla…pa ne zaradi kakršnihkoli fizičnih zadev (te sem prenašala čisto ok), temveč zaradi vsakokratnih “strahov”, razočaranj, pobiranj in “štelanja” nazaj v pozitivo itd.. Te so, vsaj mene, psihično (do) tolkle bolj kot kakršnakoli fizična bolečina.

Vem, da vsaka pozitivna beseda da povratno 100-kratno vzpodbudo, zato sem tudi napisala svojo zgodbo. Žal, iz izkušenj vem, da ko iščeš bilke, ki bi dale prepotrebno moč in kanček upanja, največkrat naletiš na žalostne, srce parajoče zgodbe, ki v nekem momentu zasejejo seme dvoma v še tisto malo tvojega pozitivizma in te posrkajo v začaran krog tuhtanja, strahov, dilem, .. . Saj smo si vsi podobni- iščemo besede tolažbe v stiski, lažje je, ko najdemo sorodne duše v podobnih situacijah, s katerimi si lahko olajšamo dušo in delimo bolečino- in prav je tako. Vendar pa, ko bolečina mine, ne pozabimo tudi na vse, še tako male, pozitivne stvari in dajmo jih izpostavit.

Držim pesti (in kar se da poleg), da bo rezultat tak, kot mora biti. Da so se stvari poklopile na način, ki malemu izbrancu ustrezajo in bo končno prišel pokukat, kaj ga čaka ;).

Vse dobro!