Zdravo!

Soseda moti ko pijem kavico na terasi,
moževga sodelavca moti ker nikjer ne delam,
prijatelja moti ker iščem službo ki je ne morem dobiti,
ampak jaz ne bom obupala.
Nikjer me nočejo zaposlit, pa ne vem zakaj???
Ima kdo kakšno idejo???
Kako priti do dela???

Hvala za prijaznost!

Še kako te razumem.
Moj mož že skoraj dve leti išče in ne najde.
Vsa mesta so že po vezah oddana. Marsikateri delodajalec ga na razgovoru odslovi, ko vidi da je starejši od 30 let in da ima družino.
Delo je samo za izbrance, ki imajo znance na položajih.
Res ne vem, kam to pelje.

Zadnjič me je na bankomatu napadel nek klošar z inštrukcijami, kam vtakniti parkirno kartico, kam zmetati denar, kje vrnjeni denar vzameš ven in na koncu izstavil račun v obliki vprašanja, če bo kaj drobiža ostalo, mislil je, za njega… Dal sem mu davek za inštrukcije, čeprav meni nepotrebne in ker je bil človek videti še čisto v redu in pri močeh, ne starejši od 30 let, zato sem ga vprašal, če bi rad zaslužil 5 evrov na uro plus malico, plus kosilo, plus pijačo, plus še kaj. Bil je takoj za to, neverjetno navdušen je bil, da bi zaslužil vse to, poklical je še druge tri sotrpine iz baze za parkavtomatom in vsi so takoj brez premisleka kandidirali za posel in družno so vprašali, če bi morali kaj delati za vse to in kaj naj bi bilo to delo in če lahko dobijo kako malenkost vnaprej… 🙂 Seveda, sem jim dejal, delati, plačilo je po delu, nič ni vnaprej; za začetek bi pomagali čistiti polomijo po žledu v gozdu, kake pol leta dela bi bilo to, po osem do deset in več ur na dan, po želji, kasneje, po pol leta se bo pa že še kaj našlo, recimo, lahko bi kidali globoki nastilj iz hleva, strigli bi kozam parklje, žigosali, ograjevali pašnike in podobno… Nenadoma so jih zapustile vse moči, veselje jim je vidno izpuhtelo v zrak nad parkiriščem, sesedli se se na robnik in potiho zajamrali, da če bi lahko delali, bi oni že delali. Vprašal sem inštruktorja, če je naporno ves dan deliti nasvete plačnikom parkirnine za par evrov na dan, pa je rekel, da je to hud napor in da je to vrhunec, kar zmore. Nu, sem si mislil, delaj to dalje…, rekel sem mu pa; v dveh mesecih terapije bi te spravil v tako kondicijo, da bi vrgel čez mlade smreke vsakega manjšega medveda, ki bi ti težil v gozdu, 50 ton gnoja bi skidal tik tak in zaslužil bi si plačo in sram bi te bilo fehtati za tiste fičnike na parkirišču, pa ni poslušal do kraja, je prej izginil za avtomat, ker ga je poslušanje očitno užejalo.

Tisti, ki delo vidi, ga vidi povsod. Tisti, ki ga noče videti, ga ne vidi nikjer. Tak jamra na park placu v plačilni avtomat ali pa jamra in tarna na Monu, ni razlike.

Mone.

Pri kavici bi se ti jaz pridružil.
Do dela, ali do denarja?