Pozdravljeni!

Imam partnerja z narcistično MOM. Zdaj mi je to že popolnoma jasno. Vse kar berem na tem forumu drži in vse to sem doživela.
Zaenkrat vztrajam v tej zvezi in ni mi v interesu, da bi kar pobegnila, čeprav je stanje na trenutke res nevzdržno. Hočem naredit vse kar lahko. Predvsem zato, ker želim da imajo otroci očeta. Do njiju je v redu, (ker sem zelo pozorna in zoprna glede tega kako se obnaša do njiju), z mano manipulira odkar ga poznam.
Ker sem šele pred kratkim dokončno ugotovila, da nisem jaz tista, ki sem tukaj problem, se mi zdi da še nisem izčrpala vsega, kar bi lahko naredila, da bi človek-narcis spregledal, kaj počne.
Že večkrat sem se mu postavila po robu, na različne načine, a takoj ko popustim in se sprostim, se vse nadaljuje. To poznamo.

Zanima me, ali je narcisa možno spremenit? Kako odreagirajo, če jim v obraz poveš, da veš kakšno igro se grejo in kdo so? Ko jim poveš, da si jih razkrinkal in je njihovih igric konec. Je šel kdo tako daleč?

Sam tole bom rekla: upanje umre zadnje. Vse ostalo si lahko prebereš že na tem forumu. Morda ti bo moderatorka napisala kaj več.

če ga boš uspela spreobrnit, boš fenomen in boš lahko svoj recept drago prodajala okoli.
Opozorila bi te rada samo na tvoje pripričanje, da je do otrok v redu, seveda ker ti paziš in ga opozarjaš. Torej mu v bistvu v odnosu do otrok igraš mamo. Zelo dvomim, da je takšno družinsko stanje v resnično korist otrok. Tudi ne vem, zakaj ene ženske mislijo, da otroci ob ločitvi izgubijo očeta. Izgubijo ga samo, če se oče več ne zanima za njih ali umre.
Razmisli o tem, kaj je resnični vzrok tvojega vztrajanja.

Pipibu, verjemi mi da sem pred več kot dvema letoma razmišljal popolnoma enako kot ti in naredil resnično vse kaj se je dalo, vključno z partnersko terapijo (sam da bo otrok imel družino in dom)! Napaka, ki me je stala veliko moje energije, časa, živcev in vsega ostalega… edina “dobra” stran pri poizkusu spreobračanja takih ljudi je ta da mal shujšaš, ampak zato pojdi raje v fitnes! 😉

TAK ČLOVEK SE NE BO SPREMENIL!!!!

Meni ga ni uspelo, pa sem ravno tako vztrajala zaradi otrok, nasedala njegovim manipulacijam, pa sem po res dolgem zakonu obupala. To je samo metanje peska sama sebi v oči, jaz sem rabila dolgo, da sem si priznala, da ga jaz spremeniti ne morem, če se sam noče. Sedaj mi je žal, da ga nisem zapustila že zdavnaj, saj imamo tako jaz kot otroci posledice zaradi njegovih dolgoletnih zlorab.

Tudi meni “se je zdelo”, da ga bom lahko spreobrnila, ker se mi je zdelo, da “pa res še nisem izčrpala vseh možnosti”. Žal sem izčrpala samo sebe, psihično in fizično in, naj se sliši še tako noro, zbolela za rakom, ki je bil “samo v II. stadiju in me je v bistvu “rešil”. Rak namreč. Ko sem ležala v bolnišnici, popolnoma izmučena, je prišel na obisk, me gledal kot da sem iz drugega planeta. Ni pokazal nobenih čustev, nobene zaskrbljenosti zame (seveda, kako bi pa še naprej skrbela zanj, ko sem bila sama bolna), mi ni rekel nobene tolažilne besede….se je v meni nekaj prelomilo.

Rekla sem si: ej, faaak, nalašč bom ozdravela, da temu g…. pokažem, da me ni vreden, da mi je življenje ponudilo še eno možnost, ki jo bom “porabila zase.” In sem jo in jo še, samo za se.

Zakaj ti še vedno vztrajaš, veš, morda, samo ti. Ko ti bo dovolj hudo in se ti bo začelo vse okoli teba sesuvat, si boš priznala, kar v bistvu že veš: Upanje umre zadnje!

Morda sem tole napisala zelo grobo, ampak tako je. Smrt neke iluzije je zelo boleča stvar in vsi se je bojimo.

Lep dan, želim.

Pipibu,

vsi, ki so ti napisali, da ne gre imajo prav. Verjemi. Res je tudi to, da je misliti, da ga lahko spreobrneš metanje peska v oči. Sliši se grdo ampak je le dobronameren nasvet.Sama pri sebi v bistvu že veš, da človeka ne more spreobrniti nihče, razen sam sebe. Sama tudi veš, da to velja tudi za tvojega partnerja. Iščeš le še potrditev oziroma zunanja objektivna mnenja o tem, kar si napisala. Evo, potrditev si dobila vendar po mojem mnenju še nisi v fazi, ko bi sama sebi to resnično priznala in pridejo prav vsaki izgovori. Tudi jaz sem jih takrat pri sebi imela veliko,
In še odgovor na tvoja zadnja vprašanja;
– Kako odreagirajo, če jim v obraz poveš, da veš kakšno igro se grejo in kdo so?
Pri meni je v tistem trenutku odreagiral popolnoma neprizadeto kot, da ne govorim o njemu ampak o nekom drugem. Poslušal me je brez besed, jaz pa sem povedala vse kar mi je ležalo na duši in povedano podkrepila z dokazi. Mislim pa, da je poslušal le zato, ker je čisto malo čutil, da v tistem trenutku nisem njegova “podrejena” in se me je malo zbal, kaj bo sledilo in ali bo vse prišlo na dan in bom zadeve povedala tudi okolici, kjer se je kazal v popolnoma drugačni luči in se rad pohvalil, da “njega imajo vsi radi”.( ja to je že res ampak “vsi” je pomenilo le manj, kot pet oseb – njegovih pivskih in na takšne in drugačne načine propadlih kolegov. Z drugimi “zdravimi” ljudmi se ni ujel oziroma ga je vedno kaj motilo pri vsakem posebej zato se jih je raje izogibal. Zdaj vem zakaj.).
Sem pa v naslednjih nekaj dneh bila deležna njegove drugačne reakcije (vpitje, poniževanje, vse kar sem mu omenila, sem kasirala nazaj saj je spreobrnil tako, kot da to vse velja za mene. Nikoli ni pozabil, kar sem mu rekla in tedensko mi je spuščal stvari prezrcaljene.
– Ko jim poveš, da si jih razkrinkal in je njihovih igric konec?
Žal njegovih igric ni konec. Odvijajo se le še ali na bolj prefinjen način, da spet rabiš nekaj časa, da dojameš ali pa s posameznimi že znanimi izbruhi na določene časovne intervale.

Igric pa je res konec takrat, ko sam pri sebi postaneš odločen- da tega res ne potrebuješ, se odmakneš in ga ne hraniš več. Pa še to je konec le za tebe, zanj še vedno ni, saj še vedno poskuša in poskuša, da bi te dobil nazaj.

“ena pobegla” se opravičujem ker sem svoj post začela z enakimi besedami, kot si jih napisala ti. V bistvu sem post pisala, ti pa si ga vmes oddala. No kakorkoli, še en dokaz, da vsi pobegli, na podlagi izkušenj mislimo popolnoma enako.

Pipibu pa še nekaj,

Bodi pozorna še na to: bolj ga boš stiskala v kot z namenom da bi mu dokazala tvoj prav, bolj nepredvidljive in “bolane” stvari bo počel in ti boš vedno bolj zafustrirana! Če ga dobiš na laži bo še bolj nenormalno lagal, če ga dobiš pri nekem početju bo počel še bolj čudne itd. krivil bo tebe, spreobračal vsako tvojo besedo na tako prepričljiv način da boš začela dvomiti v sebe, če ga boš postavila pred dejstvo bo vse negiral itd. On enostavno ni sposoben priznati sebi kaj šele okolici, da je z njim nekaj narobe. Če se boš resnično razjezila in hotela narediti nek konkreten pogovor bo tako kot ti je napisala “čvrsto na nogah” v tistem trenutku poslušal in kimal, vendar boš to dobila vse nazaj, tko da ti nebo nič jasno čez dan ali dva, lahko pa tud čez kak mesec potencirano in zapakirano na način, da si ti mal zblojena. Torej odkrit in konkreten pogovor s takim človekom ni možen in če imaš v določenem trenutku ob takem pogovoru zadovoljiv občutek, da pa si zdaj nekaj dosegla se zopet motiš – ta občutek zadovoljstva te čez nekaj časa vrže v še večjo frustracijo!

Nič hudega, sem pa že včeraj pričakovala, ko je avtorica izpostavila svoje vprašanje, da se bo “kar usul plaz naših odgovorov”.

lp

Tudi jaz sem zbolela za rakom in sem imela podobne občutke kot Ena pobegla. Nobenega sočustvovanja z njegove strani, imela sem jaz slabo vest, da sem zbolela. Res nas je veliko, ki smo zbolele za rakom, jaz sem vedno bolj prepričana, da je v veliki meri kriv stres, ki smo ga vsakodnevno preživljale v takem zakonu.

Hvala vsem za odgovore!
Ja, po tihem vse to vem, kar ste napisali. Želela sem slišat, če je komu to uspelo 🙂
Ne vem natančno, če še nisem zrela za konkretno ukrepanje ali res verjamem da bo boljše. Poznam to teorijo, da se človek lahko spremeni, če sam tako hoče. Torej ga je treba pripravit do tega, da bo sam hotel.
Do sedaj sem se vrtela v tem, da sem ga stisnila v kot, dva dni je bil sladek, potem isto naprej. No, morda za odtenek boljše. Pravzaprav sem utrujena od tega, koliko energije gre za vsak tak odtenek napredka.
Glede bolezni pa, žal mi je da ste nekateri prišli tako daleč. Vem, da te stvari spodbujajo tudi take spremembe v telesu.
Tudi glede otrok imate prav, sem mama tistemu, ki bi mi pri vzgoji moral pomagat.
Razmišljam.

Če ima še kdo kakšno mnjenje, bom vesela.

Hej Pipibu,

Čeprav smo ti začeli tako lepo sugerirati kaj naredi pri tem si ti sama postavila diagnozo da ima tvoj partner MOM, kar lahko naredi samo strokovnjak in to naše pisanje vzemi zgolj kot informacijo in ne kot dejstvo. Ti sama pri sebi moraš preceniti ali je res tako nevzdržno in se stvari kljub temu, da vlagaš veliko energije pravzaprav ne spreminjajo na bolje – tisto kar si napisala da je za odtenek bolje… to so drobtinice in mislim, da ne moreš biti zadovoljna – verjetno se ne boš preostanek tvojega življenja zadovoljevala z drobtinicami, ali pač!? To moraš vedeti ti!
Mi vsi ostali govorimo bolj iz lastnih izkušnjah, kjer so bile preživete res težke urice, dnevi, tedni, meseci, leta in dlje si v takšnem odnosu, bolj te poškoduje in pri vseh nas je prisoten neke vrste strah pred tem kaj se nam je dogajalo in mogoče včasih reagiramo prenagljeno… zato ti sama pri sebi pretehtaj zelo objektivno in se sama odločaj kako boš postopala v nadaljevanju, naše pisanje pa vzemi kot oporo!

To velja za normalne ljudi, za nekoga z MOM to žal ne velja, ker enostavno in preprosto niso sposobni pogledati kaj je z njimi narobe oz. kaj lahko spremenijo, da nekomu drugemu ne bodo povzročali bolečine. Vedno so bili in vedno bodo za vse krivi drugi!

Je pa nekaj dobrega pri tvoji zgodbi, čeprav se mi zdi da v tej fazi te prednosti še ne vidiš in sicer si dokaj hitro (zgodaj) spoznala da nekaj ne štima in še nisi spacana! To je tako kot odkrivanje raka v zgodnji fazi – sedaj se da še marsikaj “pozdraviti”!

V primeru da boš vztrajala in tolerirala vse te zadeve in se ne boš postavila zase ti lahko nekako skoraj z gotovostjo napovem scenarij, ki se bo odvil tako kot se je pri marsikomu: Te igrice, manipulacije, sprenevedanja se bodo nadaljevale vse dokler ti ne boš totalno izčrpana ali bog ne daj resneje zbolela in ne boš več zmožna normalno funkcionirati in boš eventualno rabila kakšno pomoč!!! Takrat te bo tak partner če ima MOM hladnokrvno zapustil brez kančka obžalovanja ali slabe vesti! To zgleda nekako tako kot pobeg iz kraja nesreče! Tebe zbije avto in ležiš poškodovana na cesti kjer ti gre za življenje, povzročitelj pa oddrvi s kraja nesreče ne da bi se za trenutek obrnil!!! Mogoče pride čez čas nazaj na kraj nesreče ampak samo da pobere svojo registrsko, če mu je slučajno padla, da ga ne dobijo!!!
Tako se MOM včasih vrnejo čez čas k svojim žrtvam ampak samo zato da ponovno vzpostavijo nadzor in žrtve še dodatno zmedejo, z namenom da žrtve nebi slučajno komu povedale kaj se je pravzaprav zgodilo in bi eventualno lahko kdo spregledal njihovo sprevrženo igro!

se mi zadnje čase spet malo piše… 😉

Pipibu,
ne vem sicer ali naj napišem kar mislim ali ne. No, nekaj mi pravi da ja.
Zgrozila sem se ob navedenem “Torej ga je treba pripravit do tega, da bo sam hotel.”
To po mojem mnenju pomeni, da je tvoja misija še vedno spreobrniti njega. Kar pomeni, da se posvečaš le njemu in si zanj “zelo primerna ” hrana.
Rada bi pa ti tako od daleč sporočila da si res v globokem ampak res v globokem “zosu”. Tu mislim pa izključno na odnos tebe do same sebe. Da bo tebi bolje, želiš do tega pripravit njega in ne sebe. Torej ti sebe nočeš. Vsaj jaz to tako razumem. Ok. Vsak deluje tako, kot misli, da je najbolj prav.
Spreobračanje pa po moje že poteka, vendar ne spreobračaš ti njega ampak on tebe in to precej bolj uspešno kot obratno.
Sicer pa kdo sem jaz, da bi sodila? Vem le to, da se takšne stvari v velikih primerih (če pa je prisoten NOM načeloma v vseh) končajo precej dramatično.
Želim ti veliko energije, poguma in moči, da zadeve urediš kot si si zadala.

Nekdokive, hvala. To sem rabila.
Se oglasim, ko bo kaj novega.

PIpibu, tako kot ne se človek ne bo spremenil, vse dokler sam ne bo začutil potrebo po tem, ne moreš človeka priraviti do tega, da bi čutil takšno potrebo. IN konec koncev je to v bistvu manipuliranje drugega, da bi se vedel, čutil, mislil, tako kot si želimo mi sami. Torej gre zgolj za drugačno verzijo iste igre.

Nisem še srečala nekoga, ki bi si želel sprememb, ki bi se ga dalo priraviti do tega, da bi si jih želel in niti takšnega ne, ki je morda celo izjavil, da je z njim morda nekaj narobe in si želi sprememb in potem tudi nekaj storil za to. V tem zadnjem primeru gre ponavadi zgolj za manipulacijo, da svojo žrtev z lažnim upanjem še naprej priklenejo nase.

Edinkrat, da so se ljudje z osebnostno motnjo malo potrudili je bilo v primeru, da jim je grozila izguba nečasa, kar jim je nekaj pomenilo ( ugled, zakon, službo…) pa še to je trajalo le do trenutka, dokler niso to dobili, potem je šlo vse po starem. Ali pa kot pripovedujejo mnogi tukaj, je bilo še huje.

Osnovno napako, ki jo naredimo pri ljudeh, ki imajo osebnosnto motnjo ( ali takšne značajske poteze) je, da jih sodimo po sebi, kaj bi mi v določeni sitaciji storili, se počutili, mislil….oni SO drugačni in drugače doživljajo in vrednotijo svet, drugače razmišljajo, drugače čutijo in se drugače vedejo.

V strokovni literaturi sicer obstjajo primeri, ko so se osebe spremenile, vendar jim je tudi v tem primeru običajno grozila izguba nečesa res velikega ( to da zagroziš, da boš odšel ni kakšna velika stvar, ker imajo večino “žrtev” naštudirano in točno vedo, kakšen korenček morajo dati, da bo tisti na drugi strani spet pridno vlekel voz naprej) in še potem velja, da je za to potrebno minimalno 2 leti intenzivne psihoterapije z izjemno usposobljenim terapevtom, ki obvlada osebnostne motnje tudi praktično, ne zgolj teoretično, pa tudi s primerno terapijo, ker niso vse enako dobre za to motnjo. Najbolj primerne so vedenjsko kongitivne ali njim podobne, kjer ni toliko analize svoje notranjosti in vsega ostalega, kot bolj učenja primernega vedenja ( zelo preprosto povedano)

Pri nas so se sicer v zadnjem letu prav razpasli terapevti, ki se reklamirajo za borderline, očitno jih je mnogo dojelo, da je tu velika črna luknja in dobra poslovna priložnost, saj je tega res veliko in pomoči malo. K večini njim ne bi šla niti pod razno, ker že v samih opisih bolezni in kako se tega lotiti vidiš, da nimajo pet čistih, da so zgolj “načitani”. Tako so še bolj škodljivi, saj jih nekdo z osebnostno motnjo z lahkoto namaže na kruh in potem dobijo še večja krila, za svojce pa je še večji pekel ( plus tenka denarnica…)

Bistveno je, da se vprašaš zakaj želiš, da ostane ( otroci, toplina, zakon….in ali to res dobiš ? Ali je to morda strah pred izgubo, neznanim…strah pred ukvarjanjem samim s seboj, trma…..in ali je vredno?)

Ne glede na situacijo je v vsakem primeru najbojlša rešitev, da se začneš ( iskreno) ukvarjati sam s seboj in zakaj si v takem odnosu sploh pristal, kaj te drži in kaj si res želiš od tega odnosa in življenja na sploh. Ko se enkrat prenehaš obsedeno ukvarjati s partnerjem in se posvetiš sebi pridejo odgovori sami od sebe.

GittaAna

GittaAna hvala za iskren odgovor.
V resnici sem zato tukaj, da dobim realen pogled še od drugih, meni včasih pamet odpove.
Že nekaj časa intenzivno delam na sebi, tudi zato, ker sem sprva verjela, da je z mano nekaj narobe. Sem tudi pri sebi marsikaj odkrila, ampak vedno se vse zaključi pri narcisu, zato razmišljam o teh stvareh.
Ja, ne bo še konec vseh mogočih analiz, preden se bom za nekaj odločila.

Pipibu, ko bi ti videla mene pred leti, kako sem obarvala realnost prav kakor sem si jo želela, pa četudi so mi vsi okoli mene govorili, da nekaj ni v redu….trajalo je leta….;:-))

To je proces, ki traja dalj časa, pri njem ne moraš preskakovati stopnic ail biti površen in kot si sama že odkrila, ti lahko na koncu lahko da precej znanja ali celo zakladov, saj iz njega ne moreš priti v enem kosu, če ne delaš na sebi, če ne raziskuješ, se učiš……

Ne bom ravno uporabila klišeja, da sem danes celo zadovoljna, ker sem preživela vse, kar sem, ker to ni res, bi raje imela vsaj približno normalno otrošvo in približno normalnega partnerja….vendar je res, da sem od vsega skupaj toliko odnesla, da sem mi včasih, ko pogledam okoli zdi, da sem mnogo bolj izpolnjena in srečna in zadovoljna sama s seboj, da se mnogo bolj znajdem in vem kje iskati, kadar kaj potrebujem, kot mnogo tistih, ki živijo “normalna” življenja. Včasih se mi zdi, kot da na pol spijo 🙂

GittaAna

Pipibu, strinjam se z vsemi mojimi predhodniki. Imela sem narcisa in dobro vem, kaj to pomeni. Po tvojem pisanju vidim, da si bolj v fazi zbiranja informacij, o kakšni koreniti spremembi življenja še ne razmišljaš. Mogoče tudi ne boš. Ni lahko živeti s takim človekom, še težje je oditi, če si zapletena v njegove igrice, od katerih se hraniš tudi ti. Narcisi nikoli ne funkcionirajo solo, vedno rabijo publiko, tako domačo kot zunanjo. Tista zunanja so sorodniki, prijatelji, sosedi, sodelavci in ljubice. Brez vseh naštetih ne gre. Navzven delujejo zelo priljubljene osebe, vsi jih imajo radi. Tak nastop tebe še dodatno potolče, saj si misliš, da si ti tista, s katero je nekaj narobe, ker imam on toliko odobravanja in priljubljenosti v okolici. No, saj če natančno pogledaš, tisti zunanji igralci niti niso tako navdušeni nad njim ko ga malo bolj spoznajo. Zato to publiko redno menja in vedno znova nastopa. Potek nastopa mojega narcisa sem poznala na pamet, vedno je vse potekalo po ustaljenem vrstnem redu. Celo vice je pravil vedno iste vedno drugim ljudem.

Zanima te, če se narcis kdaj spremeni. Povej en razlog, zakaj naj bi se spremenil. On nima nobenih problemov, imajo jih ljudje okoli njega. Pokroviteljsko drugim deli nasvete. Če ga ne poslušajo vse po vrsti zamenja, vključno z ljubico. On ni sposoben ljubezni, čustev in empatije, čeprav o tem kar veliko govori. Mojega nisem nikoli videla s solzo v očeh, kaj šele da bi zajokal, pa naj je bila situacija še tako žalostna. Prijateljstva in znanstva je zlahka in brez občutkov izgube zapuščal. Enako je bilo, ko sva končala midva. Kot da ne obstajam. Tudi ko sem zbolela mi je obrnil hrbet. Od mene je pričakoval, da se bom posvečala samo njemu, da bom vse svoje želje in obveznosti opustila. Ko me je do konca zamoril mi je celo očital, da sem večno slabe volje in naj se samo spomnim, kako vesela in vedra sem bila, ko sva se spoznala. Tudi toliko soli nima v glavi, da bi kot moški pomislil, da je s svojim ravnanjem povzročil mojo slabo voljo. Ženska v zadovoljnem odnosu ne bo slabe volje, kajne?

V eni od tem na tem forumu je govora o tem ali manipulator ve da manipulira.
V tej temi – Obstaja spreobrnenje? pa avtorica teme pravi
“Poznam to teorijo, da se človek lahko spremeni, če sam tako hoče. Torej ga je treba pripravit do tega, da bo sam hotel.”
Odgovor na vprašanje ali manipulator ve da manipulira je v tem primeru, kot na dlani mar ne. Seveda ve in se zaveda in to počne s točno določenim z namenom.