Pozdravljena…

Kar nekaj casa prebiram forume o temi mam in prisla do zaključka da tudi jaz odhajam od partnerja z dvema otrokoma v neznano. V druzini je babica in njena hči torej moja mati mam in glejte no naletela sem tocno na takšnega partnerja. Ker se ze 4 leta odločam da odhajam sedaj res grem. Dovolj mi je poslušanje kako slaba sem. Mogla bi mu biti kot mama in ce ga ne nosim po rokah, sem vse drugo samo njegova ljubljena partnerka ne. Na začetku je bilo super, razumela sva se kot eno. Bila sva nerazdruzljiva. Pa vendar so bili znaki ki sem jih pregledala. Ze takrat sem mu govorila da ima dve osebnosti. Znal je biti sanjski, potem pa kot da bi prisla druga oseba vanj in bil je pravi hudicek. Ja hudicek takrat, se mi je zdelo simpaticni, vendar naivno. Ze takrat bi mogla bezati od njega. In sem mu tudi rekla da ce sva si usojeno bova tako skupaj. Vendar je bil takrat naj zlat in ni me hotel spustiti. In nasedla sem mu. Bila sva skupaj 2 leti in zanosila sem na njegovo pobudo češ da si želi otroka z menoj. Jaz sem si želela otroka vendar sem hotela se malo počakati. Ampak zgodilo se je in sedaj sem srečna da imam 2.�Ampak takrat se je zacelo. Iz bolnice po porodu sem se preselila k njemu( prej se nisem mogla ker je tašča barval stanovanje, čeprav sem želela). Torej je ze to bila napaka da nisva prej živela skupaj. No dobro, pozres. Bila sem srečna,da sem lahko sla stran od svoje mom mame in on mi je bil res idealen, mislila sem da sem končno nasla pravega in vesela sem bila da me je rešil pred to moro. Mom mamo. Vendar sem se krepko motila. Otroka sta bila nedonosena in velika skrb je padla name. Na začetku mi je se nekako pomagal, kmalu pa sem bila cisto sama za vse. Zjutraj je odsel v službo in ga ni bilo do večera. In to njegovo kraljevsko delo traja ze 6 let. No kmalu za rojstvom otrok ko mi ni vec pomagal je zacel prekinjati, se drseti name in vse druge, razbijati z vrati, razvijal je predmete in stene…pred sinom se je ko ga je imel v naročju tako zdel zverinsko, da se je skoraj vse tresli. In seveda vse sem bila jaz kriva, vedno. Niti mi je rekel naj zgibem iz njegove hiše in sem res šla. Otroka sem dala v voziček in vse kar sem lahko dala gor in sla k mami. Preselila sem se. Se isti večer je prisla posesivna tašča in v stanovanje in sla mimo mene do otrok. Kot da me ni bilo tam. Zakadila se je v njiju in ja ugotovila, da spite in brez besed odšla. Nato je prisel se on in mi naklada da sem ugrabila otroka, da ju bo nesel…ah ja tako ni nic dosegel in je sel. Nato me je povabil na vecerjo, da sva se ppogovorila.Zopet je bil osladen jaz pa naivna in tako je še on prisel živeti k moji mami, češ da se je tako obnašal, ker svoje mame ne prenese in mu bo brez nje bolje. Ok nasedla sem. Tam smo živeli eno leto, dokler ga ni moja mama vrgla iz stanovanja, saj je bil grd do mene in tega ni mogla prenasat. Ok sem si mislila da mu pac moja mama ne odgovarja . ko je odsel me ni en teden sploh poklical, tako da sem mogla jaz poprijeti zajeti in ga prepričala, da nam bo mogoce le uspelo ce gremo kam na svoje. No takrat sem se hodila v šolo, otroka sta imela konstantno neke bolezni in zato nisem nikjer delala. Ceprav sem si zželela.Saj nisem rada odvisna od nikogar. Ko sem nasla naj. poceni podnajemnisko stanovanje smo se odselili. Med tem pa mi ni nič pri otrocih pomagal. Se finančno ne. Ko smo zaživelo v bloki je bilo sprva kar harmoničnosti. Vendar spoštovanja iz njegove strani ni bilo. On je takrat ravno dobil službo za nedoločen čas, jaz sem končala šolo in življenje bi se mi moralo začeti odpirati. Vendar sem bila priklenjen doma, saj sta otroka ninstop imela bronhitise, ciroze in nisem mogla res nic. Se varstva nisva imela saj so bile babice se vse zaposlene. Ampak njega to ni ganilo. Ko sem mu enkrat pomenila, da pa tokrat nimam dovolj za hrano, saj sva imela razdeljeno. On stroški za stanovanje , jaz avto, hrana, obleke, igrace,… bencin…torej za to za kar se ne vidi, pa vseeno gre denar. On ni videl da sta otroka bolana in da mora bit nekdo najbolj mama z njima. Ceprav sem ga prosla, da bi rada sla delat vendar si bi on tudi moral jemati bolniško. O tem sploh ni hotel givora, saj je njegova sluzba sveta. No da ne bom predolga.
Imel je izpadw, vedno hujse. Od mene je hotel samo spolnost, ni se hotel pogovarjati o najini problemih…samo brezvezne stvari. No in ko smo nekaj casa tam živeli sem se vedno bolj začela opazovati njegovo neuravnovešena obnašanje. In ugotovila sem da kadi travo. Ja frajerji je imel tako probleme z drogo tako kot jaz, vendar jaz sem to premagala in raje umrem kot pa da grem se enkrat v ta pekel. In ker sva oba bila čista ko sva zacela, ceprav sem ga enkrat zalotila cisto na začetku najinega odnosa, vendar mi je obljubil da nikoli nebo več. Ja jaz naivnica s prenizkim samospostovanjem takrat. No in ko sem ga razkrinkava mi je zacel ggovoriti kako je to ok, da ga pomirja od njegove svete sluzbe… V službi je zelo uspešen in cenjen, a doma ni nikoli z nami, na pladnju mu mora biti vse prinesejo, sexi mora bit, drugace se po njegovem ze z drugimi klatim okoli, …predvsem pa vse kaj naredim ni dovolj dobro zanj. Cisto zanemarjanje najin odnos in tudi družinski. Umika se. Vidimo samo njegove izpade zjutraj in po sslužbi.Skratka samo on, on on. Kako sem jaz ga ne zanima. Otroci zdaj ko sta večja ga malenkost vec zanimate ker ne more vec toliko skrivati pred njima kakšen zna biti. Vmes sem menjala ze tri službe, vedno sem odšla ker sem bila prevec v bolniski zaradi malih. In vmes smo se preselili nazaj v hišo k tasci ki ga je naredila. taksnega, razvajenega. Financno se nama pač drugje ni izšlo in zato sem pristala na to, da nam bo morda lažje, ko si bomo delili stroške, pa se malo pomoci bi imela pri otrokoma ki je od njega nimam. No sedaj po dveh letih odkar smo tukaj sem imela tocno toliko casa sluzbo, sedaj pa je nimam. On se vedno ima tisto sveto, saj moja ni bila toliko vredna po njegovem in tascinem. Ker pac vec zasluži in bog ne daj da bi bil tudi on kakšen dan v bolniski. No zato pa sem brez sluzbe. Vendar odhajam. Otroka sta ze prevzela nekatere vzorce obnašanja predvsem nespoštovanje žensk, tretje, razvijanje. In ja po tolikem času sem tudi jaz takšno obnašanje precmvzela, ceprav ne tako intenzivno, pa vendar opažam. Z otrokoma sem poskušala biti vsa ta leta cim vec med drugimi nirmalnimi ljudmi da nebi tega gledala, pa vseeno sta nekaj pobrala. In sebe krivim da nisem odšla ze prej. Čeprav je bilo finančno nemogice. Ampak zdaj sem ze tako ddalec.Ice mi je ponudil stanovanje in gremo drugi teden. Samo spakiram, mu povemmin gremo mi po svoje v mir ki si ga ze tako dolgo želimo. Pred enim mesecem sem mu povedala da odhajam cez kakšen mesec. Njegov odziv je bil češ ja kam bos pa ti šla, saj nimaš kam. Ja cink pa je. Se pred enim in dvema letoma sem mu napisala pismo da ce nebo nehal s svojimi izpadi, travo, si vzel vec casa za nas, da grem pa me ni resno jemal, sploh se ni hotel pogovarjat o tem. Predlagala sem mu terapijo, da bi gradila odnos na zdravih temeljih pa nic od njega. Torej zbrala sem pogum in gremo. Se otroka se veselita. Vendar mu bom povedala cez en teden.
Sem pa odkar sem trdno odločena tako porta, brez energije, živčno, da se prav sama sebi čudim, saj bi morala biti vesela…saj sem globoko v sebi, vendar sprejemam veliko odgovornost, saj bom sedaj cisto sama za vse. Niti varstva ne bom imela, službo sem izgubila. Tako da se mi zdi kot da ne delam prav zdaj zadnji teden pred velikim korakom. Imam občutek krivde, da otroka materialno ne bosta mogla toliko imeti. Ceprav vem da to ni vse ampak je pa veliko.
Ce ste prišli do sem, čestitam, res sem se razpisal. Mogla sem se se jaz, saj sem veliko prebrala na tem forumu. Kako ste se ženske pobrale, a vam je zdaj lazje, ste srečne? Ste delale na sebi, na samospostovanju, na usmerjanju ljubezni vase? Kako je z otroci, boljse? Predvsem nebi vec rada peklenska gugalnice, saj si želim lepega, zdravega odnosa z bodočih, ce bo sploh prisel. Ceprav trenutno tako nisem sposobna nove veze. Ampak vseeno bom hvalezna za vaše odgovore, izkusnje.

Se opravicujem za slovnicne napake zgoraj. Telefon kar nekaj vstavlja. No pa malo za nasmejat je poleg vsega hudega kar sem vam zaupala.
Prosim za mnenja, odgovore, saj res ne vem več ce se odločam prav. Ker imam se vedno v glavi ah saj mogoce pa bi mogla se malo potrpet pa bi bilo boljse. Predvsem to me je zmedo, da odkar sem mu omenila da gremo, se presenetljivo trudi. Vendar ni taki kot bi moral biti. A je to igranje, dokler ne poči? Mislim da je. Ali pač? Čisto sem zmedena �

Vse kar si napisala ni normalen odnos med partnerji. Tudi otroci v takem okolju niso srečni. Partner je preveč posesiven in z njim ne moreš biti srečna. Njegovo obnašanje do tebe je zaničevalno, izkoriščevalsko in njemu ni nikoli nič prav. Pojdi stran od njega, vse si uredi.

Pozdravljena!

Če odraščaš v tekem okolju te, neglede na pamet pritegnejo ljudje, s katerimi lahko nadaljuješ dramo svojega življenje vse dokler ne ne razrešiš. Namesto, da se uvkrajaš z mamo, taščo , njim se začni usmerjati vase in v otroke, tu je vsaj možost, da se bodo stvari spremenile in šle na bojle, Nekje si napisala, da si mu predlagala terapijo, pa je ni želel. Na tvojem mestu bi šla sama k terapevtu, da ti pomaga, da iz vsega tega izstopiš , pa tudi, da toliko pospraviš pri sebi, da ne bo ponovno potegnilo v ta ali kakšen drug temu podoben svet.

V tvoji napisani zgodbi se vidi, da si že ves čas sama in da moraš v resnici sama prevzemati odgovornost. Razlika pred ali po odhodu bi bila zgolj v tem, da ti v primeru, če greš, ne več potrebno prevzemati še odgvornost za tvojega moža , mamo in tašč in zgubljati energijo, ki jo nujno potrebuješa zase in za otroka izgubljat v njihovih dramah. Torej , odgovornost bo manša, sama si že tako ali tako, vendar v primeru, da greš imaš vsaj možnost, da boš nekoč morda res s kom, s katerim si bosta lahko delila samoto in odgovornost.

Takšni ljudje te pogosto uspejo prepričati, da brez njih nisi nič, da si nesposoben, da nič ne znaš, četudi si v resnici edini nosiš odgovornost, edini, ki se trudi in pogosto tudi edini, ki imam toliko empatije in sočutja, da je sposobne videti še koga drugega, kot zgolj samega sebe, kar pa momsterji s pridom izkoriščajo, da te potegnejo v svoj svet.

GittaAna

Pozdravljeni.
No jaz sem pa tisti grdi krivec za ta pekel. Če dovolite bi še predstavil realno plat te zgodbe – se strinjate?

Pozdravljen Glavni krivec!

Ta forum ni namenjem temu, da razpravaljamo kdo je bolj ali manj kriv, temveč je namenjen svojcem ali bližnjim, ki imajo z nekom težave, da tu govorijo o svojih doživljanjih in razmišljanjih.

Reševanje nekega odnosa ne poteka tako, da se razpravlja, kdo je večji krivec in kdo ima prav in kdo ne. Vsak pri sebi mora razrešiti, kje je njegova odgovornost in pri sebi rešiti, kar pač je potrebno rešiti, da lahko vzpostavi zdrave odnose z drugimi. Torej, če je tvoj namen opravičevati svoja dejanja ali pa obtoževati drugega, da je on tisti, ki je “problematičen”, potem to ni pravo mesto. Če je tvoj namen izboljšati odnos s partneko pa tudi ne. Če si želiš tega, potem najprej poglej, kje je tvoja odgovornost za tak odnos in nato poskušaj poiskati rešitve skupaj z njo, ne preko forumov. Če pa meniš, da je pri tem dobro, da je prisoten še nekdo, ki lažje razsodi, pa je za to najbolj primeren terapevt pri nas je kar nekaj dobrih drižinsih terapevtov, ki delajo z obema naenkrat.

GittaAna

Realnost………….. če bi bila taka kot ni, vaša partnerica nikoli ne bi odkrila tega foruma, srečna bi bila ob svojem partnerju in otrocih, babici bi se pa kregali katera od njih bo bolj pomagala mladi družini, vsak, dan bi se dobili na kavi in se dogovarjali, kako vas spodbujati izražati ljubezen in občutke drug do drugega da bo vajino partnerstvo raslo. Ker pa ni taka, vama od srca obema priporočam terapevta vsak svojega in najprej spoznati vsak sebe, vsak svojo bolečino, ki jo nosita iz otroštva, odpraviti to bolečino, graditi na zdravem starševstvu za katerega sta oba odgovorna. Začnita razmišljati ali si res želita postati taka starša kot so vajini ali mogoče boljša.

LP