Prednosti in slabosti virtualnosti (tudi za Boštjana)
No tako. Sem odprla temo, ki jo je predlagal g. Boštjan.
Čeprav sama ne vem ravno kaj naj bi pod to temo točno napisala, vendar ker smo na internetu in gre večinoma za stvari iz interneta bo tak naslov kar ok.
Prednosti za moje pojme sploh ni, sploh v taki obliki kot so razne klepetalnice. Prednosti interneta samega so predvsem, ko gre za bolj resne stvari – razne informacije, ki jih rabimo tudi za recimo službo, šolo. Prednost je tudi to, da se lahko slišiš (tudi vidiš) z sorodniki, družinskimi člani, prijatelji, ki so recimo v tujini itd. Tukaj se pa vse dobro tudi konča. No saj se najdejo tu pa tam tudi taki, ki se najdejo na internetu, si ustvarijo skupno življenje, poročijo, imajo otroke. Ampak dandanes je tega že bolj malo. Več je avanturic.
Pa naj se malo vrnem na temo niko32. Zakaj recimo se ljudje (večinoma kar vsi) na internetu tako radi pogovarjate o seksu? Tudi pornografiji, tudi trdi pornografiji? Ko pa naletite na temo o bolezni se pa ali norčujete ali pa zatiskate oči. Je res zdravje na zadnjem mestu, za vas virtualneže? Ima res vse drugo prednost?
Pa menjanje vzdevkov. Še tukaj na forumu se piše, da si ena oseba ustvari tudi po več profilov in ima tako več vzdevkov in piše po forumu. Ali ni potem to isto kot, če se sploh ne bi registriral? Imaš pač več nickov, in zakaj v takem primeru zgubljat čas za več registracij? Nekaterim je očitno res zelo dolgčas.
Ne vem zakaj je na internetu luštno toliko časa dokler je hec, zajebancija, “seks”. Ko pa pridejo resne stvari se pa kar naenkrat vsi skrijete. Še celo taki za katere se je mislilo, da so ok, pošteni, prijazni. Vem za eno žensko, ki je na klepetalnici delovala mirna, prijazna, poštena. Zdaj pa, ko smo hoteli vzpostavit stik z njo se pa ne odziva, pa vem, da hodi še vedno na internet, predvsem na mail, ker je vsaj petkrat na teden dosegljiva. Odgovora pa ni. Pa če je že tako zakaj potem iz svojih stikov ne zbriše tistih s katerimi se noče več pogovarjat? Zakaj nekateri tako rekoč dobesedno zbirate kontakte na mailih, pogovarjate se pa ne?
Zakaj, če že hodite na internet, takole po forumih, se malo ne ustavite pri tem, da internet ni samo kraj za zajebavanje samo zato, ker ste lahko anonimni? Zakaj ne dojamete, da so forumi zato, da se dobijo informacije, pomoč, mogoče tudi prijatelja? Zakaj morate vsakega avtorja napadat in kritizirat?
Pa mogoče tisti, 1% tistih prijaznih, ki vas bo to prebralo, mogoče lahko poveste kje so kakšni prijazni forumu, prijazne kleptalnice (pa ne samo po imenu, ampak dejansko, da so tam prijazni ljudje). Tega verjetno ni a ne? Tega več skoraj da ni, da se ne bi non stop kdo spotikal ob avtorja pa zraven potem še ob tist slab procent prijaznih. A se res ljudje tako zelo dobro počutite, ko se norčujete iz drugih? Ne vem, potem mora biti z vami nekaj narobe. A ni lepo, če za nekoga narediš nekaj dobrega? Pa čeprav je to samo lepa beseda?
Sicer hvala, dobra ideja, lahko bi se dalo še na kakšen drug forum ja. Ampak tale tema je v bistvu nekakšno “nadaljevanje” prejšne teme, ki bo zaradi nesramnežev, ki so smetili temo in je ušla izpod nadzora, zaprta. Po drugi strani je pa to čisto nova tema namenjena vsemu kar se dogaja po spletu (klepetalnice, forumi itd.). Bi jo bilo treba pa malo spremenit, če bi jo hotela posredovat še na kakšen drug forum.
Pa drugače, imaš kakšno mnenje o temi?
Na klepetalnicah nisem sodelovala, na forum pa pišem že vrsto let. V tistih začetkih je bila tu več ali manj stalna zasedba, ki je znala narediti radoživo vzdušje. Predvsem si se kalil v zavedanju, da ni nujno, da se ljudje vedno strinjamo med seboj – je pa pomembno, kako drugačne poglede izrazimo. Tako res ni bilo bistveno, kdo oz. kakšen je tisti kekec ali mojca, ki se skriva za nickom. Že na podlagi napisanega si si lahko izoblikoval, kakšen človek se javlja z druge strani ekrana. Ljudje skozi daljši čas hote ali nehote izrazimo tisto, kar je v nas. To se dogaja še danes in med tolikimi provokacijami se na MONu še vedno najde dobronameren nasvet ali osvetlitev določene situacije na način, na katerega morda dotlej nisi pomislil.
Veš, kaj je ob tem najbolj zanimivo? Da so – po mojih izkušnjah – ljudje, ko jih spoznaš v živo, taki, kot si si jih predstavljal pred tem. Morda tudi zato, ker se ujameš z avtorji, ki so s tabo na enaki ‘valovni dolžini’…
Vse v življenju se nenehno spreminja, ljudje prihajajo in odhajajo. Bistveno je, da se ne obremenjuješ s tistimi, katerih reakcij ne moreš razumeti, saj so tako zelo drugačne od tvojih. Prej ali slej postanejo del preteklosti, zato jih, sebi v dobro, tam tudi pusti in poglej naprej.
Spoštovani uporabniki foruma Življenje, ah to življenje!
Nekaj prispevkov iz teme Prednosti in slabosti virtualnosti sem prestavil v temo hvala ker.
Tema Prednosti in slabosti virtualnosti ima dobre temelje in možnost, da razvije konstruktivno razpravo o problematiki in prednostih interneta. Vse prispevke, ki ne bodo spadali v ta okvir bom ali brisal ali prestavil drugam.
Prosim za razumevanje!
Nihče ne more sanjati, misliti, napisati ali udejanjiti nečesa, kar ni del njega. V kateri koli svet gremo, vedno puščamo SVOJO sled. Tudi če verjamemo, da obstaja nekaj čemur lahko rečemo ENO, smo iz tega vira sposobni črpati izključno samo tisto, kar smo – tukaj in sedaj.
Sanjski in miselni svet sta vedno osnova za snovni svet. V snovnem svetu se (žal ali na srečo) uresničijo samo tiste misli, katere imajo največjo verjetnost za uresničitev.
Razlika je tudi v omejitvah. Sanjski in miselni svet jih praktično nimata, realni svet jih ima, virtualni pa je verjetno nekje vmes – verjetno je odvisno od posameznika. Realni odnosi so sestavljeni iz niza potreb, želja in omejitev, virtualni odnosi pa omogočajo veliko več, saj v virtualnosti ne delujejo »realni« zakoni omejitev, oz. se lahko omejitve prilagajajo vsakemu posamezniku.
Moja teza je, da je virtualni svet pogosto bolj pristen kot realen. Oseba v virtualnosti je, izhajajoče iz te teze, bolj pristna kot v realnosti. Predstavljajte si »velikega brata«, ki v realnem času zbira vaše podatke: vašo IP številko, vaše pravo ime, vsa izmišljena imena, navade brskanja, vsako besedo, ki jo izrečete ali napišete v virtualnosti. Sedaj si predstavljajte, da »veliki brat« vse to analizira v realnem času in ne samo to, “veliki brat” ima shranjeno tudi zgodovino vsega »vas«.
In sedaj si predstavljajte svojega partnerja ali starša ali otroka ali prijatelja. Torej osebo, ki naj bi vas zelo dobro poznala in ji zaupate. Komu se kažete bolj pristni, »velikemu bratu« ali svojim staršem, partnerju, otroku, bratu, sestri, prijatelju …? Kdo pozna več vaših skrivnosti?
Na planetu Zemlja virtualizacija po mojem mnenju ne poteka tako hitro in množično zaradi koristi, ki jih imamo od interneta (dostop do ogromnega števila informacij v realnem času), ampak zaradi naše vedno večje odtujenosti od svojega telesa in srca – dela nas, ki je rojeno v tridimenzionalni realnosti. Negativne posledice virtualnosti so po mojem mnenju samo del naše nepovezanosti s svojim telesom in srcem. Mogoče se je dokopati do raziskav, kjer ugotavljajo, da je število prijateljev na socialnih omrežjih premosorazmerno z različnimi težavami v realnem svetu (parafrazirana izjava).
Ljudje smo takšni kot smo. Včasih ljubeznivi in včasih blazni. Največkrat se skušamo skriti pred svojimi sencami … ampak tudi v primeru virtualnosti ne moremo uiti univerzalnemu zakonu privlačnosti. V virtualnosti se zakon privlačnosti uresniči – takoj (tudi če nam to ni všeč).
Upam, da s svojim pisanjem nisem koga preveč razočaral. Žal je miselni svet ustvarjen tako,da vedno generira več težav kot rešitev. Čeprav poznam veliko ljudi, ki so se spoznali s pomočjo interneta, poznam še več ljudi, ki jim virtualnost uničuje življenje. Zelo rad imam tehnologijo – in dokler je tehnologija samo podaljšek človeških sposobnosti, mislim, da ni nevarna in lahko zelo koristi. Ko pa nas začne tehnologija učiti človečnosti je čas za ALARM.
Nemogoče je delati slabo, če si povezan s svojim srcem, in popolnoma brez težav je mogoče ubijati in širiti zlo, če nisi.
Povežite se s svojim telesom in srcem. In svet bo lepši. S tehnologijo ali brez nje. V virtualnosti ali v realnosti. Kako? Verjetno se strinjate, da si takšna tema zasluži samostojni naslov!
mene pa zanima (če mogoče lahko odgovori Boštjan) zakaj ljudje predvsem taki ki nej bi imel partnerko ženo punco in tud otroke hodijo na internet se pogovarjat o sexu? razumem take ki dejansko sex iščejo in mogoče tud najdejo tako (ali več takih) ki jo majo potem za sex v realnem življenju. ampak ne razumem pa nekoga ki vse to ma doma ampak se brez problema ure in ure pogovarja o tem prek interneta. če ne drugega postane totalno brezveze in dolgčas. in predvsem kaj bi na to rekle partnerke takih moških?
pa recimo ena ženska iz chata (da ne bojo samo moški na tapeti) je bla videt ful prijazna in vse ok… pogovori z njo vedno ok in normalni…ko pa sm jo že ene 2x preko maila neki vprašala pa nikol ni odgovora. brez problema pa pošilja tiste verižne maile…
pred 10 leti sm vedno znova iskala klepetalnice (je ena nehala delat in sm takoj iskala novo)… zdej po vsem tem kar se dogaja mi na misel ne pride da bi še šla na kašno klepetalnico. grem mogoče 2x na leto pa vidm da ljudje še kar vztrajajo in tud tisti k bi mogoče tuki na forumu rekl da na klepetalnice sploh ne grejo več…pa so povsod ne samo po klepetalnicah.
me pa čudi da take stvari delajo taki k naj bi mel družine in prjatle in službo… ne rečem da to delajo samski k jim je dolgčas pa mogoče na tak način iščejo partnerja al pa prjatla…
Strinjam se z Robijem, da nekateri ljudje z virtualnim svetom zapolnijo tiste potrebe, ki jih ne morejo realizirati s svojo partnerko oz. partnerjem. Bi pa temu dodal še to, da najpogosteje ni problem v neizpolnjenih potrebah v zvezi s partnerjem ali partnerko, ampak gre za globlji problem, ki je preprosto vezan na lastno nesposobnost postaviti se na svoje noge in živeti svoje življenje in usodo. Virtualnost je priročen način za ohranjanje omejujočih miselnih vzorcev. Internet, TV in knjige človeka umsko zaposlijo, mu celo dajo (lažen) občutek pomembnosti in varnosti. Namesto, da bi se človek boril za svoje pravice, potrebe in cilje, rajši realizira svoje umske potrebe skozi agresivne, seksualne ali ljubezenske virtualne scene. Njegov um je za trenutek zadovoljen, njegovo telo pa hira na obroke, si želi fizičnih premikov v času in prostoru, bližine, dotika in izmenjevanja energije (pogovor, spolnost, dotiki …). Ker ima telo pomembno vlogo pri kreaciji pozitivnih hormonov in ostalih biokemičnih substanc, človek tudi v umu postaja vedno bolj nesrečen in v virtualnosti išče še več zadovoljitve, ki je vedno bolj kratkoročna. Arogantnost, depresija, anksioznost in disociacija postanejo zavezniki virtualnih odvisnikov. Podobno velja tudi za vse, ki postanejo odvisni od duhovnosti, spolnosti in ostalih ne-kemijskih odvisnosti.
Prišli smo tako daleč, da težava ni omejena na nekaj čudakov, ampak ima je ta težava postala epidemična in družbena (še posebej za mlajše generacije). Za 7 dni odstranite vse medije virtualnega sveta in zelo hitro boste lahko preverili v kakšni meri ste odvisni od njih.
1.Fizično ustrahovanje, ki se izraža z udarci, brcanjem in ostalimi vrstami fizičnega nasilja;
2.Verbalno ustrahovanje, kamor sodijo draženje, sprožanje hudobnih govoric, dajanje nesramnih vzdevkov;
3.Nadlegovanje prek spleta, kjer gre za nadlegovanje po elektronski pošti, sms sporočilih, zastrašujoča besedila, grožnje.