Pozdravljeni dr. Fiketova!

Želim vam razložiti mojo težavo, čeprav ne vem od kod bi začela.

Z možem sva poročena že 15 let, imava 2 otroka in se kljub vsemu imava še vedno rada. Ne bi se rada ločevala, vendar imam že tega počasi res zadosti. Mož ima težave z odvisnostjo od iger na srečo, že večkrat je nehal igrat, potem ponovno začenjal, i ponovno nehal…
Vsako obdobje igranja je za sabo potegnilo grozne finančne posledice, konkretno to pomeni, da razen strehe ki jo imamo nad glavo, nimava več ničesar za prodat in se bojim, da bomo tudi brez te zadnje strehe ostali. Namreč, vsakič ko je mož bil zadolžen do konca, smo prodali kakšno nepremičnino, avto, zlatnino, samo da bi pokrili dolgove. V teh letih je zaigral hišo, stanovanje in več avtomobilov.
Še hujše je to, da je lagal, manipuliral, goljufal, samo da pride do denarja. To me zelo boli, ker je sicer krasen oče in mož, ampak se tako ne da več živeti. Zavedam se, da je škodljiv za družino in da bom morala sebe in otroke zaščitit, težko pa prenesem misel da bi ga “vrgla na ulico” in ga prepustila usodi.

Ali res ni pomoči za mojega moža? Prosim, ne nas pošiljat v Novo Gorico, ker nam je to predaleč. Na anonimnih hazarderjih smo že bili, in ne želimo hoditi več, ne bi razlagala zakaj. Enako velja za skupino dr. Rozmanove. Na Centru za odvisnosti od drog nas ne sprejmejo, na alkoholikih nas tudi niso veseli. Ne vem več kam naj se obrnem za pomoč, ne samo za moža, tudi jaz že rabim pomoč. Sem popolnoma iščrpana, razočarana, komaj zdržim vse obveznosti ki jih imam. Imam občutek da se bom zlomila, občasno pa si želim da mu naslednji poskus samomora uspe. Vem ,grozno je to kar sem napisala, in morda je težko razumljivo, da tako nekaj rečem, čeprav ga imam rada. Ampak, to ni več življenje, to je pekel.

Lep pozdrav,
Nuša

Spoštovana,

težava ki jo ima vaš mož, sploh ni tako redka, se pa o njej zelo malo govori. Raziskave kažejo, da je problematičnih hazarderjev nekje med 0,6 in 3 % v populaciji, kar res ni tako malo. Verjetno je med uspešnimi samomori ogromno patoloških hazarderjev, ki so pod pritiskom finančnih in družinskih težav našli edini izhod v samomoru. V eni avstralski študiji navajajo da je med samomorilnimi pacienti sprejetimi v bolnico bilo 17% patoloških kockarjev.

Je pa tudi res, da zelo redko iščejo pomoč. Če pa jo poiščejo in si res želijo spremeniti vedenja, je ozdravljivost primerljiva z drugimi zasvojenosti, oz. odvisnosti. Za tiste ki pomoči ne poiščejo, bolezen običajno napreduje in žal, včasih konča tragično. Za tiste ki poiščejo pomoč, je zdravljenje dolgotrajno, pogosto se bolezen ponovno vrača (temu rečemo recidiv) in to moramo razumeti kot potek bolezni. Večina hazarderjev, z pomočjo zdravljenja, svojo bolezen uspešno obvladuje. Malo več otem si lahko preberete tukaj

Oblike zdravljenja so različne. Od skupin za samopoč (tipa anonimni hazarderji), preko hospitalnih in izvenhospitalnih programov ki se bazirajo na intenzivni (običajno skupinski) psihoterapiji z eventualno podporo zdravil.
Zdravljenje mora biti individualno zastavljeno, ker niso vsi gamblerji isti, nimajo iste spremljajoče težave (depresija, tesnoba, alkoholizem, zloraba drog..) in so tudi vzroki za nastanek zasvojenosti različni.

Če si še želite svojemu možu pomagati, je to en veliki plus,ker brez podpore svojcev je še dodatno težko vztrajati v zdravljenju. Kot ste tudi sama opazila, vi tudi potrebujete pomoč. Zato je dobro, da se v zdravljenje vključite oba.
Če vam skupinska terapija ne ustreza, lahko se za začetek vključite v individualno psihoterapijo, je pa skupinska psihoterapija bolj uspešna.
Za bolj podrobna navodila me lahko pokličete na spodnji telefon.

Lep pozdrav,