A kakorkoli, žensko je treba poslušati, ko želi pripovedovati, to je temeljno pravilo. Ni je treba poslušati zelo natančno, in nič hudega, če se skoz ušesa izgubi odstavek ali dva. Moškemu itak ni treba razumeti vsake ženske misli, še manj pa spraševati, če mu kaj ni logično in jasno. Saj tudi če vpraša, mu še vedno ne bo jasno, itak ženska ne govori, da bi slišala tvoje analize in nasvete, ampak zato, da jo poslušaš. Kar objektivno ne zahteva veliko napora, zato je skrajno otročje in nespametno, če se moški ob tako malenkostni uslugi upira in komplicira in se zapikuje v vsak stavek, kot bi šlo za olimpijsko medaljo, in ne za malenkost, ki jo nakloniš svoji ženski, če z njo misliš resno.
(Alojz Ihan, Kardinalova molitev, Razkriti obrazi svobode)

Moški, znate slišati?
Ženske, znate prenehati pripovedovati, če vidite, da niste slišane?

Sicer je odvisno od pomembnosti zadeve.. Če se mi zadeva zdi pomembna in nisem slišana, ne govorim dalje, pač pa se v tem trenutku ustavim in povem, da bi rada bila slišana, saj gre za, meni, pomembno zadevo. Če pa gre le za nekaj, kar moram “dati ven” in bi rada le nekoga, da me posluša (ne toliko v smislu poslušanja vsake besede, ampak v smislu fizične prisotnosti), ga za to enostavno prosim. V tem primeru je fino, če se moškemu razloži, da mu ni potrebno urgirati ali iskati rešitve zame (oni so že po naravi naravnani v akcijo), pač pa je dovolj le fizična prisotnost in bolj kot poslušanje, občutenje mene, torej kako je meni ob vsem tem, ne toliko razumeti potek dogajanja okoli cele situacije..

V prispevku ste zapisali moje ime, vendar ne vem ali želite moje strokovno mnenje ali moje osebne odgovore na vprašanja, ki ste jih zastavili.

Težava, ki jo izpostavljate je zagotovo več plastna. Nekako pa se ne morem poistovetiti s tem, da je dovolj žensko samo poslušati. Po mojem osebnem in strokovnem prepričanju to ni dovolj. Je sicer res, da pogosto v pogovoru ni nobene potrebe po rešitvah in analizah. Ampak, tisto kar je ključno je, da je partner ne samo poslušan, ampak tudi slišan. in to zahteva določen napor in osredotočenost. Še posebej, če posluša moški, ki praviloma težje počne 5 stvari hkrati.

Menim, da je zelo dobro, da se partnerja dogovorita kako in kaj se bosta pogovarjala. Mislim, da je zelo korektno, da se uporabljajo tudi stavki: “Draga, sedaj nimam časa, ker počnem to in to (sem utrujen) … dajva se to pogovoriti jutri pred 21uro.” ali “Draga, to kar mi govoriš, je popolnoma v nasprotju z mojimi prepričanji in idejami in iskreno povedano, ne želim se vedno znova in znova pogovarjati o tem. V tem primeru lahko preživiva tudi, če se ne strinjava.”

Pomembno je da pari preživijo skupaj kvaliteten čas, kjer se lahko posvetijo izključno sebi (brez motilnih elementov) in takrat je čas za izmenjavo informacij, kjer je primerno spoštovati norme in prepričanja partnerja in seveda iskati kompromise, rešitve, ali pač samo izkazati razumevanje.

Potrebno je tudi vedeti naslednje. Nadpovprečno izražena potreba biti viden, slišan ali opažen je povezana z določenimi ranami iz otroštva. Hote ali nehote želijo partnerji te rane zaceliti znotraj partnerskega odnosa. In tega celjenja se pari lotevajo skozi nezavedna pričakovanja do partnerja. Ta so najpogosteje neuslišana. In tudi ne morejo biti uslišana. V praksi pogosto opazujem tudi negativne rituale komunikacije, ko eden ali drugi partner (ali oba ob različnih časih) za komunikacijo izbereta točno tisti trenutek, ko drugi partner res ne utegne poslušati ali govoriti.

To izgled približno takole.
Ona tik pred spanjem: “Dragi, najina hčerka je dobila slabo oceno v šoli. Kaj bova storila?”
On praktično že spi: “Ja, a res …”
Ona: “Ja kaj predlagaš …”
On: “Ja …”
Ona: “Nikoli me ne poslušaš, kadar se pogovarjava.”
On: Spi.
Naslednji dan je seveda ona jezna, on pa nima pojma zakaj je ona jezna.

Za dober odnos med moškim in žensko je potrebno obojestransko spoštovati razlike med spoloma, znebiti se je potrebno negativne prtljage in pričakovanj, ki so povezana s primarno družino. Pomembno pa je tudi imeti pristen odnos do partnerja. Toliko igric in skrivanja, kot ga vidim pri parih v svoji praksi, ga ni niti v politiki (tako pri moških, kot pri ženskah).