Pri psihiatru starega kova sem ob takem uvidu “pušnila” na celi črti. Ker starše je treba spoštovat!
Starši, ki te zaradi svoje bolestnosti uničujejo je treba spoštovat!
Draga Zvezdana, ko bodo psihiatri odstrli tančico in z grozo opazili, kaj se (je) dogajalo tudi v njihovi “srečni družini”, potem bo premik. Kritična masa terapevtov, psihologov, psihiatrov pa je še vedno v trdni iluziji, da tisti, ki išče pomoč ne vidi dobro (brez dioptrije). Vi ste ena tistih, ki ste to presegli.
Ker ste šli iz cone udobja prek trpečih uvidov v sicer neljubo resnico, ampak tko je.
Ko pa so nas razni zdravstveni delavci že siti, ko jim serviramo zgodbe, je ponavadi odgovor; veste kaj, imejte svojo družino, da se boste osamosvojili (!) in imejte otroke, da boste preusmerili pozornost (!). Ja, jaz bom preusmerila pozornost. Se kdo vpraša, kako pa bo to doživljal moj otrok??? Kot da je imeti družino in otroke in tašče in taste neka kognitivno vedenjska terapija, ki je univerzalen recept za te tegobe, otrok pa odrešenik, ki te bo reševal.
In če nimaš najdene identitete, niti ne veš, kaj naj bi temelji bili, ker se je tvoje življenje apriori odvijalo med lovljenjem nihajev enega ali drugega sfuzlanega roditelja, potem – nadaljuj z osvojeno patologijo???
Ja, hec mora bit. Tudi če slab. V prevodu – ostani v poznanem toplem dreku, saj ga najbolje poznaš.