Pozdravljeni.
Večkrat prebiram to temo, predvsem ob kakšnih težavah, ter zaradi občutka nemoči in premalo znanja o medsebojnih odnosih.
Sem redno zaposlen v dobro plačani službi, pri svojih še ne 28 letih imam 10 let delovne dobe, študij ob delu, vse kar imam sem si prislužil sam, saj v moji prvotni družini ni bilo možnosti, da bi me kdo “zalagal” z denarjem, so me pa naučili delati in spoštovati. kar je zame največ.

Pred nekaj leti sem spoznal mojo ženo – nekaj najlepšega v mojem življenju. Poročila sva se, ker je bila zadnja od bratov in sester pri hiši, sva ostala pri njej, tako je vstrajal njen oče. Z lastnimi sredstvi sva si v zgornjem nadstropju njihove hiše uredila topel dom, preuredila sva vse…. cca 80.000. eur. Imava tudi dva krasna otroka, kar nas tvori v lepo družino, nimava dolgov.

Vse je idealno razen to, da sva vse kar sva ustvarjala in delala pri tej hiši bilo zaman. Na kmetiji živiva z ženinimi starši in starim očetom. Stari oče potrebuje pomoč pri negi, pri čemer vsakodnevno sodelujeva tako jaz, kot žena. Imava res dobre prijateljske odnose. Tudi s taščo se odlično razumeva, vsako jutro se pogovarjava, pijeva kavo, delava na kmetiji, načrtujeva kako naprej.
Tast…… je mlad upokojenec, ki se ne razume z nikomer. Že 20 let se ne pogovarja ne s starim očetom (svojim tastom), pa se sploh nikoli nista skregala. Stari oče mi pravi, da ga naenkrat ni več želel poslušati, se z njim pogovarjati … to, mi sicer ni bilo nikoli jasno kaj veliko se pa nisem ukvarjal s tem, saj nisem želel obuditi kakšnih starih ran. Ne pogovarja se tudi s hčerko, ki naj bi ostala doma na kmetiji, pa njen partner tega ni želel, pa se je odselila k njemu.
Moj tast, je vse življenje priden kmet na manjši kmetiji, delal je tudi kot fizični delavec v bljižnji tovarni in si je prislužil pokojnino.
Trdo dela vsak dan, od jutra do večera, čeprav velikokrat dela vse ročno, samo zato, da mu nebi zmanjkalo dela. Zase pravi, da je imel za sabo največjo, najbolj odgovorno, najtežjo delovno kariero, da zna vse najbolje. Vsi drugi smo, so neumni, kdorkoli ima ali zna kaj bolje od njega je neumen, lenuh, postopač….. kadadrkoli mu je kdo kaj rekel, naprimer zakaj se ne pogovarja s starim očetom, zakaj ga ne pozdravi in podobno…. se je bil sposoben z njim skregati do konca življenja…. Je pa zelo prijazen do vseh, ki jim gre slabše kot njemu, ali tistih od katerih pričakuje kakšno korist, je tako osladen da niti njim ni več to všeč. Tudi njegovi najbljižji svojci niso več dobrodošli, saj je imel z vsakim kakšen konflikt.
Kadar je kaj bolan, se moramo vsi vrteti okrog njega, cel svet obstane. Takrat jaz prevzamem vajeti kmetije-(sam prihajam iz kmetije, tako znam delat vse) , vstajam ob treh, grem v štalo, ob 7mih v službo, zvečer ponovno- vse z veseljem, da bi videl za se trudim. Pa nikoli pohvale, vedno je nekaj narobe, če ne drugega da sem vile pustil v drugem kotu hleva kot bi mogel. Nikoli nič ne naredim prav, čeprav vsi vedo, da sem v praktično vsem mnogo bol spreten in hitrejši. Meni je pa delo na kmetiji v sprostitev po stresni službi, morda zaradi tega ker sem celo življenje navajen delati in živeti na kmetiji.
Tašča je edina s katero se pogovarja odkrito, ji joče, ji grozi da si bo kaj naredil….., saj če mu kdaj (v petih letih 2x), kdo pove da ni vredu kar počne zagrozi s samomorom, da ga vsi napadamo… Tašča je brez prihodkov, ga pa neprestano v popolnoma vsem podpira. Nikoli ne reče ničesar.. Z mojo ženo se tast ne pogovarja, od kar mu je pred dvemi leti rekla , da bomo šli, če se ne bo nekaj spremenilo. Od takrat pravi da ga je na nek način izdala.
Naj povem, da z ženo kljub vloženim nisva lastnika ničesar, saj je nedavno izjavil da še vsaj 5 let nima namena ničesar delit. Vsak mesec plačujem hišne položnice, z ženo kupiva svojega prašiča, svojo hrano, imava svoj vrt, kuhinjo, kljub vinogradu pri hiši kupujeva tudi svoje vino, saj je enkrat bila menda prevelika poraba njegovega vina ( ima ga okrog 2000 litrov…….. )
Takoj ko sem prišel hiši, sem pričel z delom. Tastu sem prenovil spodnje nadstropje, material je plačal on.
Kupil sem nekaj kmetijskih strojev, zamenjal centralno ogrevanje, v njegovo hišo vložil vse kar imam, Vreden pa nisem popolnoma nič.

Vsi mi govorijo, naj greva, naj vse pustiva. Pa ni tako lahko. Veliko sva vložila v hišo, sedaj pa naj plačujem najemnino? Tako kot poznam tasa, bi ob najinem morebitnem odhodu vse obrnil priti nama, da kakšna sva da sva ju zapustila, tako kot je to storil že velikokrat, ko me je kdo stopil na žulj.
Ni mi vseeni zaradi starega očeta in tašče, ki bi ostala v tem peklu.

Vem da se z njim ne da pogovorit, ali obstaja še karkoli da bi bili odnosi boljši?

Najhuje je, da se nikoli nismo skregali, pa smo tujci.

Hvala za nasvete.

če si do 28 leta spravil skupaj 80 000 evrov, ni vraga, da ne bi tega zneska vsaj podvojil v 10 letih. Gledati moraš širše ne samo tisti mali gruntek nekje bogu za hrbtom. Če je tast mlad upokojenec moraš računat, da ga boš vsaj še 20 let moral prenašati, kaj bo do takrat s tabo, tvojo družino, otroci je pa najbrž postranskega pomena.
Domnevam pa, da varianta odselitve ne bo prišla v poštev, zato si preberi spodnje nasvete kako živeti skupaj s takimi taščami.