ne vem več kaj narest
Pozdravljeni,
imam sina, starega 21 let, ki je alkoholik. Bil je že dvakrat na zdravljenju, obakrat obljubljal veliko, vsi smo mu nasedali, ampak imam občutek, da je vse delal samo, da si je kupil mir ali čas. Hodila sem z njim na družinske terapije, kjer so naju odslovili, saj je večkrat, ko je bilo treba iti tja ostal doma, pijan. Hodiva v aa in jaz v al-anon, tam so ga menda večkrat zavohali da je pil, jaz še opazila nisem, zadnje čase itak hodim sama. Smo ločeni, oče se z njim noče ukvarjat kadar pije, zato je vse na meni. Naj povem, da je drugače prijavljen za stalno pri očetu, on ima hišo in se je sam odločil, da bi živel tam. Je pa pri meni že pol leta nepretrgoma, ker tu je varno skrit, pije, jaz sem nemočna pred njim in mu na misel ne pade, da bi šel k očetu. Prve mesece še ni bilo tako hudo, zato sem prenašala vse skupaj, zdaj pa sem čisto uničena. Bojim se že zase, pa ne najdem pomoči. Šole ni končal, oče mu kupi status, noče delat, vse je na meni. Včasih sem mu morlala kupovati še tobak in plačati mobitel, če sem hotela, da se mi je oglasil, da sem vedela, da je ok, zdaj tega ne počnem več. Kljub temu ima vedno dovolj denarja, da si kupi alkohol, si ga pa sposoja, tobak in plačilo mobitela pa nafehta pri očetu. Seveda mu on to z veseljem plača, saj ima drugače mir pred njim. Zadnja dva meseca je pri meni doma pravi pekel. Po več dni skupaj je nepretrgoma pijan, potem kak dan ali dva trezen in nato spet pijan. Najdlje je bil koma 7 dni. V tem pijanem obdobju moram za njim brisati njegove izločke (bruhanje, urin, blato), ker imam majhno stanovanje in že sama ne morem tako živeti. Nenehno opazujem njegovo dihanje in pazim, da se mu kaj ne zgodi. Ko je bruhal kri, ali ko je ves zabuhel, ali ko gre kaj narobe, saj ima zdravje čisto uničeno pokličem IPP, včasih me pomirijo po telefonu, kdaj pridejo k nam ampak proti njegovi volji mu itak nič ne morejo. Skratka, jaz moram nemočno opazovati, kako mi otrok dela samomor pred očmi. Vsi mi pravijo, da sama uničujem sebe, da rabim pomoč,,,, dobila sem neka pomirjevala, pa mi je vdrl v sobo, ki jo zaklepam, ko grem v službo in jih pojedel sam. Zavedam se, da je dokler bo pri meni zanj potuha, ampak nihče me ne razume, kako nemočna sem, da bi ga vrgla iz stanovanja in poslala k očetu. Tja noče iti. Ko je trezen in mu rečem, da se odseli se mi samo smeji. On se zaveda, da mu nič ne morem. Če mu vzamemk ključ, ga zaklenem ven, se bo klatil po bloku, v kolesarnici, sušilnici, pri smeteh ali mi nenehno zvonil, mi dela sramoto pri sosedih, oni ne vedo kaj vse prestajam in mi potem rečejo naj poskrbim zanj, saj je mj. Je moj, ampak ali naj jaz umrem ali pristanem v Polju zaradii sina? Mi je že vdrl v klet in so klicali policijo, pa mi spet policistka reče, pomagajte mu. Si sploh predstavljajo, kako sem mu že pomagala, da več ne zmorem in ne znam? Sama brez njegove volje nič ne morem. Trenutno je spet koma, ponoči je spil 3 litre vine, spet trepečem zanj in sem z živci na koncu. Ne zmorem več normalno funkcionirat. V službi si večkrat zmišljujem, da me kaj boli ali da moram kam, da grem domov preverit, ali je plin pustil prižgan, ali je s cigaretom v postelji, kar se je dogajalo, ne morem se zbrati, sem živčna razvalina. Razmišljam že, da bi enostavno izginila in rešila sebe. Ne zmorem več. Kaj narest. Hvala, da ste brali.
Draga moja, kaj narest?
Za začetek sebe postavi na prvo mesto.
Sezidaj si zdravo samopodobo.
Pozabi na mnenje sosedov in na sramoto.
Ni ti potrebno prenašati odraslega človeka, da ti gre čez vse tvoje meje.
V odnosih smo vedno samo do polovice, ostalo mora druga ”stranka” narediti.
Pravico imaš braniti svoje dostojanstvo,
Zaslužiš si vse kaj drugega, kot da se ti nekdo smeji v obraz oz moraš čistiti njegove izločke.
Isti dan, ko sem napisala tole, se je pri nas zgodil nepričakovan obrat. Popoldan, ko je malo prišel k sebi, si je spet šel iskat nove zaloge alkohola. Nato si je naredil nekaj za jest in za mizo zaspal. Ko sem ga hotela zvlečt v posteljo, je vstal, ne vem ali se je ustrašil, skočil proti meni in me zgrabil za rame in začel butat ob steno pri tem pa kričat kot ponorel je bil, me žalil. Res sem se ga ustrašila. Poklicala sem na 113 in vprašala, če lahko če se spravi name kaj ukrepajo. Ker se je medtem ko sem govorila z operaterjem še grdo drl, so mi prišli policisti na vrata. Takrat je še enkrat skočil proti meni, češ kaj sem jih klicala. Ko smo se pogovarjali, je bil glasen, upiral se je, zato so poklicali še zdravnika, ki je odredil sprejem na psihiatrijo. odpeljali so ga, v lisicah, res sem se sesula. Ni me udaril, ampak tak še ni bil, sklepala sem, da je mogoče še kaj poleg alkohola pojedel, da je bil kot nor, ali pa se je ustrašil policije. Policisti so mu napisali prepoved prebliževanja meni, nato se mu je še na sodišču podaljšalo, skupaj na 12 dni. Drugi dan so ga iz zaprtega oddelka dali na odprtega, kjer je še vedno. Odločil se je, da bo šel na zdravljenje, tja pa bo sprejet šele prvi teden v drugem letu. Ker nima prijateljev, saj ko pije, se nikomur ne oglaša, ker se ga je oče odpovedal, je morla biti prvih 12 dni, dokler je imel prepoved prebliževanja meni v istih, umazanih cunjah, ni imel stika z nikomer, meni je grozen občutek, ko pomislim, kako se je morel počutiti. Zdaj se kdaj pa kdaj oglasim, da mu prinesem čiste cunje, odnesem umazane. Je čisto drug fant. Res je, da mu je psihiater ukinil pol zdravil, ki mu jih je predpisala njegova psihiatrinja, ene tablete, ki naj bi celo odvračale od pitja, so še pospeševale željo. Žal mu je, opravičuje se, jaz sem malo previdna. Razmišljam pa, kako naprej. Če se ga čisto odpovem, mu zaprem vrata, bo ostal na cesti. Nima zaslužka, ne more si sam plačati sobe nikjer drugje ne more biti. Če bo šel na zdravljenje, bom morala sodelovati na terapijah za svojce, saj drugega ne bo ob njem, ker nima nikogar. Sama sebi se gnusim, da je prišlo tako daleč, da sina nisem več obvladala, da so ga zaprli na psihiatrijo, da je moral praznike tam preživeti in še ene bo. Kako je jokal, ko je bil Božič, večina je šla domov za praznike, on pa med hujšimi primeri. Srce me boli še bolj, ko je bil doma in sem gledala njegovo propadanje. Res ne vem, kaj je bolje. Hvala.
To da je doma in “veselo pije” ali pa “prisilno abstinira”, da vas zadovolji, mu ne bo spremenilo življenja. Prisilna hospitalizacija in zdravljenje pod strokovnim nadzorom mogoče bo.
Težko bi vam svetovala kaj narediti, ker vedno pravim, da je treba poslušati svoje srce. A pri zasvojenostih je potrebno drugače in je treba biti mnogo bolj odrezav, odločen in hladen, če želiš zasvojencu dobro. Na nek način sem vam odgovorila, a odločiti se boste morali sami.
Za oba je težko, a s pravim odločnim načinom imate sedaj priložnost, da spremenite svojo prihodnost. Bolj kot njemu se sedaj posvetite sebi in razmislite, kaj vi želite in potrebujete od življenja, svojega (bivšega) partnerja in svojih otrok.
Draga mama, prebrala sem vašo zgodbo in me je stisnilo pri srcu, saj je našo družino pred leti doletela popolnoma enaka agonija. Podoživljam vsako malenkost, ki jih opisujete, saj podobnost je neverjetna. celo strašljiva. Od obiskov policistov, rešilcev, takšnih in drugačnih oddelkov, tablet, bruhanja, razbijanja oken, grožnje z nožem. Za vsem tem pa prekleti alkohol, ki je v tem primeru mojega brata spremenil v pošast in moj nekoč varen dom preplavil s strahom za lastno življenje.
Naj vam povem, da razumem vašo agonijo, vendar ne poznam recepta, ko bi vsaj obstajala hitra rešitev. Pri nas je prišlo tako daleč, da ni bilo več varno živeti doma in je bilo treba oditi od doma, da sem lahko ponoči spala in šla v šolo drugo jutro. Čeprav na neki tretji luni, ampak vsaj varno sem se počutila.
Ker smo bili popolnoma zvezanih rok, brez moči in na pol nori, smo nad bratom obupali, vsaj jaz in sem čakala da se njegovo trpljenje konča. Verjetno mama tega nikoli ne občuti, ne vem, ker to nisem.
Po štirih zdravljenjih in prepričevanju, da gre v komuno, kot zadnja možnost, ki jo je zavrnil, je pristal na cesti. Podnevi, ponoči, v mrazu, vročini, brez hrane, denarja, brez človeka. Po pol leta na cesti je sam odšel v Polje in tokrat je uspelo. Od tega je sedaj 6 let. In še vedno abstinira, je bil pa zelo zelo težek primer, čakali smo že da umre.
Mogoče se bo slišalo neumno, nikoli nisem hodila ne na verouk, ne v cerkev, vendar takrat sem prosila nekoga tam gor, če obstaja, naj nas reši, ker smo vsi nori.
Vse dobro !
Spoštovana “obupana mama”.
Toliko znane in nekako pošlihtane zadeve, ma ne vem kje bi se lotil. Da povem svojo zgodbo, ki je identična, da svetujem, da moraliziram, … , lahko bi rekel … marsikaj. Skratka enega univerzalnega recepta ni. Pohvalno, da se angažirate za sina, čeprav to sedaj izkorišča. Verjamem, d abi oba vse rada spremenila na bolje, ma ne gre. Sam sem prisegal, s krvjo pisal po zidu, da ne bom več pil, otrokom v joku obljubljal isto, še sedaj vidim očeta na kolenih kako me prosi naj preneham. Pač nisem mogel !! Enim nerazumljivo, ma tako je.
Pohvalno, da se vključujeta v AA in Al-anon, kjer sem tudi sam že 12 let. Uspešno. Tam sem se rešil. S pomočjo prijateljev pijancev, s pomočjo njih zgodb, s pomočjo žene, itd. Prej sem moral pa kapitulirati, priznati, da ne zmorem sam opraviti z alkoholom, ker je močnejši. Itak to poznate.
Vaša pot jer prava, še naprej mu bodite mati, ker to potrebuje. Vsekakor pa … da vam osvežim, postavljati meje. Alkohol manipulira z sinom, oboje pa z okolico. Psihična in fizična odvisnost terjata svoje in takrat gremo tudi “preko trupel”, požremo besedo, obljubo, … sa se zadovolji hotenje po pijači. Vsekakor je pa odmik v bolnico dobrodošel, da se telo očisti, čeprav je to le zunanja in dostikrat kruta situacija. Vem, da se vam smili in nič hudega ni to, ste le mati in kadar jokate je to njegova bolečina. Hospitalizacija bo lahko prerastla v notranjo motivacijo, uvid, .. da mu ni pottrebe piti. Vsekakor pa korenito zamenjati poti, družbo, razmišljanje.
Srečno !