Odnos do živali
Pozdravljeni, zanima me, če obstajajo kakšne študije oz. izkušnje ljudi,ki poznajo osebe z vedenjskim motnjami npr. MOM,kakšen je njihov odnos do živali.Imajo toleranco do njih ali nimajo pravega občutka do živali (npr. psa ali muce) in jih vidijo kot nekaj obremenilnega v družini ob kar se spotikajo, do te živali nimajo nobenega pravega odnosa oz. jih moti vse kar je povezano z njimi.Hvala za vaše mnenje in izkušnje.
Hm, mom in živali, to je pa prav posebna tema.
Po mojih izkušnjah gredo tudi tukaj v dve skrajnosti. Ali jih navlećejo nase in zanje skrbijo bolj kot za otroke ( čeprav je ta skrb večinoma precej sporna) ali pa imajo do njih naravnost grozljiv odnos ( kot do smrdljivih, nekoristnih objektov)
Sama imam izkušnjo ko se je v (veliko) hišo mojega momsterja zavlekla muca da bi skotila mladiče. Bilo je spomladi in bilo je zelo mrzlo. Ko jo je momster odkril v kurilnici ( kjer ne bi nič motila) jo je preprosto skupaj s komaj skotenimi mladiči vrgla ven, vedoč, da bodo mladiči umrli. Tisto, kar je bilo najbolj grozno je bilo radosten ton s kateri mi je to povedala. ” Veš, se je ena muca zavlekla v kurilnico z mladiči. Ja kaj si pa neredila? Sem jih ven vrgla ….heheh…v moji hiši nimajo mačke kaj iskat..heheh…” vsa vesela in zadovoljna, kako dobro je to rešila , brez ene same misli ( tudi potem ne, ko sem jo na to spominla in ji rekla,da bi lahko počakala vsaj nekaj dni, da bi muce lahko preživala) da je tako pobila mlade mucke. Zna biti da tudi zato, ker je vedela, da me bo s tem šokirala in morda prizadela in ni nikoli zamudila možnosti, da ne bi bila nad tem (sicer prikrito) sadistično zadovoljna . spooky!!!
Poznam pa tudi mnogo zgodb, ko so momsteri živali svojih otrok namenoma usmtrili, ker so bili ljubosumni na vez, ki se je ustvarila med otrokom in živaljo ali da bi jih tako kaznovali zaradi “neposlušnosti” …itd. Poznam pa tudi primere, kjer so za živali ekstremno skrbeli in so bile deležne boljše nege, kot (zanemarjen) otrok. V glavnem ponavadi so te zgodbe precej morbidne.
Kakšna pa je tvoje izkušnja?
GittaAna
Moja izkušnja je,da ta oseba nima pravega občutka za to žival.Po moje,če bi bila brez vode in hrane,bi rekla,da žival pač ni njena in nima namena se s tem obremenjevat. Tudi “blato” lahko leži sredi npr. sobe 2 dni in hodi mimo,ker to pač ni njena stvar…
Ni empatije,meni se reče,ja pa saj ti imaš to žival raje kot mene ipd. Meni je to nepojemljivo in ne razumem kako je lahko nekdo tako brez čustev do živali oz. mu gre na živce,ga moti in za to in ono bi naj bi kriva ta žival.
Včasih dobim občutek,da gre tej osebi v “nos” vse tisto kar meni veliko pomeni, česar se jaz veselim. Naj bo to hišni ljubljenec, naj bodo to prijatelji, sodelavci,… Kar nekdo ubija v tebi neko veselje, tako da drugič sploh raje ne razlagaš o nečem,ker se zaščitiš pred negativnimi kritikami. Če npr. o nekomu rečeš,da je vredu,ona reče da je slab in obratno.Če rečem,da mi je to všeč,njej zagotovo ni,če rečem,da je lep dan,ma,skoraj se najde nasprotno. Skoraj vedno nasprotno mnenje,pa naj gre še za tako banalne stvari.
Če sem bolna, je ta oseba še bolj bolna,nikomur ni tako hudo kot njej,oz. če ker imam določeno diagnozo,ona pozna druge,ki imajo isto in sploh ni hudega, so mnogo hujše stvari…
Spet drugič je drugače, je ta oseba vsa zlata, že misliš in upaš da bo konec večnemu vrtincu in cunamijem. Vendar ni. Žal. Imaš jo pa rad v vsakem primeru brezpogojno,samo nekaj umira v tebi….Dovolj ti je. Ne preneseš več teh dram. Upira se ti večni up and down. Uničuje,mislim,da sem od tega že zbolela. In kar je najbolj ironično,ta oseba vse zgodbe obrne tako,da ona izgleda žrtev,kot tako se tudi prikazuje v okolici,v domačem okolju,… In tako si moda marsikdo misli, ta oseba ima pa res pravega zmaja za mater.
…
Tole zgoraj kar berem je skoraj knjižni primer nešteto število zgodb odraslih otrok mejnih mater. Vedno znova me preseneti kako dobesedno podobno se obnašajo v povsem različnih zgodbah in celo v različnih zemljskih širinah ( že kar nekaj časa spremljam internetno skupino za odrasle otroke mejnih staršev).
1. Nezmožnost empatije
2. Načrtno uničevanje vsega, kar je otroku pomembno, ljubo, ima rad in to ni momster ( mom mama)
3. Trmasto otročje obnašanje – kar je “razumljivo” saj so na čustvenem nivoju enakovredni otrokom ali največ najstinkom
4. Če je otroku hudo, je bolan, ima težave……je momster v trenutkui še bolj bolana, imela še večje težave …..tudi če je otrok v bolnišnici zaradi hudih zapletov bo momster že poskrbela, da se bo vse vrtelo okoli nje in ne otroka
5 Na trenutke, ko pač zapiha veter v drugo stran je ta oseba zlata, čudovita…..ampak le za kratek čas, vedno se vrne na staro
6. Tak momster je vedno žrtev, nikoli nič kriva, nič od tega, kar se je grdega storila se ni nikoli zgodilo…itd.
Če si odraščal v takšni družini , z mejno mamo potrebuješ zelo dolgo časa, da se oddaljiš od situacije toliko, da lahko vidiš realno sliko in začneš svoje zdravljenje, ki je potrebno, saj že iz odnosa, ki ga imaš z mejnim partnerjem ne moreš oditi nepoškodovan, če pa imaš takšno mater pa posledicam ne moreš utiti.
Najnolj pogoste težave so:
– da si vzgojen za skrbnika svojega starša in ne obratno – torej se počutiš oddgovren za čustva, stanja, dejanja svojih stašev , kar je povsem napačno in nezdravo. Starši so tisti, ,ki bi morali poskrbeti za otroka in ne obratno. Žal pa se veliko otrok mejnih staršev še v odrasli dobi počuti odgovorne za starše in se nezdravo ukvarjajo z njimi. Otroci niso povzročili MOM; ga ne morejo pozdraviti ( ker niso strokovnjaki) prav tako pa niso odgovorni za svoje starše in njihova stanja ter odločitve.
Ker pa je precej v naravi, da imaš starše rad in se pogosto zgodi, da če imaš za starša momsterja, da raje sprejmeš, da si ti ta grd ( karkoli ti že govorijo,da je s teboj narobe….) kot pa da da bi si priznal, da je problem starš, da te ni zmožen imeti rad, ker je preveč okupiran sam s seboj in da sploh ni zmožen empatije in ljubezni,da so mu otroci kot objekti za zadovoljevanje potreb….in da so preprosto strupeni in škodljivi starši ( Zelo dobra knjiga, ki se je dobi pri nas Strupeni starši in pa tudi Ne stopajte več po prstih).
Pravico in dolžnost ( do sebe) imaš, da iz takega nezdravega okolja in odnosov iztopiš ali vsaj potaviš meje takšnemu vedenju ( pa četudi je to tvoja mama). Dopustiti, da te že naprej zlorablja s svojimi dramami ,da se še naprej tako neprimerno vede zgolj zato, ker jo moraš kot mamo imeti brezpogojno rada je približno tako, kot če bi imela kužka, ki bi ga imela zelo zelo rada in bi ta dobil steklino, ti pa ga ne bi zaprla v ogrado ali mu kako drugače onemogočila gibanje, da ti ne bi bil nevaren ( torej postavila mej) in bi dupustila,da bi te ogrizel in okužil zgolj zato ker ga imaš brezpogojno rada.
Že to, kar praviš, da nekaj umira v tebi je hud alarmni znak, da moraš nekaj spremeniti, saj ti odnos s tvojo mamo začenja res globoko škoditi. MOj nasvet bi bil, da se za nekaj časa povsem odmakneš od nje, da dobiš vsaj toliko distance, da boš lahko situacijo bolj realno videla, če pa to ne gre, da si čimprej najdeš kakšnega dobrega psihoterapevta, ki ti bo pomagal, da boš lažje stopala v megli dram , ki jih z občutkom krivde, nabijanja lažne odgvornosti in vsem drugim povzroča mama in našla najbolj zdravo rešitev za obe.
Nje ne boš mogla spremeniti, edino kar ti ostane je, da spremeniš svoj odnos in odzive nanjo.
Če te morda zanima še internetna skupina za samopomoč za odrasle, ki imajo ali so imeli takšne mame in kjer se lahko pogovoarjaš ali zgolj bereš zgodbe skoraj povsem identične tvoji in najdeš kup rešitev pa priporočam:
WTOAdultChildren1
This group is for people age 18 and over who have or who had a parent with borderline personality disorder. To join this group, send a blank email to [email protected]
or visit our homepage at: http://health.groups.yahoo.com/group/WTOAdultChildren1
ki jo lahko najdeš tudi na strani:
http://www.bpdcentral.com/support-groups/
Veseli bomo tudi če ostaneš z nami 🙂
GittaAna
Hvala Gritta Ana za tvoj trud in vse kar daješ. Samo da še nekaj zelo pomembnega razjasnim,jaz sem mama in ta oseba je moj otrok.
Napisala sem primer glede domačih ljubljencev.
Grozni občutki,občutki nemoči in ponovnega razočaranja so tudi ob obiskih – vedno se namreč nekaj najde,da se mi pred drugimi kontrira, ponižuje s takšno ali drugačno izjavo, pove kaj grdega o meni,če ne druga,se najde nekaj “napačnega”, smešnega, posmeha vrednega na meni.Še obrok namalokrat težko pojemo brez poseganj v to,sploh ne veš včasih kaj bi rekel,ker vse kar rečeš je lahko narobe in potem še tisto skupno kosilo oziroma obisk postane mučno. In to do te meje,da se včasih obiskom raje izognem. Tega se ta oseba najbrž ne zaveda,to je tisto kar sem ugotovila in to je tisto meni najhuje.
In za vse sem ponavadi kriva jaz.Starši pravi,da so tisti,ki so osebe naredili takšne kot so.In ne odstopa in se skriva za tem.To je tej osebi v izgovor in ničesar ni pripravljena spremeniti,uvideti. In vedno znova,ko se spustiš v besedni “boj”,si poraženec. Razoroži in pohodi te v minuti. In ne prideš dalje.
Zdaj sem kar jamrala,ne maram jamranja,ne vidim pa konca tej agoniji.Žal.
Mom?
Zelo zanimiv opis si dala v svojem sestavku, ko si opisala odnos tvojega domnevnega Mom-a, do živali oz. hišnega ljubljenčka, ki tebi veliko pomeni, njej – njemu pa kakor je videti iz napisanega ne.
Imam brata, ki je posledično zaradi odraščanja z očetom in mamo MOM tako zelo navezan na živali, da mu res predstavljajo več kot katerikoli človek. Žival pač nima izbire da je ali ni s takšnim človekom. In seveda mora ta mačka skupaj z njim inhalirati cigaretni dim in alkoholne hlape. Sicer pa kakor je videti skrbi zanjo primerno njegovemu psihičnemu stanju. Toda za svojega sina, ki živi z materjo ni sposoben dati niti prebite pare, da bi mu pomagal pri šolanju. Prav tako živi popolnoma zastonj, brez plačila kakršnegakoli stanovanjskega stroška, v hiši svoje mame.
Moja mama, ki živi v isti hiši (sta kot pes in mačka), večkrat dobi na predpražniku mrtev mačji ulov, kot dokaz mačje spretnosti in mama seveda bi to mačko najraje likvidirala, če bi le mogla. Imel je dve in ena je izginila. Ne vem kdo je “povzročil” njeno izginotje.
Moja mama je bila vedno zelo perfekcionistično pedantna in čista ženska. Tako je mnogokrat pristala na naše prošnje, da bi imeli žival; kužka ali muco. Toda te živali so prej ali slej izginile. Kako, samo ona ve.
Tudi meni danes pravi:”Le kako moreš spet imeti mačko? Ja kaj nisi rekla, da je ne boš imela nikoli več?” In nekaj kar se je dogajalo v mojem življenju nezavedno skozi moje otroštvo; v moji podzavesti, me je vedno vabilo v nabavljanje živali in nato v oddajanje živali, itd. Bila sem kot v začaranem krogu; želim, hočem, ne smem.
In sedaj moj mož, ki ima sicer živali rad, je postal ljubosumen na mojega mačkona, češ da mu posvečam več pozornosti kot njemu.
Ko sem bila še srednješolka sem imela morskega prašička. Imela sem zelo rada živali. Imela sem ga v svoji sobi. Ker takrat še ni bilo sena za kupit, ali pa jaz nisem vedela, sem se znašla kakor sem vedela in znala. Vendar je mami preveč smrdelo. In budra je pristala v mrzli garaži. In nekega jutra sem ga našla utopljenega v odpadnem avto olju, ki ga je oče pustil na tleh garaže. In tisti dan sem mislila, da me ne bo nihče mogel potolažiti. Bi kar umrla od žalosti. In potem je bilo konec z živalmi v našem domu.
GittaAna, to o skrbniku svojih staršev, to je pa tako res. In ker se takšnih staršev želiš čimprej znebiti, hop, skočiš v drug soodvisen in skrbniški odnos s partnerjem oziroma možem. Pa se začarani krog spet začne.
In tako naprej . . .
tudi sama imam MOM in resne težave sama s sabo in svojim obnašanjem. Imam pa doma tudi psa..pekinezerja, ki ga imam zelo rada. Rada v normalnem smislu, ne pretiranem! Nasplošno imam zelo rada živali in mi je hudo ko vidim ka katera žival trpi. Enkrat sem domov privlekla muco, saj je bila pred našim blokom, ležala na tleh zaradi poškodovane tačke. ker je doma nisem mogla obdržati, mi je naš hišnik dal ključe od naše kurilnice v bloku kjer je muca bila 1-2 dni. poklicala sem zavetišče, ki so potem prišli po muco.
Niso vse osebe z MOM iste do živali. ene so grobe, jih ne prenesejo, druge spet pretirano navezane. so pa tudi taki ki imajo žival radi v normalnem smislu..kljub temu da imajo mom.
Jessie,
veseli mi, da si tako pomagala tisti muci in ji preko zavetišča našla novi, varen dom. Veseli me tudi, da tako iskreno pišeš in priznavaš, da si oseba z MOM in si iskreno odgovorila na vprašanje, ki je bilo postavljeno.
Čisto res je kar si napisala. Res je, da so osebe z MOM zelo različne v odnosu do živali, ljudi. Kakor da obstajajo različne stopnje poškodovanosti, ki se kasneje odražajo na različnem nivoju reakcij in odzivov.
Oglasi se še kaj in bodi še naprej z nami.
Jessie res je, ljduje smo različni. Vendar je a forum namenjen tistim, ki imajo težave, ker ima njihov bližnji mom in je v bistvu edini prostor za njih, kjer lahko odkrtio govorijo o svojih problemih in s čim se soočajo. In četudi so med ljudmi, ki imajo mom ( ali takšne značajske poteze) lahko tudi izjemni ljudje tu govorimo o tistih, ki svojemu bližnjemu povzročajo kup težav in precej trpljenja. Zato boš tu lahko prebirala več negativnih stvari ( ki pa so lahko resnične), kot pa pozitivnih ( ki so prav tako lahko resnične.
Tudi nekumu z mom ni lahko , vendar so njegove težave drugačne, kot tiste, ki jih ima okolica in zaradi tega smo se odločili, da forum ločimo na dva dela – tiste, ki imajo težave z mom in tiste, ki imajo težave z bližnjim. IZkušnje na tujih forumih so pokazale, da je bolje, da komunicirajo bližnji med seboj in osebe z mom med seboj, saj se lahko drugače precej zaplete.
Tisti, ki imajo mom so lahko zelo prizadeti zaradi odkritih in pogosto jeznih pripovedih bližnjih ( in nekatere niso ravno lepe), bližnji pa imajo ( ponovno ) občutek, da ne morejo komunicirati odkrito, ne da bi se spet morali opravičevati, se zapletati v dolge debate…in vse ostalo, kar prinaša odnos, kjer ima nekdo mom. In da ne bo pomote, tudi bližnji, niso angelčki in mnogi imajo kup svojih težav in tudi bližnji pogosto ne reagirajo tako, kot bi bilo prav.
GittaAna