Ne vidim več smisla za živet
Zdravo.
Sem punca, 16 let, končala z odliko 1.letnik gimnazije. Imam polno težav, ki me pestijo. Prvič nimam niti enega prijatelja/ice s katero bi lahko šla ven, ji zaupala,itd. v osnovni soli me je doletela sreča, da sem postala z enim fantom super prijateljica sam Cez kaki 2 leti je prekinil z mano prijateljsko zvezo (ker je prišel v puberteto, jaz pa nisem fant in so ga baje zafrkaval ker se z mano, punco druž). To je blo pred ene 2-3 letam ko nisva prijatelja, v tem času se je marsikej spremenil baje. glih zadnjic sem ga srecala sma se pozdravla in vse, večkrat sem sanjala da sma bila nazaj prijatelja, ker sva se super ujela. Misllite da bi lahko kak korak naredila naprej, glede takih stvari sem bosa… no pol je polsestra rodila fanta pred 3 mesecam in večkrat pride k nam na obisk in tega fantka moja mami, babica dojencka zlo pestva, kar ji zamerim ker samo k njemu rine za mene se pa odkar sem na gimnazij ne posveča tok kot vcasih, je to obdobje, al sem ljubosimna?
Ne maram svojih sosolcev letosnjih, ne osnovnosolskih, vsi so obsedeni s tem blesavim fb, vsi imajo super mobitele in visijo nonstop na njih pa selfije delajo, pa neumn in naivn so vsi po vrst. z enem iz paralelke se razumema tko pa kdaj kako rečema pa že sprašujejo če sma skupi,itd.
Zadnje case pa vedno bolk tuhtam kaj je smisel zivljenja npr. ce imas poklic ki si ga zelis, denar, vse kar zelis? itak na koncu vsi umremo, eni prej ko drugi. vem da je zivljenje darilo in ga je treba izkoristit cimbolj, samo če bi imel koga s katerim bi ga preživel(mislim vsaj prijatelja).
Pol večkrat, že od majhnega sovražim svoj spol, mal me je sram v oprijetih majcih okol hodit zato prisegam na bolj ohlapne, se ne ličim in se tut nikol ne bom, se pa smejim mojim blesavim sosolkam ki so vse nalicene pa zrihtane kako se unicujejo, pa svoje lase ko barvajo hhaaha. Ja pa seveda odkar mam tiste dneve v mesecu še bolj sovrazim sebe. sicer mam hobije, se ukvarjam s sportom ,… a pa to pri sportni vzgoji letos (naj povem da nobenega iz razreda nisem prej poznala) so tut cvetke te moje sosolkke. js vem globok v seb da sem boljsa od marsikatere a ko gre za timske sporte ko je treba izbrat igralce vedno vedno ostanem zadnja za odstrel. kkake smotke, da raj izberejo debele, pa slabse kokr tut ostale ko so bol sprotnice ko one. ze vejo. zdej pa berem odgovore
.
Si pač asocialna punca, ki ne mara nobenega zraven sebe, vsi delajo vse narobe, se narobe smejijo, oblačijo, obnašajo…bolj kot ne imaš velike probleme s sabo, ki jih bo mogoče lahko rešil samo kak dober psihiater, saj depresije nikoli ne boš bila sposobna premagati sama…
Ravno ta teden sem imela možnost spoznati punco kot si ti…sicer 10let mlajšo. Sovraži vse in živali in ljudi, po drugi strani išče kontakt, hoče navezati stik, se vklopi za 10minut, čez eno uro pa spet tist ubijalski pogled, ko vidiš pravega hudiča v očeh. Starši pravijo, da pač je taka,da ji gredo vsi na živce, da vse sovraži, da se nerada druži, da je pač umetnik…umetnik, ki piše pesmice o črnih hišah…
Spet je pa možno, da imaš kako slabo izkušnjo, ki si jo potlačila v podzavest, kako zlorabo, ki ti je tako načela srce.
Si samo bolana, bolana v srcu in duši. Nič ni narobe, če si takšna, ampak samo z ustrzno pomočjo, se boš lahko iz tega povlekla, sama sigurno ne.
Iskreno upam, da se najdeš.
Meni se zdi, da sem vse prej kot asocialna, gre za to da me v družbi ne sprejmejo takšne kakršna sem. Če bi se podredila drugim bi imela ogromno ‘prijateljev’. V zdajšnih časih moraš met facebook, modna oblačila, vsa socialna omrežja kar jih je, se slikati z ostalimi nonstop, govoriti o fantih,itd. Meni pač take stvari niso po godu, podredit se pa ne mislim nobenem!. rada bi imela prijatelja/ico, ki ni obsedena z vsem zgoraj naštetim, je zanesljiva, aktivna(da bi večkrat šle ven na sprehod, košarko igrat, karkoli samo, da bi se veliko gibale zunaj). In imam tudi domačo žival, ki jo imam rada in nasploh so mi živali všeč,
prebrano iz zgornjega sporočila se ta punca precej razlikuje od mene. Pri njenih letih sem imela veliko prijateljev in vsi smo uživali brez narekovanja družbe o idealnih prijateljih, sploh pa nisem nobenga sovražila.
Saj če pogledam tako malo naokrog, imam prijatelje iz športa, ki ga treniram že dolgo let, prijatelje iz hobija ki ga imam rada in tam srečaš prijatelje iz cele slovenije, iz mojega kraja pa ravno ne da bi se lahko večkrat srečali.
Verjamem, da bo moj čas še prišel in da me bodo te osebe ki me danes zavračajo še močno rabile. Takrat pa se spomnim vse za nazaj in jim primerno vrnem.
*Psihiatra pa ne rabim, to kar trpim ni depresija, bolj razlika gledano pred leti in danes.. Je pač obdobje ko si sam in moraš biti dovolj močen, da se znajdeš in uživaš življenje po svoje. Drugi bi verjetno zašli v kake druge vode ali bi se zgrudili pod vsem pritiskom. Jaz, … jaz pa gledam na svet z vrha in vidim veliko stvari in različnih situacij.
Pozdravljena 16ka.
Iz prebranega lahko vidim, da si super punca, ki zna poskrbeti zase in ki ji je mar za prijatelje.
Sčasoma se boš navadila na dojenčka in mami te ima še vedno najraje na svetu, saj ko bo dojenček odrasel se bo vse spremenilo, verjemi. Iz izkušenj ti povem, da bo vse še dobro.
Za prijatelja, ki si ga izgubila ti ne morem svetovati, na tvojem mestu bi ga vprašala malo kako je, kaj počne in mogoče bo on čez čas naredil kak korak.
Da sploh obstajajo punce, ki ne visijo na mobitelih se mi zdi redkost, ravno včeraj sem bila s sodelavko v eni kavarni na kavi ko so prisedle za sosedovo mizo tri punce vsaka na svojem mobitelu. Niti pogledale se niso, kaj šele pogovarjale medseboj če so se že skupaj dobile. Žalostno res. Linksovnica meni se zdi, da je ta punca, ki si jo spoznala takšna malo zaradi vzgoje, ali pa ima res kakšno izkušnjo, ker močno dvomim, da pri teh letih ko se otroci sploh družijo, sovraži vse. Glavo pokonci pa bo, uživaj sedaj zaslužene počitnice!