Moj sin se je pred leti zapletel v zvezo s punco, za katero se je kasneje izkazalo, da je oseba z MOM. (To sta nam potrdila dva strokovnjaka.) Zaradi njenih nenadzorovanih izbruhov je sin kljub otroku, ki se je rodil iz te zveze, po slabem letu dni od nje pobegnil nazaj domov. Sodišče je njej dodelilo skrbništvo, njemu pa možnost stikov z otrokom. V prvih letih po ločitvi, ko je bila še sama z otrokom, sinu načelno ni onemogočala stikov z otrokom in se je držala sodne odločbe, v kateri je določeno, da sin plačuje alimente, obenem pa ima pravico dvakrat na teden priti po otroka. Ker je sinu naravnost odvratno iskati pomoč pri terapevtih ali prek foruma, jaz pa v te stvari verjamem, sem se na forumu oglasil jaz in ne on. Za razliko od njega ta forum že nekaj let spremljam, sem presrečen da obstaja in sem se na njem res veliko naučil, še posebej od naše GitteAne.

Sedaj pa k problemu. Odkar si je bivša partnerica pred dvemi leti dobila novega partnerja, je začela veliko bolj oteževati stike z otrokom. V zadnjih dveh tednih smo priča novemu velikemu izbruhu njenih skrajnih nesramnosti. Spet si izmišljuje najbolj nemogoče razloge, zakaj sin tega in tega dne otroka ne more dobiti. Podobne izbruhe je imela že pred letom dni, pa sta potem po nekaj zelo mučnih mesecih na centru za socialno delo podpisala dogovor, v katerem je med drugim točno opredeljeno, kateri dan in katero uro naj pride po otroka. No, sedaj je ta dogovor le še mrtva črka na papirju. Spet napada in žali sina ter grozi, v glavnem po SMS-ih, telefona pa praviloma sploh ne dviguje. Razlogov za te nove izbruhe ne vemo, saj se na naši strani ni zgodilo nič novega, so pa gotovo povezani z njenimi novimi težavami v zasebnem življenju. Zaradi svoje narave je v nenehnih konfliktih z okolico, izgubila je že več služb, vprašljiva je njena zveza z novim partnerjem, vendar je nikoli nič ne nauči. Vedno so vsega krivi drugi. V zadnjih izbruhih je sedaj kar po SMS-ih »določila«, da bo sin dobival otroka pol manj kot do zdaj ali pa še to ne. Širokousti se, da gre ona lahko takoj spremenit lanski pisni dogovor na centru za socialno delo, če bi se sin drznil kaj »težiti« itd.

Sin redno plačuje vse alimente in hodi po otroka, ki ga ima zelo rad. Midva kot stara starša sva se vedno trudila, da bi bila bivši partnerici v pomoč tudi po tem, ko sta šla s sinom narazen. Z naše strani se izogibamo kakršnihkoli dejanj, ki bi vodila v konflikte, saj si želimo le normalnih stikov z otrokom, ki je sedaj že v šoli.

Draga GittaAna in drugi forumovci, prosim vas za vaše mnenje. Ob tem pa mi ni treba pisati, da je vse to problem mojega sina in ne mene, da je le on tisti, ki je dolžan problem reševati in tudi rešiti. Načeloma je to verjetno res, a zaradi vsega tega neskončno trpiva tudi midva z ženo. Pomagajte torej tudi nama, seveda pa napišite, kaj bi moral po vašem mnenju v tej situaciji storiti sin (in kaj morda tudi midva). Vaša mnenja mu bom posredoval in jih ne bo zavrnil, le na forum pa ga ne bi mogel spraviti.

Kaj storiti? Manevrskega prostora ni prav dosti. Če gre sin nad bivšo partnerico z grožnjami s policijo in sodiščem, je to ob njeni nepredvidljivi naravi ne bo ganilo, saj je do sedaj še nič ni izučilo. Kasneje pa bi bil rezultat verjetno ta, da bi ona otroka po prvem obisku policije zaradi kršenja sodne odločbe vzgajala v nepopisnem sovraštvu do očeta. Ali iti takoj na center za socialno delo? Kaj lahko CSD v takšnem primeru sploh stori, saj začnejo tamkajšnji zaposleni kaj hitro tarnati, da imajo le svetovalno in ne izvršilne funkcije. Lanski obisk na CSD je očitno ni nič spametoval.

Ena od možnosti pa bi bila morda to, da ostane sin še nekaj tednov (ali še dlje) mrtvo hladen, da se na njene provokacije ne odziva in da se obnaša, kot da ga to kratenje stikov z otrokom sploh ne gane. Bivša partnerica ga je namreč v prvih letih večkrat provocirala z različnimi (drugimi) stvarmi, saj si je očitno želela neskončnega kravala in cirkusa. Če se je na njene provokacije odzval na žolčen način, »duelom« ni bilo konca, in je v takem stanju očitno zelo uživala, če pa je ostal hladen, jo je še najbolj razkurilo. S sedanjimi provokacijami verjetno želi sina (pa tudi naju z ženo) poniževati in povsem spraviti ob živce, ne da bi kakorkoli razmišljala, kaj bo potem. Dejansko pa stikov z otrokom nikoli ni popolnoma prekinila, imela pa je že več obdobij, ko nam je parala živce in nas puščala v stalni negotovosti, ali bomo sploh še kdaj videli otroka.

Vloga njenega novega partnerja pri tem ni čisto jasna. Dejstvo je, da je ona začela stike z otrokom bolj oteževati šele od tedaj, ko živi z njim. Po drugi strani pa je on v stikih z nami čisto prijazen in je že večkrat dal jasno vedeti, da nima nič proti rednim stikom. Zdi pa se, da v njuni zvezi nima ravno glavne besede, morda lahko živi z njo le na ta način, da se na njene norije ne odziva prav dosti. Ne vemo.

Seveda lahko zdržimo, da otroka ne vidimo par tednov, saj se je to zgodilo že večkrat, a kaj če se bo to vleklo več mesecev skupaj? Po sodni poti verjetno traja zelo dolgo, da stvar sploh pride pred sodišče, pa tudi potem se lahko ona na vsako sodbo požvižga. (Saj ne spoštuje niti stare, a še vedno veljavne sodne odločbe o stikih.) Če pa otroka ne vidiš par let, ti ga manipulativna oseba lahko v tem času tako uspešno odtuji, da potem sam noče več imeti stikov z očetom ali pa ima o njem povsem zastrupljeno podobo. Vem za takšne tragične primere.

Z velikim veseljem pričakujem(o) vaše mnenje.

Pozdravljeni!
Vsekakor zapletena situacija, vendar so takšne vse, kjer so vpleteni ljdudje z značajem, ki kaže znake MOM ; NOM ali kakšne druge osebnostne motnje.

Jaz bi na sama v takšni situaciji izbrala kombinacijo tega, da se ne bi odzivala na njene izpade , ker je to , kot ste že odkrili najboljši način, da se umirijo. Pri tem bi uporabila tehniko SET, ki je dobro opisala v knjigi I hate you , dont leave me. Je pa tudi napisano nekaj že na tem forumu.

Istočasno pa bi uporabila vsa legalna sredstva, da se vse skupaj uredi. Po naši zakonodaji obstaja kar nekaj možnosti in bi bilo dobro, da jo dobro preučite ( je vse na internetu – družinski zakonik in podobno). Če mama otežuje stike obstaja tudi možnost, da se skrbništvo drugače uredi in celo prerazporedi k očetu. Seveda ne gre zlahka, vendar je vseeno dobro, da bi obiskali center za socialno delo in jih prosili za nasvet in sprožili postopke.

Zelo pomembno je, da hranite vse dokaze ( sms ali karkoli drugega) da zapisujete vse, kar se je dogodilo ( kolikokrat, kdaj, za koliko časa je preprečevala stik) in nato s temi dokazi stopite do socialne., obenem pa veljajo tudi kot dokaz ( vsaj sms) .

S temi postopki ne bi grozila, temveč bi dala vedeti, da pravila obstajajo in da se jih boste držali in da če ne bo sodelovala pri skupnem dogovoru boste zaprosili za pomoč center za socalno delo in sodišče. Če to storite dovolj mirno in z zelo jasno energijo, da ste to res pripravljeni storiti se bodo stvari umirile.

Toliko jo že poznate, da veste, da če se ne odzvivate na drame ne reagira in verjetno tudi to, da kadar resno mislite in to začuti se umakne. Oni so čustveno na stopnji otroka in tako kot otrok vedno preizkuša meje in se umakne, ko začuti, da gre zares se tudi oni in tako kot pri otroku ne moreš nič s prepričevanjem, grožnjami, prošnami, pozivi k razumu….tudi z njimi tako ni mogoče. Do sedaj so se po mojih izkukšnjah dejasnko najbolj obnesli pristopi, ki jih imamo kadar se na zdrav način lotimo “spraviti v red” otroka.

Če bo začela s sovraštvom polniti otroka ga nikar ne vlecite na svojo stran in ga poskujšajte prepričevati v nasprtono, temveč mu s svojim vzgledom pokažite kako se lahko drugače živi, komunicira, pa tudi kako se postavlja meje nerazumnevmu vedenje njegove mame.

Upam, da sem bila kaj v pomoč.

GittaAna

Draga GittaAna!

Moram reči, da sem skoraj vsako uro poškilil na splet, kdaj bom zasledil tvoj odgovor. Željno sem ga pričakoval, saj vedno poveš vse tako logično in argumentirano. Vsa sreča, da te lahko na tem forumu vprašamo za nasvet. Z vsem, kar si povedala, se seveda zelo strinjam.

Iskrena hvala za odgovor in prisrčen pozdrav.

Cambridge

Ma sej včasih imam slabo vest, ker ne morem takoj odgovoriti, amapk tako, kot ne moreš 2 litra v dva deci spravit , ne moreš niti vseh mojih projektov v 24 ur….:)
GittaAna

Pozdravljeni,

sama sem imela dolgo časa zelo slabo mnenje o naših socialnih službah in o zaposlenih tamkaj – večinoma dokaj sfrustrirane ženske, je bilo sklepati po raznih pripovedovanjih mojih znancev, ki so imeli z njimi opravka -, vendar se je to v zadnjem času obrnilo na dosti bolje. Tukaj želim le opogumiti Cambridgea, kar se tiče teh služb in avtoritet v tej ‘državni agenciji’.

No, da skratim: pred časom sem spoznala žensko, ki se je pred dvema letoma dokaj uspešno rešila zakona z osebo, ki je izredno dominantna, z moškim, ki ima zelo konzervativna gledanja na življenje, katerim pa se je ona, njegova žena, moja nova znanka, pohlevno prilagajala več kot dve desetletji, dokler ni prišlo do nekega incidenta, ko ji je on grozil s smrtjo. Vse to je bila posledica njegovega bolestnega ljubosumja in njegove ‘volje do moči’, ki je v zadnjih letih njegovega zakona začela pešati. Moči nad njo ni več imel, saj jo je zgubljal, ko pa je to nazorno začutil, je podivjal. No, šla je v tožbo in človek je dobil par let pogojno, ker jo je vozil po nekih rovtah in je ni spustil iz avta, obenem pa jo je fizično napadal med vožnjo in ji dobesedno grozil s smrtjo. Nekako se je rešila tiste situacije takrat in preživela. Sicer ta oseba ni imela sporov tega tipa z nikomer prej, pa tudi nje same se ni nikoli prej fizično loteval, zato sklepam, da so bili milostni z pogojnim. Morda pa tudi ona ni vsega tako nazorno povedala na sodišču – zaradi otrok (?).
No, po tem vsem se je ločila in zelo uspešno zaživela novo življenje. Ena hčerka je že odrasla in samostojna, druga pa mladoletna in neverjetno uravnovešena in prijetna osebica, glede na to, kaj je prestajala in občasno, ko je pri očetu, še prestaja. Ta človek mamo zasleduje in še vedno vdira v njeno življenje, kar pa se izboljšuje, saj si je našla novega parterja, ki je zelo fajn človek. Želim pa povedati to, da mi je pripovedovala o njenih stikih s socialnimi delavkami in sem v sled tega tako pozitivno presenečena, da moram to enkrat tukaj napisati – saj imajo nekateri ‘člani foruma’ tukaj dosti stikov s temi službami, potom njihovih kriz v starševstvu, v katerih so neposredno odvisni od teh služb.
Povedala mi je, da so ji po tem dogodku tako lepo stale ob strani vse te delavke in bile pripravljene posredovati na vse konce in kraje, da so ji ja omogočile čim lažjo ločitev, čim boljši štart v novo življenje in sploh bile odločno na njeni strani vedno, ko je on premeteno želel manipulirati z njo.
In zakaj? Predvidevam enostavno, da zaradi tega, ker je ta moja znanka resnično poštena in zgledna oseba in ima res poštene namene in za katero lahko rečem, da je zelo spretno slalomirala do tistega incidenta s tem problematičnim možem; pri njej je čutiti, da je sicer vztrajala v nezdravem zakonu, vendar je uspela svoje otroke tako dobro zaščititi pred motenostjo svojega tedanjega moža, da jo občudujem in mi je resnično zgled.

Želim povdariti še to, da sem nekako dojela (mogoče pavšalno, ampak trenutno pač stvari vidim tako), da vsi tisti znanci, ki so mi slabo govorili o socialnih službah takrat, ko so urejali odnose z bivšimi partnerji preko teh služb, da so ti znanci sami bili sicer žrtve svojih motenih parterjev in tudi njihovi otroci z njimi, da pa so vsi ti bili dokaj neuravnovešeni sami po sebi in z zelo neodgovornimi predstavami o vzgoji otrok. Nek znanec na primer, ki ga je nekdanja parterka po krivem obtožila pedofilije do lastne hčerke (stvar je bila par let na sodišču, mu uničila življenje, uničila hčerko, vendar je na koncu bilo jasno in glasno dokazano, da si je mama v nekem navalu jeze vse skupaj absolutno izmislila) je pričakoval (ko mu je sodišče dodelilo hčerko), da bo lahko dalje živel svoje življenje velikega zabavljača in glavnega kuharja na vseh piknikih, ob njem pa naj bi bila do kraja zmučena hčerka (mama jo je znala pretepati). Seveda ima zdaj, po par letih, z mladoletno hčerko velike probleme in še vedno misli, da so njegova načela pravilna. Sam se ne drži nobenega dogovora s hčerko – ‘ta mala’ ga vedno zmanipulira v vse, kar si zaželi, po drugi strani pa on sam zahteva od nje, da se drži dogovorov – katerih se hčerka sicer drži do neke mere, vendar je na splošno čutiti, da ga ima ‘v šahu’, ‘za butla’ in da sploh nima prave avtoritete, kot oče, v njunem odnosu. Pa tudi kot znanec, prijatelj mogoče, se mi zdi izredno problematičen v odnosu z ženskih spolom na sploh. Človek enostavno ne dojame, da za dobrega očeta moraš biti najprej sam ‘človek na mestu’. Pa on sam sploh ni slab ali nepošten človek – vedno znova pa je žrtev nekih spletk žensk okoli njega: mama, sestra, bivša in sedaj še hčerka. No, pa to je že druga zgodba…

Druga znanka je ostala sama z otrokom, ko je mož imel težko prometno nesrečo in je šel v zapor in ji ni nikoli plačeval alimente etc, zdaj, ko pa je prišel iz zapora, še vedno absolutno brez denarja za hčerko, pa si jo je podredil do te mere, da mu ona sama pripelje sina, kadarkoli se njemu to zljubi, saj je srečna, da se z otrokom sploh želi ukvarjati. Bojda dela vse to zaradi sina, ki tako zelo pogreša očeta. Na socialni bojda nimajo posluha za njene težave in ji še dodatno grenijo življenje z nekakšnimi kontrolami, njemu pa nikoli nihče nič ne reče, čeprav dostikrat po otroka sploh ne pride, ko se ga otrok zelo veseli. O denarju itak ne duha ne sluha.
Sklepam, da je ta znanka sama zelo markirana od svojega lastnega otroštva in odnosa s starši – oče je bil alkoholik, ki jo je pretepal etc, zdaj pa, ko je ozdravljen in uspešen, pa ga mora ona, hčerka, še vedno prositi za čustveni vbogajme … nihče ji ne pomaga finančno, niti njena mama, ki je leta in leta dopuščala zločin nad njo iz strani fotra. Skratka …sama je zelo obremenjena in nejasna in podredljiva, do te mere očitno, da ji skoraj ni pomoči. Sklepam, da so socialne delavke enostavno alergične na njeno večno omahljivost – ker pa niso razumevajpče in topogledno izobražene psihoanalitičarke, jo mestoma ‘pohodijo’ z neumnostmi, ki ji še bolj otežujejo sitacijo.
Sklep: iz prebranega je sklepati, da ste pri vas zelo skladni in urejeni na sploh, Cambridge, in prav zaradi tega sklepam, da vam bodo na socialnem dosti bolj pomagali, kopt si mislite. Dobro se z dobrim vrača…Vendar – kakor meni GittaAna – je te ljudi potrebno razsvetliti z resnično situacijo, torej s pravnimi ‘dokazi’, da je situacija resna. Potem bodo tudi socialne delavke na vaši strani in bodo vaši konfliktni vaši problematični ne-snahi pristrigle krila ‘norosti’ in samozaverovanega kaotiziranja.
Sama nekako zelo verjamem v to, da je treba ljudi obvestiti o svoji situaciji, nazorno in z zaupanjem, da imamo potem dosti večje možnosti, da nam bodo ustrezno pomagali.

Lp in …želim vam dosti sreče in podpore v javnih službah, v katere začenjam tudi zaradi drugih pozitivnih izkušenj verjeti – v teh kriznih časih se mi zdi, da ljudje vendarle postajajo bolj človeški.

Samoprepoznana

Pozdravljeni,
tale forum že nekaj časa berem, in evo zbrala sem pogum da povem svoj problem.
Imam velik problem s svojo mlajšo sestro.
Sem starejša sestra, deset let je razlike med nama, in ker se trenutne ne razumeva najbolje, mi na vse načine preprečuje da bi imela stike z nečakinjo, katero obožujem. Punčka je stara zdaj pet let, in zdaj nekako verjetno dojema da se z mano ni dobro družit, ker je potem mamica slabe volje.
Doživela sem, da sem srečala nečakinjo z babico (našo mami)v trgovini in je otrok začel se trest. da jaz ne smem z njima v trgovino.
In sem mislila da sem verjetno jaz kriva za vse, ker sem starejša in pametnejša, pa sem se ji opravičila, čeprav niti ne vem za kaj točno, pa je bilo potem nekako ok…Vmes ko sva bile skregane, se je poročila, ampak nisem bila vabljena na poroko…in najhuje kar je bilo njej v vsem tem, je, ko je vidla da je naša mami na vseh slikah bila objokana, ker pač ni bilo mene in moje družine…To ji še danes očita.
Ko sve nekako uredila ta najin odnos, da lahko vsaj vidim nečakinjo, se je pa spravila na mamo. Vmes je bila neka situacija, ki pač ni bila po njenem scenariju in zdaj mamo čisto ignorira in pač udari tam kjer jo najbolj boli, da ne vidi svojih vnukov. Vmes je dobila drugega otroka, ampak ker imamo omejene odnose niti nimamo nekega odnosa do drugega otroka.
Imele sve težko otroštvo, oče alkoholik, ampak se je mama pri njenih 15 letih ločila. Vse tri smo vedno skupaj držale, midve sva se sicer vedno kregala, ampak tako po sestrsko. In ker je bila mlajša, smo ji pač vedno popuščali,vedno je dobila kar je hotela, če pa ni je pa vedno nekako izsilila .Danes se temu enostavno reče manipulacija. Jaz imam hvala bogu, svojo družino, moža ki me spoštuje,otroka, in nekako normalno življenje z vzponi in padci.Zmožem dosti debatiram o tej situaciji in mi pravi da je enostavno odrežem, ampak me tako srce boli da to ne morem Ampak ko vidim mamo kako trpi ob vsem tem obnašanju sestre se mi srce para.
Da se razumemo, mama je vmes se ničkolikokrat poskušala pogovorit z njo, ampak vedno se konča debata z obtoževanjem kaj smo mi vse narobe naredili njej.
Popolnoma nobene empatije v njej. Ali se pa mi mogoče motimo.
Ko je bila oddaja polnočni klub na temo MOM, sem ji poslala link, da si jo ogleda, in sem hotela njen komentar, pa mi je poslala doolg sms, v katerem mi lepo razloži , da sem jaz lačna ljubezni, da sem imela jaz težko otroštvo, da točno vem kako svojega bližnjega prizadeti tam kjer ga najbolj boli..
Sama se v življenju takih ljudi izogibam v velikem loku, ampak sestre se nekako ne morem, ker bi rada imela stike z nečakinjo in nečakom, ampak verjetno mi nekak ni usojeno. Njen zdajšnji partner, oče drugega otroka, se mi zdi da se ne upa reči kakšne besede.
Ne vem, povejte vi meni, mogoče pa z mano ni vse ok.

S sestro prekini vse stike in sprijazniti se boš morala tudi glede nečakinje, da ne boš imela stikov z njo. Tudi jaz sem se spraševala kako bo z nečaki a enostavno sem vse dala na stranski tir in sem se naučila, da se ne obremenjujem več z drugimi. Posveti se samo sebi, mami pa pomagaj, če ona to želi, drugače ne boš mogla nič. Imaš svojo družino in ona je zate prva.
S teboj je vse ok samo tega se zavedaj, sestra pa ni ok in je zmanipulirala hčerko oz. tvojo nečakinjo in pazi, da te ne bo kaj po nedolžnem obtožila, ker taki ljudje so vsega zmožni.
Srečno

@saj ni res – v spodaj pripeti temi sem opisala svojo zgodbo, lahko pa bi napisala roman. Dodan je tudi odgovor moderatorke.

Ne vem, če lahko dam kak nasvet: veliko bolj produktivno bo, če boš skušala mami razložiti, kaj se dogaja s sestro, kot da skušaš krpati vajin medsebojni odnos. Nikoli ne boš naredila dovolj in nikoli ne boš dovolj popuščala … Navadni ljudje nimamo šans.

http://med.over.net/forum5/read.php?465,10429009,10434954#msg-10434954

Živjo,
hvala za podporo in lepe besede. Zdaj mi je malo lažje, ko vidim, da nisem sama.
Sploh mi ni jasno, kako smo si do zdaj zatiskali oči. Toliko solza in hudih besed je bilo. Čeprav na momente si še vedno iščem neke izgovore, da mogoče pa ni taka, da je to samo moje videnje.
Potem pa si prikličem njena dejanja, ki mi jih je storila, pa mi je takoj jasno da to normalna oseba ni zmožna narest. Zanimivo mi je, da dejansko vsem ki imajo pet minut časa, razložijo kaj se dogaja z njenimi v družini. Tako se je zgodilo, da je teta klicala mamo, in jo vprašala zakaj smo tako hudobni do nje. In ko vprašam sestro zakaj prav vsem razlaga o naši situaciji mi takoj razloži da ona pa prav nobenemu nič ne razlaga.Oziroma edino če je kdo vpraša kaj o tem?? Halooo???Sploh je ni problem na FB profilu napisat kakšno pripombo o svoji družini.
Najprej smo mislili, da je pač razvajena in hoče da je pač po njeno. Ampak zdaj je stara trideset let, in nekaterih stvari pač ne moreš več počet, kot, ko si bil 15.
Najbolj zanimivo, če sploh lahko uporabim to besedo, pa je da mami naprej meče stvari iz otroštva, in ko se hoče mama pogovort o tem, je pa itak samo očitanje. In sploh ji ni problem rečt, da upa da ona nikoli ne bo taka mama, in tudi ji ni problem rečt da je oče ki je bil alkoholik, šel, ker je pač mama bila tako grozna do njega.
Čeprav ji je mama zapustila stanovanje, kupila avto…Brez kančka spoštovanja.
Zdaj ko razmišljam za nazaj, ne vem kje se tako dobre manipulacije naučijo.Vsako situacijo ki je ni bila všeč, je tako dobro isprovocirala, da se je na koncu vedno izšlo kot je v štartu želela.
Njena dobra prijateljica, pravi da tako dobro vzgaja svoje otroke. Navzven je tako sladka, vedno pripravljena pomagat, sočutna….Sploh si ne upam razmišljat, kaj bo z njenimi otroci ko bodo odrasli.
Nazadnje ko je mama še imela stik z njo, ji je predlagala, da bi šle vse tri kakemu terapevtu, da bi nam pomagal kako razrešit to situacijo, pa je samo rekla da zdravnika rabive jst in mami.
In to zdaj traja dve leti, ko se nekako postavljamo ji po robu, in ona si to razlaga, kot da je zgubila in mamo in sestro. Pravi da je njena prijateljica zdaj njena sestra in da mame sploh nima več.
Svoji pet let stari hčerki razlaga, kako stvari stojijo, in bogi otrok ima že zdaj toliko bremena na ramenih.Tiste redke trenutke ko vidim nečakinjo točno vidim po punčkinem obnašanju kaj se dogaja.
Ampak res lahko mi svojci napišemo celo knjigo na to temo.

Veliko sem tukaj prebrala, pa nisem zasledila kakšnega odgovora. Ali se to kdaj spremeni.
V primeru da si ti ljudje ne poiščejo pomoč, ali se kdaj spremenijo, spregledajo. Ali se jim mora kakšna huda stvar zgoditi da potem spregledajo. Ali pač enostavno taki so.

sajnirespaje,

sem v isti situaciji kot ti, starejša sestra, ki je v življenju toliko požrla s strani mlajše sestre, da si občasno komaj to odpustim. se pa trudim. ko gledam situacijo za nazaj, se ne morem prečuditi lastni vztrajnosti, požrtvovalnosti in neskončnemu klačeplazenju za pozornost, toplo besedo, sprejemanje.
pri nas doma je bila zlati otrok, jaz neviden ali dežurni krivec. na žalost je oče njena kopija, tako da mi ni bilo lahko.

jaz sem se po velikem incidentu z njo (na poroki ni želela mojih otrok, tuji pa so bili) odločila, da prekinem stike z vsemi tremi (njo, očetom in mamo). od tega je več kot leto dni in v tem času mi niti en ni podal roko sprave, no recimo da se malo pogovorimo, da bi me kdo poklical kaj je narobe… edino mama, to flegmatično bitje, ki vse prenese in misli, da lahko krmari med nami in ki “si želi samo da se imamo radi, bla bla” pa s tem naredi še več škode, no edino ona še kaj pokliče, a vidim da zgolj zato da se napase nekaj toplih besed in dobi nekaj čustev z moje strani. to ni prava mama, saj me je z vsemi kriplji poskušala spravit nazaj domov kljub vedenju da trpim, želi da se delam da nič ni bilo in da sodelujem pri njihovi farsi (ko to seveda potrebujejo).
no zdaj sem se malo preveč razpisala o sebi, končni sklep je sledeč: gospa so vmes rodili, ni me bilo na ogled. ne želim se navezati na tega otroka A mislim, da se še danes nisem povsem sprijaznila s tem, da ne bom teta, taka ta prava. zaradi tega malo trpim, a tako pač je. s tem, da nimam sestre, družine, se spoprijemam, sem OK; to misel s teto pa še malo obdelujem. tako da te povsem razumem, a hkrati ocenjujem, da se biješ z mlini na veter.
pomisli, tvoja sestra nikakor ne bo zadovoljna, da se ti razumeš z njenim otrokom. posledice si sama videla- trpinči otroka, mu naklada štorije. že zato se distanciraj; če se bo otrok kdaj obrnil nate, mu boš zagotovo pomagala. zdaj mu ne pomagaš.

poskrbi zase in za svojo družino, odmakni se od primarne familije, mogoče tudi malce mame, nehajta se brezplodno pogovarjat samo o tem. to tako krade energijo, sigurno bi ti prav prišla kje drugje.

jaz sedaj živim dokaj mirno, ne pogrešam jih, spomnim se nanje, to pa je tudi vse. želela bi si, da bi oči odprla leta prej :-), da bi imela prej ta forum, pa GittoAno- hvala res.

vse dobro vsem,
medouhec

Medouhec prav dobro razumem o čem govoriš. Tu ni pomoči, karkoli boš naredila zanje ne bo prav in tudi to, ne vlečeš komaj rojenega otroka v bitke med vami je prijazno do njega, ker bo tako ali tako kasiral veliko.

To, da si se umaknila iz vsega skupaj je najboljše, kar si lahko storila. Če se gredo že oni takšne bolne igre, se jih vsaj tebi ni treba. Ne pozabi da “detoksikacija” od takšnih odnosov traja nekaj let. Povsem normalno je, da ti je težko, ko se moraš sprijazniti, da v resnici nisi nikoli imela prave družine, ozrioma, da si imela takšno, ki ti je škodovala ( kdaj celo namerno) namesto, da te varovali in te zaščitili. To nekaj časa traja in vmes je treba kar precej predihat in tudi jezo sprostit ven ( včasih se tega bojimo, ker so to kao domači, se ne spodobi….ali pa je tako zelo potlačena, da se niti ne zavedamo) in tudi žalovati (včasih je podobno, kot bi zares umrli, čeprav v bistvu umrejo tvoje neuresničena hrepenenja in iluzije o tej družini)

Kar se pa mame tiče, po eni strani je super, da se da vsaj ze enim kolikor toliko pogovarjat, vendar je moje mnenje, da lahko pasivni starš prav toliko škoduje, kot tisti, ki se aktivno spravlja nate. S tem, da nič ne storiš, ko bi moral postaneš soudeležen in sokriv zlorab, ne glede na to v kakšen celofan to zaviješ ( samo da bi se imeli vsi radi). Včasih ti pasivni starši poberejo še več energije, kot pa tisti, ki se spravljajo nate, ( s svojo vlogo žrtve, s katero se ponavadi tako poistovetijo, da je ne želijo spusiti).

Starša in sestra so odrasli, samo odgorni za svoje življenje in izbire v njem, njihova čustvovanja, razmišljanja so njihova izbira in njihova odgovornost so tudi posledice. Nisi odgovorna niti za svojo mamo , kvečjemu bi moralo biti obratno, ko si bila še majhna, vendar si verjetno bila ti tista, ki je bila starš in zaščitnik svoji mami namesto obratno in se ti to še sedaj zdi normalno.

Tvoja mama ima možnosti izbire ( mnogo njih) vendar je že zdavnaj izbrala svojo vlogo kvazi mirovnice, četudi bi ji bilo lahko že pred leti jasno, da tako ne deluje in da tako, da se pretvarja, da nečesa ni ali da prepričuje sebe in druge, da bo minilo samo od sebe ali da ni tako hudo, četudi reže do kosti……to so njene izbire s katerimi mora živeti. Tebi ni treba. Tvoje izbire so tvoje izbire in če boš izbrala kaj bolj zdravega je to tvoja pravica ne glede na to kaj si drugi o tem mislijo ali kako te želijo pri tem preprečiti, da bi še najprej pridno igrala po scenariju, ki je namenjen tebi v vaši družinski drami.Napiši si raje svojega in živi po njemu. Tako kot imajo oni pravico in odgovornost do lastnih izbir jih imaš tudi ti.

GittaAna

GittaAna,

popolnoma čutiš mojo bolečino in vse kar prestajam.

moram priznati da sem si domišljala, ko me nekaj mesecev ni bilo doma, da se bodo malo vsaj borili zame (ali vsaj posredno za vnuke), pa ni bilo tako. a ti si me na to že opozorila. boli, a je z vsakim dnem lažje, mi je OK in končno brez dram!

v bistvu pa opažam, da se mi nekako rušijo druge zadeve v življenju. nekaj sem odpikala, zdaj pa druge fronte. no, zdaj se vsaj ukvarjam s sabo in ne z njimi, tukaj imam kaj za popucat. čutim in vem, da imam težave npr- v službi ravno zaradi stanja doma: nimam samozavesti, ne znam se postavit zase, še vedno pustim da kdo pometa z mano, na sestankih enostavno nimam avtoritete, ne znam delat pod stresom, pa potem včasih slabo spim.
no, ni tako strašno kot se bere, saj vem da sem v zadnjih letih napredovala na bolje, imam pa še veliko rezerve 🙂

glede mame imaš kot vedno prav. sem v precepu, ali prekiniti tudi z njo. pogovori po telefonu so vedno bolj brezvezni, čustveno me ni zraven, bom videla, v nič se ne silim in ne hitim. tudi za to bo prišel čas za odločitev.

lepo te pozdravljam, hvala za odgovor in srečno vsem sotrpinom