kaj naj storim?????
Takole gre:
sprejet sem bil na medicino v Lj, imam pa en velik problem. Prvič, ne vem, če me to sploh veseli + je zahteven študij.
Drugič, imam dilemo, ali resno poprijeti za moj šport in resno trenirati ter skušati postati profesionalec (treniram že od 5 leta, tudi tekmovalno, vendar ne povsem zares).
Tretjič: imam tudi (verjetno psihološki problem). Zelo težko sem na tujem. Ko sem bil manjši, sem na vseh taborih izjemno pogrešal starše (zdaj manj, a še vedno me včasih prime domotožje), pa tudi ko je družina zraven- enostavno težko (v bistvu nemogoče) se navadim na novo okolje (kako bo v Lj)???
Verjetno je malo zmedeno napisano, za kar se opravičujem. Na kratko: enostavno imam občutek, da je mladost kar spolzela mimo mene. Ko se spominjam preteklosti, postanem zelo žalosten in pogrešam tiste čase. Želim si, da bi že prej resno poprijel za šport.
Hvala za vse odgovore.
V tvojih letih se marsikdo počuti natanko tako kot ti ali pa še huje, ne veš, ali si se prav odločil, polno sprememb….
Na tvojem mestu bi vztrajala pri študiju vsaj eno leto, da vidim v praksi, ali je to zame ali ni. Če ugotovim, da ni, je še na voljo več možnosti podobnega študija, da lahko uporabim znanje pridobljeno v tem letu – npr. fizioterapija, ki je tudi povezana s športom
Šport je pa tudi kar tvegana odločitev – saj veš, omejen je čas, ko lahko kaj dosežeš pa še mnogim se zgodijo poškodbe – rabiš veliko samozavesti in vztrajnosti, morda je študij vsaj nekoliko lažja pot
Vsakemu je težko, ko prvič bolj resno odhaja od doma in domačih – odhod na študij v oddaljen kraj je prelomna točka, vendar nujna v življenju človeka – prvi korak do odraslosti in samostojnosti – seveda te bo strah in boš pogrešal družino, vendar čas je, da greš. Poišči si družbo prijateljev, sošolcev,…
Kar korajžno na pot, uspelo ti bo!