rabim nasvet
Pozdravljeni,
imam sina, starega 21 let, ki je alkoholik. Bil je že dvakrat na zdravljenju, obakrat obljubljal veliko, vsi smo mu nasedali, ampak imam občutek, da je vse delal samo, da si je kupil mir ali čas. Hodila sem z njim na družinske terapije, kjer so naju odslovili, saj je večkrat, ko je bilo treba iti tja ostal doma, pijan. Hodiva v aa in jaz v al-anon, tam so ga menda večkrat zavohali da je pil, jaz še opazila nisem, zadnje čase itak hodim sama. Smo ločeni, oče se z njim noče ukvarjat kadar pije, zato je vse na meni. Naj povem, da je drugače prijavljen za stalno pri očetu, on ima hišo in se je sam odločil, da bi živel tam. Je pa pri meni že pol leta nepretrgoma, ker tu je varno skrit, pije, jaz sem nemočna pred njim in mu na misel ne pade, da bi šel k očetu. Prve mesece še ni bilo tako hudo, zato sem prenašala vse skupaj, zdaj pa sem čisto uničena. Bojim se že zase, pa ne najdem pomoči. Šole ni končal, oče mu kupi status, noče delat, vse je na meni. Včasih sem mu morlala kupovati še tobak in plačati mobitel, če sem hotela, da se mi je oglasil, da sem vedela, da je ok, zdaj tega ne počnem več. Kljub temu ima vedno dovolj denarja, da si kupi alkohol, si ga pa sposoja, tobak in plačilo mobitela pa nafehta pri očetu. Seveda mu on to z veseljem plača, saj ima drugače mir pred njim. Zadnja dva meseca je pri meni doma pravi pekel. Po več dni skupaj je nepretrgoma pijan, potem kak dan ali dva trezen in nato spet pijan. Najdlje je bil koma 7 dni. V tem pijanem obdobju moram za njim brisati njegove izločke (bruhanje, urin, blato), ker imam majhno stanovanje in že sama ne morem tako živeti. Nenehno opazujem njegovo dihanje in pazim, da se mu kaj ne zgodi. Ko je bruhal kri, ali ko je ves zabuhel, ali ko gre kaj narobe, saj ima zdravje čisto uničeno pokličem IPP, včasih me pomirijo po telefonu, kdaj pridejo k nam ampak proti njegovi volji mu itak nič ne morejo. Skratka, jaz moram nemočno opazovati, kako mi otrok dela samomor pred očmi. Vsi mi pravijo, da sama uničujem sebe, da rabim pomoč,,,, dobila sem neka pomirjevala, pa mi je vdrl v sobo, ki jo zaklepam, ko grem v službo in jih pojedel sam. Zavedam se, da je dokler bo pri meni zanj potuha, ampak nihče me ne razume, kako nemočna sem, da bi ga vrgla iz stanovanja in poslala k očetu. Tja noče iti. Ko je trezen in mu rečem, da se odseli se mi samo smeji. On se zaveda, da mu nič ne morem. Če mu vzamemk ključ, ga zaklenem ven, se bo klatil po bloku, v kolesarnici, sušilnici, pri smeteh ali mi nenehno zvonil, mi dela sramoto pri sosedih, oni ne vedo kaj vse prestajam in mi potem rečejo naj poskrbim zanj, saj je mj. Je moj, ampak ali naj jaz umrem ali pristanem v Polju zaradii sina? Mi je že vdrl v klet in so klicali policijo, pa mi spet policistka reče, pomagajte mu. Si sploh predstavljajo, kako sem mu že pomagala, da več ne zmorem in ne znam? Sama brez njegove volje nič ne morem. Trenutno je spet koma, ponoči je spil 3 litre vine, spet trepečem zanj in sem z živci na koncu. Ne zmorem več normalno funkcionirat. V službi si večkrat zmišljujem, da me kaj boli ali da moram kam, da grem domov preverit, ali je plin pustil prižgan, ali je s cigaretom v postelji, kar se je dogajalo, ne morem se zbrati, sem živčna razvalina. Razmišljam že, da bi enostavno izginila in rešila sebe. Ne zmorem več. Kaj narest. Hvala, da ste brali.
Zelo mi je hudo za vas. Tu ste edina vi, ki trpite. Sin dokler se sam ne odloči narediti korak naprej ga ne boste premaknili niti za cm. Ste pa izredno močna ženska, da lahko prenašate vse to kar prenašate. Res, da je vaš sin, ampak tudi vi ste nekaj vredni. Si zaslužite spoštovanje in če pri 21. živi v vašem stanovanju bi moral spoštovati vaša pravila. Najlažje je reči “pomagajte mu saj je vaš”.
Moj nasvet za vas je takšen, da se v 1. vrsti poskušajte postaviti zase, tudi vi ste pomembni, vaše zdravje. Vaši sosedje verjetno tako ali tako vedo kako je z vašim sinom. Ne ozirajte se na njih, že tako vas verjetno opravljajo. Bolj kot vas sedaj vas gotovo ne bodo. Zamenjajte ključavnico in ga ne spuščajte več v stanovanje. Če se vam bo približal ali se klatil po bloku, enostavno pokličite policijo ali pa naj njegov oče poskrbi zanj. Čeprav je vaš niste dolžni tega trpeti. Sigurno si vsega tega ne zaslužite. Zaklenite se in vztrajajte pri tem, tudi če joče, obljublja, itd. Edino tako mu lahko pomagate. Če bo pa on imel stanovanje, “snažilko” ki čisti za njim nered in nima nobenih ciljev v življenju bo pa z vami šlo samo še na slabše. Zberite pogum, vem da ni enostavno, ampak nekako ga morate postaviti na realna tla. Ko bo videl da nima kam in kakšen mesec preživel zunaj bo morda začel drugače razmišljati.
Naredite to sedaj kot pa ko bo prepozno. Čez čas vas lahko začne še fizično mučiti. Naredite to zase, zanj. Želim vam vse dobro in vso srečo. Bodite močni!
Očitno je, da sin zlorablja vas in vašo nemoč. Popolnoma vas je stisnil v kot in vas zmanipuliral do te mere, da vam daje občutek, da so njegovi problemi vaši. Do popolnosti izkorišča vaš občutek nemoči. Slaba komunikacija med vami in njegovim očetom pa mu gre pri tem še dodatno na roko. Ko mu zaklenete vrata in dela kraval po bloku, se na vas spravljajo še vaši sosedje, ki vam nalagajo še dodatno breme. Sosedje bi radi imeli mir in ker se jim ne da ukvarjati z vašim sinom to odgovornost naprtijo vam. Vam skušajo dopovedati, da ste odgovorni zanj in da morate poskrbeti, da bo v bloku tišina. Pri njemu so naleteli na gluha ušesa, pri vas pa so bolj uspešni. Tako se pehate, mirite sina, za ljubi mir ga na koncu celo sprejmete v stanovanje. Sin in sosedje so spet dosegli svoje, vi pa se ponovno počutite izigrano.
Sinu to ni dovolj. V vašem stanovanju ne spoštuje nobene olike, stanovanje vam umaže, vi pa za njim pospravljate saj želite živeti v čistem. Trepetate za njegovo življenje, štejete vdihe in izdihe ter kličete rešilca, med tem ko je njemu za to popolnoma vseeno. Vaših skrbi ne upošteva in si jih ne jemlje k srcu. Še več, izkorišča jih zato, da vas izsiljuje za dodatne ugodnosti.
Če prav razumem, je stanovanje izključno vaša last. Vso pravico imate, da sami postavljate pravila kdo lahko vstopi vanj in kako se lahko notri obnaša. Žal so vam sosedje, sin in celo policija to pravico na nek način odvzeli, ko vam govorijo da mu pomagajte, ne povejo pa vam kako. To pravico si morate nujno priboriti nazaj. Vaš sin je polnoleten in sam odgovoren za svoja dejanja. Dovolj je star, da sam zasluži za vsakodnevno preživetje. Če pri tem potrebuje vašo pomoč, je zgolj in samo vaša dobra volja, ali mu jo boste nudili. V zameno imate pravico, da zahtevate vsaj osnovno spoštovanje in bonton.
Koraki so težki, vendar so predvsem na vas. Težje boste dosegli, da se spremeni on, kot da se spremenite sami, zato začnite čim prej. Če boste potrebovali pomoč pomislite, katere osebe vam bi lahko pri tem stale ob strani. Morda se lahko vključite tudi v kakšno skupino za pomoč svojcem.
Sinu pa začnite postavljati meje. Tako kot je že napisala Sheasel – poskušajte se postaviti zase in pri tem vztrajajte. Če mu ne odprete in skuša nasilno priti v vaše stanovanje je to vlom, ne glede na to v kakšnem sorodstvenem razmerju sta in policija mora to obravnavati kot kaznivo dejanje. Morda lahko dosežete prepoved približevanja. Preverite informacije in podrobnosti na pristojnem CSD-ju in policijski postaji.
Veliko poguma vam želim,
Tadeja Janežič.
Isti dan, ko sem napisala tole, se je pri nas zgodil nepričakovan obrat. Popoldan, ko je malo prišel k sebi, si je spet šel iskat nove zaloge alkohola. Nato si je naredil nekaj za jest in za mizo zaspal. Ko sem ga hotela zvlečt v posteljo, je vstal, ne vem ali se je ustrašil, skočil proti meni in me zgrabil za rame in začel butat ob steno pri tem pa kričat kot ponorel je bil, me žalil. Res sem se ga ustrašila. Poklicala sem na 113 in vprašala, če lahko če se spravi name kaj ukrepajo. Ker se je medtem ko sem govorila z operaterjem še grdo drl, so mi prišli policisti na vrata. Takrat je še enkrat skočil proti meni, češ kaj sem jih klicala. Ko smo se pogovarjali, je bil glasen, upiral se je, zato so poklicali še zdravnika, ki je odredil sprejem na psihiatrijo. odpeljali so ga, v lisicah, res sem se sesula. Ni me udaril, ampak tak še ni bil, sklepala sem, da je mogoče še kaj poleg alkohola pojedel, da je bil kot nor, ali pa se je ustrašil policije. Policisti so mu napisali prepoved prebliževanja meni, nato se mu je še na sodišču podaljšalo, skupaj na 12 dni. Drugi dan so ga iz zaprtega oddelka dali na odprtega, kjer je še vedno. Odločil se je, da bo šel na zdravljenje, tja pa bo sprejet šele prvi teden v drugem letu. Ker nima prijateljev, saj ko pije, se nikomur ne oglaša, ker se ga je oče odpovedal, je morla biti prvih 12 dni, dokler je imel prepoved prebliževanja meni v istih, umazanih cunjah, ni imel stika z nikomer, meni je grozen občutek, ko pomislim, kako se je morel počutiti. Zdaj se kdaj pa kdaj oglasim, da mu prinesem čiste cunje, odnesem umazane. Je čisto drug fant. Res je, da mu je psihiater ukinil pol zdravil, ki mu jih je predpisala njegova psihiatrinja, ene tablete, ki naj bi celo odvračale od pitja, so še pospeševale željo. Žal mu je, opravičuje se, jaz sem malo previdna. Razmišljam pa, kako naprej. Če se ga čisto odpovem, mu zaprem vrata, bo ostal na cesti. Nima zaslužka, ne more si sam plačati sobe nikjer drugje ne more biti. Če bo šel na zdravljenje, bom morala sodelovati na terapijah za svojce, saj drugega ne bo ob njem, ker nima nikogar. Sama sebi se gnusim, da je prišlo tako daleč, da sina nisem več obvladala, da so ga zaprli na psihiatrijo, da je moral praznike tam preživeti in še ene bo. Kako je jokal, ko je bil Božič, večina je šla domov za praznike, on pa med hujšimi primeri. Srce me boli še bolj, ko je bil doma in sem gledala njegovo propadanje. Res ne vem, kaj je bolje. Hvala.
Ponovno pozdravljeni.
Iz vašega sporočila berem eno samo skrb za vašega sina. Končno so se zganile inštitucije, dobil je prepoved približevanja, vas pa še vedno skrbi, ali bo imel za jest in za preobleč. Smili se vam. Bolj vas skrbi za njega, kot zase. Opravičujete njegova dejanja, njemu pa je za vas vseeno. Vsi prijatelji so že ugotovili, da jih samo izkorišča in zlorablja, le vi ste tisti, ki vedno znova padete na njegove manipulacije.
Predlagam vam, da na prvo mesto postavite sebe. Kakšne so vaše potrebe? Kaj si vi želite? Poskrbite končno enkrat zase. Ne morete pomagati sinu, če ste sami popolnoma uničeni in na tleh. Vključite se v kakšno obliko pomoči (Al-anon, individualna terapija idr.). Sin bo zase že poskrbel. Če se je znašel dovolj, da je prišel do pijače, lahko to spretnost izkoristi tudi za oblačila in hrano.
Ne nasedajte njegovim manipulacijam, da je tokrat pa res vse drugače in da se je spremenil. Premalo časa je preteklo! Vaš sin je pil več let, ne more se spremeniti v nekaj dneh, tednih, če se je je gotovo medicinski fenomen.
Glede vaše dileme o tem, da bi ga ponovno sprejeli pod streho pa vam postavljam vprašanje: Ga želite imeti pod streho, glede na vse stvari, ki vam jih je storil? Ste pripravljeni iti ponovno čez to kalvarijo? Si res želite, da vaš na toplem in pod streho nadaljuje s pitjem, vi pa ste mu še naprej osebna gospodinja? Obstajajo različne stanovanjske skupine za zdravljenje, kjer lahko tudi biva. Tudi Pelikan Karitas je ena izmed njih, preko interneta pa lahko poiščete tudi ostale.
Resnično vam svetujem, da v prvi vrsti poskrbite zase. Veliko poguma vam želim,
Tadeja Janežič.