Moj problem je sledeč. Imela sem večletno prijateljstvo z osebo, ki je več kot očitno vsaj čustveni vampir, da se izrazim laično, če že ne še kaj drugega. Poleg tega na nekaj let doživi hudo depresijo oz. vem, da s tem živiš, ampak pridejo pač obdobja, ko je zares hudo. Celotne zgodbe v detajle ne nameravam pisati.

Šlo je tako daleč, da me je obtoževala, da me ni bilo ob njej, ko sem bila nekoč dalj časa v tujini. Depresija je zanjo kot nekakšno orožje, v smislu: jaz lahko vse rečem, naredim, ker jaz sem uboga, depresija mi vlada. V času neke njene hude krize in njenega okrevanja me zopet ni bilo. Nato so je najin odnos skrhal, tudi zato, ker sem imela druge okupacije v življenju. Ko sva se nekega dne le dogovorili za kavo, so na plan prišle težke besede, med drugim, da ji nisem nič pomagala in še marsikaj; besede in neosnovani očitki, preko katerih nisem zmogla in od takrat – že nekaj let – ne komunicirava več.

Na splošno mi je sedaj veliko veliko lažje, saj sem s tem odložila breme, da jo moram vedno razumeti, reševati, ji biti na voljo, ko ima ona čas itd.. Po drugi strani mi je žal, ker naju vseeno nekaj druži. Ona si je našla nove prijateljice. Nekako opažam, da ponavlja vzorec – na nekaj let si dobi novo “najboljšo” prijateljico. Ampak to ni važno, zgolj opažanje, pač.

Problem je sledeč. Imela sem jo za najboljšo prijateljico, saj je v svojih dobrih momentih res zabavna, zanimiva, ful se trudi z vsem … hkrati naju je družila neka posebnost najinih primarnih družin, zaradi česa sva čutili, da razumeva ena drugo.
Izkušnja z njo oz. ta totalna prekinitev prijateljskega odnosa pa me je naredila nezaupljivo do drugih prijateljic. Preprosto si ne upam biti več blizu s svojimi ostalimi prijateljicami. Nekaj je naredilo življenje samo, služba, stres, skrb za družino, a primarno čutim, da se ravno zaradi nje ne upam zbližati z nikomer več. Za vsakdanji čvek o otrocih, službi in podobno – jih imam dovolj.

Posledično vsi moji “ženski” pravi in namišljeni problemi in čveki padejo na mojega moža. Ta mi je zadnjič v prepiru dejal, da naj si zopet najdem prijateljico, saj on ne more biti vse in za vse.
Sama sem mnenja, da “najboljše” prijateljice v takšnem smislu niti ne potrebujem več, saj sem odrasla oseba, ki se sama sooča s svojimi problemi in jih rešuje, kot pač znam. Vendar mi je včasih hudo, ko se nočem potožiti ali pa nimam komu, ko imam probleme npr. z mojim možem. Vsi ostali prijatelji so nekako skupni, ni važno ali je poznansvo štartalo z moje ali moževe strani in jih nočem mešati. Nimam ali pa nočem imeti samo moje prijateljice. Je to O.K. oz. kako naj razbremenim mojega moža, da se ne bo čutil kot moja best frendica, kar noče biti?

Moj se tudi noče zvečer pogovarjat o ženskih problemih, ker je utrujen in res ima zelo naporno delo, saj je pač odgovoren za celo podjetje in da vse teče kot je treba. Sem se pa žal, tako kot ti, naučila, malo pozno, da ljudem ne moreš zaupat. Jaz sem sicer ekstremno družabna oseba, ni mi problem navezovanje stikov. Ampak sem se odločila, da bom imela ljudi na neki distanci, ker enostavno, jim več ne zaupam. Pač očitno si jih izbiram po nekem vzorcu, kot partnerje. Saj s tem je pa enako, meni ni problem dobit moškega, tudi če s sedanjim grem narazen, ampak si ga enostavno ne bom, ker me je strah kaj si bom spet navlekla. Sama mi pa ne bo problem bit, ker se znam zaposlit. Za prijatelje, pač nimaš takih res bližnjih, ampak samo za družbo. Če imaš pa res potrebo, da se izpoveš pa ne vem… mogoče pač piši dnevnik in se samoanaliziraj 🙂 Po mojem to pomaga.

Po mojih izkušnjah gre za osebnost, ki ji pravim Poklicna Žrtev. Takšni ljudje s svojo pozicijo žrtve od drugih izsilijo pozornost, energijo in da se vedejo, čutijo, delajo tako, kot paše Žrtvam namesto, da bi poslušali sebe.

Vendar gre za izjeme in na svetu je še mnogo tvojih možnih prijateljic, ki so povsem “normalne”. Vsak zdrav človek potrebuje ljudi okoli sebe, ki jim lahko zaupa, deli z njimi svoje življenje…itd, važno je , da se povežeš z ljudmi, ki so ok in ne s čustvenimi vampirji.

Ni zdravo, da sedaj vlogo prijateljice prenašaš na moža, tudi jaz bi na njegovem mestu udarila po mizi. Ni zdravo ne zanj, ne zate, da je edini, ki ti lahko nudi bližino in bolj pristen človeški stik. Vprašaj se, koliko je tvoje razmišljanje, da so vsi isti in tvoje nezaupenje bolj povezano s teboj, kot pa s tem, da bi bili vsi okoli tebe nevredni zaupanja.

GittaAna

“Vprašaj se, koliko je tvoje razmišljanje, da so vsi isti in tvoje nezaupenje bolj povezano s teboj, kot pa s tem, da bi bili vsi okoli tebe nevredni zaupanja. ” (by GittaAna)

Saj pravim, da je nezaupanje povezano z menoj. Vem, da je okrog mene ogromno zanimivih ljudi, ampak, kot pravi tudi “mindpower” jih držim na distanci. Dnevnik ni slab nasvet, čeprav sem človek, ki refleksira ob ljudeh, sem izrazito usmerjena k ljudem, imam tudi tak poklic. Hvala obema za odziv.